V članku preberite še:

Interes politike je premajhen in moč civilne družbe prešibka, da bi »demokratične« oblasti prisilila v družbeno poštenost, lepilo dobre družbe. Po 30 letih osamosvojiteljske politike – leve in desne – ne morejo izvesti ničesar, ne da bi jim »javnost«, kamor sodim, očitala nelegitimnost ali nezakonitost. Pandemija covida-19 to svarilno razgalja, desna vlada pa samo izostruje.

Politika – leva in desna – se je izmikala pravu, gradila slabo demokracijo in z medsebojnim obtoževanjem stopnjevala razkol, znan pred in po 1941. S svobodo govora smo uničevali svobodo.

Iz svobode govora – kot posvetovanja, prepričevanja, pogajanja, torej deliberiranja – nastaja politika in iz nje resnica, nujna za skupno življenje različnih; in to je demokracija.

Svobodni govor (isegoria, parrhesia) v demokraciji ustvarja resnico za skupno življenje; torej posledice – politične in pravne – za tiste, ki jo govore, in one, o katerih govore.

S svobodo govora »neoblastnih« mislim na svobodno izražanje, izpovedovanje, pričanje v smislu »javne uporabe (raz)uma umetnikov vseh vrst mislecev, strokovnjakov, dramatikov, slikarjev, filmarjev, pesnikov, teologov; pa politikov, intelektualcev, zelenih, ekologov, pa LGBT+ – torej vseh v politei, demokratični družbi.

Danes facebook, twitter, instagram – anonimni govorci ubijajo politiko z veliko laži in sovražnega govora. »Digitalci« pasivno »sporočajo«, niso aktivni državljani, ampak ilegalni stopnjevalci nasilja.