V nadaljevanju lahko preberete:

Esad Babačić piše Goranu Vojnoviću: »Pišem ti med dvema finalnima tekmama Dallasa, za katerega zdaj mnogi navijamo, kot bi bil naš. Res neverjetno, kaj se nam je zgodilo. In to tako rekoč čez noč. Tudi sam se čudim sebi in kar ne morem verjeti, da se popolnoma zdrav zbujam ob dveh, treh zjutraj in navijam za neko moštvo z druge strani oceana, zgolj zato, ker je šel tja fant iz sosednjega kvarta … Res smo nepopravljivi v svoji naivnosti, ki ji kar ni videti konca.

Ko boš to bral, bo morda že vsega konec, čeprav iskreno dvomim, da si bo naš Luka dovolil, da ga odpravijo z metlo. Pred finalom sem bil tudi sam nepopravljiv optimist, saj sem verjel v navezo Dončić-Irving in novo podobo Teličkov. Nisem si mislil, da bom še kdaj videl Luko igrati tako izolirano od ostanka ekipe; skoraj prepričan sem bil, da so ti časi minili in da ga ne bomo več gledali, kako po igrišču začudeno išče soigralce, ki mu ne morejo ali ne znajo pomagati. Toda zgodilo se je ravno to.«