Zgodovina ponavljačev ne spusti skozi

Leta 1931 se je Winston Churchill lotil zanimivega izziva. Napisal je namreč prispevek k t. i. alternativni zgodovini. Razprava o vprašanju, kaj bi se zgodilo, če bi v bitki za Gettysburg, najpomembnejši bitki v ameriški državljanski vojni, ne bil poražen konfederalni general Robert E. Lee, je njegov prispevek h counterfactual history. Vprašanje, »kaj bi bilo, če bi bilo drugače«, je zanimiva metoda, s katero lahko tudi nekateri dogodki v naši aktualni zgodovini postanejo razumljivejši.



Agresija JLA na Slovenijo ni bila presenečenje za Demosovo oblast, nanjo je bila pripravljena in je z njo računala od samega začetka. Zato je takoj po imenovanju vlade ustanovila manevrsko strukturo narodne zaščite in povezala vojaško in policijsko strukturo ter civilne strukture v močan obrambni korpus. Obnašala se je kot država in vzpostavila je funkcioniranje oborožene sile na vseh ravneh. Da se prvega postroja slovenske vojaške brigade Moris, 17. decembra 1990, skoraj natančno dvaindvajset let po ustanovitvi TO, ni udeležil predsednik predsedstva in vrhovni poveljnik oboroženih sil Republike Slovenije, ni bilo le nasprotovanje legalno imenovani Demosovi vladi in njeni politiki, kot je bilo razumeti pojasnila o odsotnosti. To je bilo nasprotovanje slovenski državi in slovenski državnosti sploh, obenem pa manifestativni znak politike levice in njenega odklonilnega odnosa do samostojne države.



To se danes še kar nadaljuje. Mar je mogoče drugače razumeti to, da nekdanji predsednik slovenske države počasti vojaško parado ruske vojske v Moskvi s svojo udeležbo, se tja odpelje celo z letalom ruskega predsednika, obenem pa se vsako izkazovanje časti slovenski vojski doma takoj označuje za militarizem?

Če bi mlada slovenska država ravnala tako, kot so leta 1991 ravnali slovenski komunisti, ki so postroj v Kočevski Reki bojkotirali, države najbrž ne bi imeli. Če bi Demosova vlada ravnala kot oblast Socialistične republike Slovenije, bi od razorožene teritorialne obrambe leta 1991 ostalo zelo malo, policijo pa bi obdržali le za vzdrževanje reda in miru, kot je to dobro pokazala ob akciji Sever leta 1989. Od slovite TO bi ostala le peščica tistih, ki so v zgolj štirinajstih občinah (od skoraj sedemdesetih) obdržali orožje. In ti bi se lahko spet podali samo v slovenske gozdove. Paralela z letom 1941 je prav farsična. Tako po oborožitvi kot po številu bi razorožena teritorialna obramba komaj dosegla število nekaj sto slovenskih komunistov in domoljubov, ki so šli v partizane po napadu na Sovjetsko zvezo. Lahko pa bi se spet postavila v vrsto na Plečnikovem stadionu (kot domobranci aprila 1944) in zatrdila, da brani Slovenijo, ter prisegla novi Jugoslaviji, brez katere ji ni živeti. In kot je bilo rečeno Anteju Markoviću na sestanku s slovensko opozicijo tik pred osamosvojitveno vojno – Demosovo vlado bi odstavili.

Zgodovina bi se tako spet ponovila. Slovenski komunisti bi, kljub svoji manjšinski politični zastopanosti, spet prevzeli vodilno vlogo pri nastajanju neke nove Jugoslavije. Le da tokrat ne zato, ker bi z orožjem zmagali, ampak ravno obratno. In Milanu Kučanu in Cirilu Ribičiču ne bi bilo treba prositi Piera Fassina, naj ne da priznanja države desnici. Morda bi morala le v Zagreb do generalpolkovnika Živote Avramovića, ki je poveljeval 5. armadnemu območju in napadu na nas po tem, ko so odstavili Konrada Kolška. Tako kot sta ban Marko Natlačen in general Leon Rupnik šla po porazu jugoslovanske vojske aprila 1941 do poveljnika zmagovitega 51. korpusa Wehrmachta, prav tako generalpolkovnika Maximiliana von Weichsa, v Celje s prošnjo, da zasede še Ljubljano. Pa je ni, ker sta bila Hitler in Mussolini dogovorjena drugače. Vprašanje je le, kaj bi bilo treba prositi tokrat v Zagrebu.

Slovenija in sporazuma Cvetković-Maček in Milošević-Tuđman

Slovenski in hrvaški komunisti so na Otočcu, tik pred osamosvojitvijo, sprejeli skupno izjavo in se v njej zavzeli za novo jugoslovansko skupnost, v katero naj takoj po osamosvojitvi stopita novi državi. Izhajajoč iz takega cilja seveda nobena nacionalna politika ne more in ni mogla nastopiti proti vojski federacije, ko pa je v neko, sicer novo obliko take skupnosti silila sama. Pričakati jugoslovansko vojsko z razoroženo teritorialno obrambo je nekaj, kar bi najbrž zagrabil tudi Milošević, ne glede na vse hrvaške puhlice o Kučanovem dogovoru z njim, ker bi dobil pogajalski material zase tako rekoč zastonj. Slovenska Istra za Krajino zveni danes morda absurdno in groteskno, a na sestankih Tuđman-Milošević v Karađorđevu bi Hrvati in Srbi v resnici usklajevali prav zemljevide. Danes Hrvaška ignorira sodišče v Haagu. Je mar pretirano govoriti o verjetnosti take kupčije? Vojaško, gospodarsko, mednarodno in politično povsem blokirana Slovenija bi bila prepuščena na milost in nemilost glavnim akterjem v balkanskem kotlu. Čeprav nekateri menijo, da nam je uspelo zato, ker ga Slovenija ni zanimala, bi za Miloševićevo trgovanje za veliko Srbijo bilo vredno poseči tudi po nas.

Kot po drugi svetovni vojni bi bil tudi leta 1991 izid v bistvu odvisen samo od velikih sil ali pa, kot recimo leta 1939, ko sta se sporazumela Cvetković in Maček, od dogovora med Srbi in Hrvati. Slovencev za pogajalsko mizo ni bilo. Veliko vprašanje je zato, koliko časa bi zdržal sporazum komunistov z Otočca. Tuđman in Milošević sta imela namreč za seboj že nekaj sej v Karađorđevu. Predstavniki slovenskih oblasti bi spet tekali od veleposlanika do veleposlanika in prosili za pomoč in avdienco v evropskih in svetovnih prestolnicah. Tako je ravnal tudi Fran Kulovec tik pred nemškim napadom na Jugoslavijo, ko je skušal s pomočjo slovaškega odpravnika poslov v Beogradu priti do Hitlerja. Menda je Kulovec želel dobiti soglasje za – ustanovitev slovenske države po zgledu Neodvisne države Hrvaške! Ustanoviti državo kot Hrvatje bi po Kulovčevem mnenju najbrž pomenilo možnost preprečiti razkosanje Slovenije, ker brez države tega, kot vemo, ni bilo mogoče niti suvereno zahtevati, kaj šele doseči. Sploh če vemo za Hitlerjev odnos do Slovencev.

Tudi poskus našega prvega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, da bi v nočnih urah napada jugoslovanske vojske na Slovenijo govoril z italijanskim konzulom Fabiom Christianijem, se je po trkanju in zvonjenju na vrata konzulata klavrno končal s tem, da je bil deležen le pogleda ekscelence izza zavese. Tako v mednarodni igri interesov in moči odgovarja zgodovina na ravnanje tistih, ki na svojem niso gospodarji. In ni slučajno, da je prav Italija prva ponudila Beogradu, da JLA iz Slovenije umakne prek Trsta. Samo predstavljamo si lahko, kaj bi se zgodilo z nami, če ne bi efektivno, tudi vojaško, obvladovali ozemlja slovenske države in zmagali v vojni. Kaj bi Italija potegnila iz te vojne, ko je že iz vseh drugih vedno znala profitirati? Čigav drobiž bi bili tokrat? Šele zmaga v vojni nam je omogočila, da smo bili pozneje deležni mednarodne podpore pri priznanju naše samostojnosti. Šlo je za priznanje dejstev, ne pa za načelno ravnanje. Brez te zmage, o tem smo lahko trdno prepričani, ne bi bilo Badinterjeve komisije in za našo samostojnost nobena država ne bi žrtvovala niti enega življenja svojega vojaka.

Lahko pa bi naš poraz preobrnil tok dogodkov v povsem drugo smer. Zmaga jugoslovanske vojske v Sloveniji in padec Demosove vlade bi lahko pomenila prevlado politike Anteja Markovića in projugoslovanskih sil med častniki jugoarmade in s tem tudi drugačna razmerja moči v Srbiji. Nedvomno podprt z veliki silami v svetu bi načrtovan domino efekt discipliniranja republik z jugoslovansko vojsko utegnil celo delovati in federalna oblast bi obstala vsaj nekaj časa, a dovolj, da bi naši načrti o samostojnosti splahneli. Pacifikacija Jugoslavije je bila vedno prva prioriteta mednarodne skupnosti in nobena cena ni bila prevelika za to. Prav zato je povsem razumljivo, zakaj je Tito užival tako rekoč brezrezervno mednarodno podporo vse do smrti in tudi zakaj so največje sile tako oklevale, ko je šlo za podporo pravici do samoodločbe narodov jugoslovanske federacije.

Winston Churchill je pred napadom zavezniških sil na Normandijo in glede na mnoge razlike med britanskimi in ameriškimi vojaškimi pogledi na ključna strateška vprašanja v drugi svetovni vojni rekel, da je samo ena stvar hujša kot vojskovati se skupaj z zavezniki. Vojskovati se brez zaveznikov! Churchill je seveda vedel, kako je biti sam, leto in pol je Britanija sama kljubovala Hitlerju. Ameriški veleposlanik v Londonu Joseph Kennedy je napovedoval, da bo Britanija poražena v nekaj tednih, in je tudi zato odsvetoval Rooseveltu, da vojaško stopi na njeno stran.

Podobno je konec junija 1991 naše možnosti ocenjevala večina držav Evrope in sveta. Tako se je, resda v povsem drugačnih zgodovinskih okoliščinah, leta 1991 Slovenija vojskovala sama in brez zaveznikov. Hrvaška, ki je z nami podpisala dogovor o sodelovanju pri obrambi držav, nam je takoj po napadu JLA ob treh ponoči kar prek faksa sporočila, da s sodelovanjem ne bo nič. »Momci, sad ste sami!« je napisal v faksu hrvaški obrambni minister na sedež našega štaba ob treh zjutraj. »Tuđman nije dao!« je pozneje, ko se je v Sloveniji skrival pred njim, rekel Martin Špegelj. In bolje je tako. Kaj vse bi danes morali prenašati in poslušati? In kaj bi kaj takega pomenilo za meddržavne odnose danes, recimo za reševanje mejnega vprašanja? Vse to kljub temu da, ocenjujoč poznejši krvav razplet vojne na Hrvaškem, bi ji sodelovanje z nami junija 1991 strateško in taktično najbrž olajšalo položaj. Glede na srbsko politiko, pozicije Srbov na Hrvaškem in hrvaške ozemeljske aspiracije v Bosni in Hercegovini pa ga povsem rešiti najbrž ne bi mogla.

Znano je, da je Franjo Tuđman napad JLA na Slovenijo isti večer komentiral z besedami, da bo vojska z nami opravila v nekaj dneh. Ko se to ni zgodilo, pa je govoril, da je to bila namišljena, zaigrana vojna. Da je šlo v Sloveniji za drôle de guerre, piše kar nekaj tujih avtorjev in analitikov. Dejansko pa smo spopad dobili z integracijo vojaške in medijske komponente, kar je značilnost modernega vojskovanja. Če je bila jugoslovanska vojska aprila 1941 poražena v enajstih dneh, smo jo mi junija in julija 1991 porazili v desetih. Tokrat je nasprotnika izrazito podcenjevala, in ko je spoznala svojo zmoto, je bilo že prepozno. Svojih potencialov v tako pogosto omenjanem »drugem valu napada« ni mogla več učinkovito uporabiti, čeprav je Kadijević resno tehtal to možnost in pozneje obžaloval, da je ni uporabil, kot beremo v njegovih spominih in pričevanjih generala Branka Mamule. Dejstvo pa je, da je njegova vojska v Sloveniji razpadla zaradi množičnega dezerterstva, obenem pa je bila povsem blokirana in z drugim valom ni bilo koga več podpirati. Naše sile pa so že zavzele njihova skladišča in so bile pripravljene soočiti se z novimi napadi. Takoj zatem je bil njen projugoslovanski del eliminiran in njene cevi so se na balkanskem bojišču obrnile vstran od nas.

Zgodovina je polna primerov, ko so šibkejše vojske porazile močnejše. Vietnam, izraelsko-arabska šestdnevna vojna, Afganistan in, mirne vesti lahko rečemo, slovenska desetdnevna vojna. Sun Zi, kitajski general in strateg, je 500 let pred našim štetjem zapisal, da je najvišja oblika vojskovanja napad na strategijo nasprotnika, najnižja pa – napad na mesta. Z minimalnimi človeškimi in materialnimi žrtvami je nam uspelo prav prvo, napasti strategijo nasprotnika, in to veliko preden je krenil iz kasarn. Tako nam je uspelo izogniti se najnižji obliki vojskovanja, v katero se je, žal, ujel Balkan.

V resnici se noben načrt slovenske osamosvojitve nikoli ni zanašal na nobeno zunanjo pomoč, ne na vojaško ne na gospodarsko. Računali smo samo na slovensko državo, na njene ključne institucije, na njihovo funkcionalnost, kar smo po prevzemu oblasti takoj vzpostavili. V eni noči smo prevzeli vse institucije, ki so bile prej pod federalno oblastjo, carino, mejne prehode, nekatere, recimo upravo za nadzor letalskega prometa, smo morali na silo prevzeti s pomočjo specialne enote policije. Ker smo imeli manevrsko strukturo, smo lahko sprejeli odločitev o uporabi orožja zoper agresorja v zgodnjih jutranjih urah napada na Slovenijo. Imeli smo svojo oboroženo silo, ki smo jo postavili v letu dni po tem, ko je socialistična oblast razorožila teritorialno obrambo. Razumevanje slovenske države, kot skupne točke naših osamosvojitvenih prizadevanj, je bilo v ospredju naših ravnanj kot oblasti in v ospredju razumevanja slovenskih državljanov samih. Imeli smo svoj denar in popolnoma smo nadzorovali svoje ozemlje. V takih razmerah je razumljivo, da se je jugoslovanska armada po porazu umaknila iz Slovenije. Stvar politične sposobnosti in intuicije Janeza Drnovška pa je pripomogla k dogovoru o tem v času, ko so drugi pod pritiskom evropske trojke razpravljali šele o vračanju JA v kasarne.

Država v mišljenju ljudi

Lastne slovenske države ne SLS pred drugo svetovno vojno ne slovenski komunisti v vseh Jugoslavijah niso nikoli ne načrtovali in ne imeli. Seveda je treba upoštevati različne zgodovinske okoliščine, s katerimi so bile te politike soočene v prejšnjem stoletju, in tudi razumeti razloge, zakaj sta bila omenjena slovenska politična tabora v ključnih preizkušnjah za Jugoslavijo. Še posebej upoštevaje dejstvo, da sta k temu precej pripomogla dva svetovna spopada. Hkrati pa moramo tudi zaradi izzivov, ki so pred Slovenijo v prihodnje, vedeti za razlike, ki so v začetku devetdesetih let k slovenski samostojnosti spodbudile Demos, ne pa tudi slovenske levice.

Leta 1991 v ospredju Demosovih ravnanj ni bilo vprašanje politične pripadnosti. Ne zato, ker bi Demos bil glede tega bolj toleranten in – v nasprotju s komunističnim ekskluzivizmom – nesektaški. Ne. Pač pa zaradi Demosovega razumevanja pomena lastne države, ki je tedaj prvič dosegla svoj obstoj tudi v mišljenju ljudi, kot bi rekel Hegel. Nova revija s 57. številko, mladinska in civilnodružbena gibanja, pisateljska ustava in slovenska pomlad z odborom za varstvo človekovih pravic, pomlad evropskih narodov, razpad Sovjetske zveze in padec berlinskega zidu ter nevzdržnost odnosov v jugoslovanski skupnosti so postavili temelje Demosovega razumevanja pomena slovenske državnosti za odgovor na izzive časa in slovenskega narodnega vprašanja.

Nujen je bil nov korak. Habsburška monarhija je obstajala le enainpetdeset let. Tudi obe Jugoslaviji nista obstajali dolgo, le dobrih sedemdeset let. V naših očeh in posebej v očeh naših očetov se je kljub temu zdelo, da se odrekamo nečemu večnemu. V očeh komunistov je bil ta občutek še hujši, ker je razpadla tudi njihova oblast. Zaverovanost slovenskih komunistov v jugoslovansko preteklost in prihodnost je s tega stališča lahko razložiti, razumeti pa bistveno težje. Čakanje na neke ugodnejše razmere je le redkim v zgodovini prineslo uspeh. Če kdo, potem bi to morali vedeti prav komunisti. Ko je Jože Pučnik rekel, da Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo, je bil zadnji čas za spoznanje razmer v katerih je, na žalost, prevladala realna sila in ne kakšna visokoleteča načela, niti ne mednarodna politična solidarnost v socialistični internacionali, ki naj bi priprosila recimo Piera Fassina.

Prevečkrat v zgodovini so poraženci vili roke nad prepoznim spoznanjem realnih razmerij moči. V knjigi Christopherja Catherwooda Churchill in Tito, ki je izšla lani, je na podlagi novih arhivskih odkritij in dokumentov MI3 jasno dokumentirano, da se je Churchill leta 1943 odločil za Tita namesto za Dražo Mihailovića – zaradi preproste vojaške računice in realnih razmerij moči! Na podlagi izjemnega dela v Bletchley Parku pri dešifriranju nemške Ultre (in ne zaradi zavajanja prosovjetskega oddelka britanske protiobveščevalne službe v Kairu ali Williama Deakina in Fitzroya Macleana, ki sta bila v angleški vojaški misiji pri Titu) je dobil prepričljive dokaze, da je partizansko gibanje predstavljalo realno silo zoper Nemce in na območju Jugoslavije držalo divizije, ki bi sicer napadale zavezniške invazijske enote v Italiji. Dokumenti pričajo, da zanj ni bilo važno, ali gre za komuniste ali rojaliste, niti ne, da paktirajo s Stalinom (mimogrede, takrat je bil Stalin britanski zaveznik!), niti ne, da se spopadajo med seboj v državljanski vojni. Celo to, kdo je res napadal Nemce, za Churchilla ni bilo odločilno. Zanj je bilo pomembno le to, koliko nemških divizij so s svojimi akcijami nemški nasprotniki v resnici angažirali. Podatki nemškega Abwehra, ki so jih Britanci prestrezali, so potrjevali, da Nemcev niso držali četniki, temveč ofenzive Weiss I in II in Schwarz zoper partizane. Četniki so po nemških pokolih v Leskovcu in Kragujevcu povsem spremenili svoje delovanje v strahu za srbsko prebivalstvo, kar je razumljivo. Partizani se na to niso veliko ozirali. V razmerah totalnega svetovnega spopada so zavezniki vprašanje povojne oblasti v Jugoslaviji pustili za čas po vojni proti silam osi, zmaga v tej vojni je bila absolutna prioriteta. Churchillova odločitev za Tita je imela velike posledice za povojno jugoslovansko ureditev, nazorno pa dokazuje, kako je za doseganje ciljev neke politike pomembna realna sila.

Samostojnost in Evropska unija

Epohalnost ni samo v trenutku nastanka slovenske države, je v njenem obstoju in delovanju, njenem razvoju kot moderne države. Prav izgrajevanje institucij slovenske države, skozi celotno obdobje vstopanja v Evropsko unijo, je, po plebiscitu in osamosvojitveni vojni, tretje epohalno poglavje v nastajanju slovenske države. S sprejemom v Evropsko unijo in Nato je Slovenija pravzaprav opravila kratek kurz ustavljanja države, kot ga je z zmago v kratki desetdnevni vojni opravila na področju obrambe. Vseh trideset in več pogajalskih poglavij je nastajajočo slovensko državno administracijo soočilo ne le z naddržavno bruseljsko birokracijo in s sebičnimi zahtevami držav članic, temveč predvsem z lastnimi pomanjkljivostmi. Skoraj desetletje pogajanj je namreč postavljalo nekaj dotlej neobstoječega – institucije lastne države in s tem sposobnost soočati se z vprašanji napredka in obstoja slovenskega naroda. Ta proces, ki je trajal od srede devetdesetih let do prvih let novega stoletja, je potekal v ponovnem političnem soglasju in prvič znotraj (velikih) koalicij, ki so presegale dotedanje politične delitve. V tem obdobju je prišlo do izraza državotvorno pojmovanje tega podjetja, ki ga lahko primerjamo samo še z osamosvojitvijo. Ali smo bili pri tem uspešni, ostaja veliko vprašanje, ki se sicer postavlja vsakič, ko gre za kratke kurze. Vsekakor pa smo v tem obdobju zavrnili vse očitke o sebični nacionalistični politiki Slovenije, ki je krivec za razbitje Jugoslavije, saj smo zavezani evropskim integracijam ostali na strani zgodovine.

Tako se lahko danes in v prihodnje kot nacija soočamo s ključnimi vprašanji, ki jih pred nas postavlja čas. Tudi če del pristojnosti delegiramo nadnacionalnim institucijam, kot je Evropska unija, je samo naša lastna država tista, ki nam vsakič znova omogoča, da ravnamo suvereno. In da napredujemo. Acemoğlu in Robinson v knjigi Zakaj narodi propadajo in Ferguson v Civilizaciji so pokazali na pomen obstoja institucij za uspešnost narodov in njihovo odsotnost za njihov propad. Država je gotovo ena najkompleksnejših in obenem najpomembnejših institucij sodobnih narodov in sodobnega sveta. Ob brexitu, sporih z Madžarsko in Poljsko v EU, novih odnosih med velikimi silami in razmerami na Balkanu, ob katalonskih, baskovskih, škotskih in drugih osamosvojitvenih prizadevanjih se moramo zavedati, da imamo državo in zato možnost na vse to reagirati in zavarovati svoje interese.

Kljub vsemu temu ali pa prav zato nimajo prav tisti, ki ne vidijo razlike med Brusljem in Beogradom ter položajem Slovenije danes in nekdaj v Jugoslaviji. Njihov argument, da s svojo državo nismo pridobili veliko in da smo v resnici v enakem položaju kot prej, se v resnici nanaša na (ne)sposobnost naše politike, da upravlja z lastno državo. Lahkotnost, s katero ob vsem, kar se nam dogaja, le zamahnemo z roko, češ, »vse je isto kot prej, vseeno je, če imamo državo ali ne«, je nekaj, kar nas v resnici omejuje in zavira. To je neizkušenost in nesposobnost slovenske politike in obenem njen beg pred veliko odgovornostjo, ki jo je dobila z lastno državo. Kot da ji je žal za časi, ko je sedela v Beogradu za mizo s sedmimi sogovorniki, zdaj pa sedi v Bruslju s sedemindvajsetimi in z neprimerno večjimi možnostmi vplivati na svoj razvoj in razvoj Evrope. Vtis je, da se na tem parketu bolje znajdeta celo Hrvaška in Srbija, kaj šele Češka, Slovaška, Estonija, Litva, Latvija in druge nekdanje socialistične države. Del razlogov, zakaj je tako, je treba iskati tudi v zgodovini njihove in naše državnosti.

Zrcalna podoba tega istega refleksa je mnenje, ki ni redko med Slovenci, da nam je bilo bolje v Jugoslaviji, čeprav tako ekonomsko kot politično in v vseh drugih pogledih to ne drži že na povsem empirični ravni. A miti so znani po trdoživosti. Pomemben del našega odklonilnega odnosa do lastne države še vedno oblikuje tudi znano levičarsko odklanjanje države kot take. Marksistična teorija o nujnosti odmiranja države na eni in jugoslovanska teorija razgrajevanja države skozi koncept samoupravljanja na drugi strani nista brez posledic. Pomemben del naše aktualne družboslovne teorije in del politike še vedno temelji na teh izhodiščih. Zato je tranzicija tako trdovratna, zato so spremembe tako počasne. In zato je moč starega še tako velika.

Danes smo glede razumevanja pomena države in odnosa do nje žal na bistveno nižji ravni, kot smo bili ob osamosvojitvi. Rok Svetlič govori celo o zatonu osamosvojitve in disfunkcionalnosti ključnih državnih institucij. V prispevku Subjektiviteta Slovencev kot nacije in avtoimunski odziv zapiše: »Vsi konstitutivni resorji države se soočajo z alarmantno disfunkcionalnostjo, s permanentno krizo sodstva na čelu. Naj posebej omenimo nedavno objavljeno najnižjo možno oceno pripravljenosti Slovenske vojske in hkrati, in to je ključno, odsotnost slehernih posledic te ocene.« To je problem narodov, ki so svojo nacionalno zavest razvijali znotraj večje države, večinoma kot kljubovanje Dunaju ali Beogradu, pravi Svetlič. Biti pomeni biti le tedaj, ko si proti nečemu! Zato tudi niso mogli nikoli razviti koncepta polne svobode, koncepta lastne državnosti. Po svoje nam je to povedal že Ivan Cankar.

V polemiki med desnico in levico je pogosto slišati, da je v osamosvojitvi zmagal slovenski narod. V tej krilatici, ki jo tako radi uporabljajo politiki, je veliko resnice. Izid referenduma o osamosvojitvi je recimo dokaz za to. Ampak za drugo svetovno vojno ne pravijo ali pa zelo redko, da je zmagal ruski, ameriški ali britanski narod, slednji tudi ne obstaja. Govorijo pa, da so zmagale sovjetska, ameriška in britanska država. Zmagale so Sovjetska zveza, ZDA in Velika Britanija, države, ki delajo vse, da se to nikoli ne pozabi, ker temeljijo na tej zmagi.

V slovenski osamosvojitveni vojni je zmagala slovenska država, zmagala je Republika Slovenija, čeprav je bila stara le deset dni. Njen nastanek, vzpostavitev ključnih demokratičnih institucij, vojaška zmaga, njeno mednarodno priznanje, članstvo v ključnih mednarodnih zvezah itd. so vtkani v njen DNK, ki ga je potrebno skrbno negovati, kot njen temelj, in si prizadevati za njen napredek na vseh področjih.

Poskusi, da se določene, sicer pomembne zgodovinske epizode Slovencev iz jugoslovanskega socialističnega obdobja, kot je bila ustanovitev TO leta 1968, razlagajo kot korak slovenskih komunistov k samostojni slovenski državi, niso le zgodovinske netočnosti, razvite za priložnost dnevnopolitičnega soočanja danes. Vračajo razumevanje slovenske države in državnosti na raven kljubovanja politik, niti ne ljudstva, kaj šele naroda. Taka zgodovina je le v funkciji interpretacije sedanjih političnih interesov. Opravičuje dobro znano nezmožnost slovenske politike, da bi vsaj mislila svojo državo, kaj šele razvila njeno polno dejavnost in svobodo.

Gre torej žal za mnogo več kot zgolj prikrivanje slabe vesti take politike. Gre za to, da s tem demontirajo nekaj, kar še ni povsem zgrajeno, ne kot institucija ne v mislih Slovencev. Demontirajo državo, ki je središčna točka slovenskega nacionalnega vprašanja in s tem vseh relevantnih vprašanj slovenskega naroda. Zato je to točka, ki mora in more predstavljati polje enotnosti vseh političnih interesov, ki sicer tekmujejo med seboj. ●



Prvi del eseja je dosegljiv na spletni strani www.delo.si/sobotna/zgodovina-ponavljacev-ne-spusti-skozi.html.