V nadaljevanju preberite:

Za pisanje o Marku Mandiću ne potrebuješ posebnega razloga. A zdaj imamo za to vsaj tri. Tri izjemne vloge, in to očetov: snobovski oče v družinski satiri Odrešitev za začetnike, ki je že v kinu, oče vdovec v mladinskem filmu Igrišča ne damo!, ki prihaja v kino, in razočarani oče v predstavi Eugene O Neilla Mini teatra Dolgega dneva potovanje v noč v režiji Ivice Buljana.

Dva slovenska filma sta letos doživela premiero na mednarodnih festivalih A-kategorije: Odrešitev za začetnike Sonje Prosenc na newyorški Tribeci in mladinski film Igrišča ne damo! Klemna Dvornika v Locarnu.

Že to bi bil razlog za nacionalno slavje, če bi filmi pri nas imeli takšno pozornost kot šport. Za nameček sta bila oba prikazana na jubilejnem sarajevskem festivalu: Odrešitev je odprl tekmovalni program za igrani film, navdušil kritike in odnesel posebno nagrado art kino mreže Cicae, mladinski film Igrišča ne damo!  pa je otroška žirija izbrala za najboljši film programa Teen Arene.

Skupna točka obeh filmov je, kot rečeno, Marko Mandić, ki v obeh igra očeta, vendar si ta ne bi mogla biti bolj različna. V Odrešitvi za začetnike je zapeti, blazirani, vase zaverovani direktor hotelske verige Aleksander, ki je zaslužil dovolj, da bi se zdaj lotil hobija, za katerega se mu zdi, da ima talent, pisanja romanov.

Podobno kot se njegova snobovska in ledeno hladna žena (Katarina Stegnar) loti svoje razstave. Svojo družino je ogradil v dizajnirano stekleno kocko sredi narave, ker, kot je rekel sinu iz prve zveze, je »sam človek narave«. A ko začne narava vdirati v spolirano površino ter razbije steklo in pregrado in se po dnevni sobi sprehajajo košute, se spremenijo tudi odnosi v družini. Prvi, ki načne celofan družine, je lepi mladenič, sin iz njegove prve zveze, ki kot mladenič v Pasolinijevi Teoremi popolnoma spremeni dinamiko družinskih odnosov.

Čudovita metafora, raje alegorija krasnega novega sveta, v katerem deprivilegirani ostajajo zunaj, pred vrati, privilegirani pa znotraj svojega steklenega akvarija sanjajo o tem, kako bodo, ko bo narava zares pokazala svoj strašen obraz, odleteli v vesolje kot tehnološki mogotci.

»Marko je izjemno predan vsakemu liku in projektu, v katerega se vključi, vanj se vrže z vsem, kar ima. Zato je vsaka njegova predstava na odru ali na filmu neverjeten tour de force,« je rekla režiserka nagrajenega filma Sonja Prosenc, ki je Mandića skupaj s Katarino Stegnar, ki je njena filmska muza od prvenca Drevo, zasedla tudi v tv-seriji Trigrad (RTV Slovenija), ki je bila na lanskem sarajevskem festivalu nominirana v sedmih kategorijah od osmih, tudi za najboljšega igralca in igralko.

V mladinskem filmu Igrišča ne damo! je arhitekt, vdovec, ki po smrti soproge v gozdovih Amazonije ostane sam z najstniško hčerjo, ki na svoj način predeluje mamino smrt. Ob očetu deloholiku, ki deluje rahlo odsoten in raztresen, se hči z vrstniki, skejterji, upre gradbenemu podjetju in tudi svojemu očetu arhitektu, ki hočejo uničiti njihovo igrišče in zelene površine, da bi naredili parkirno hišo.

Da je žirija, sestavljena iz otrok, med vsemi filmi prepoznala za svojega prav Igrišča ne damo!, gotovo govori tudi o tem, da se otroci zavedajo, kako dragocena je narava, in da se je zanjo treba boriti, pravi Mandić. Film govori tudi o solidarnosti, ki se prebudi med mladimi, sploh ko se jim pokvarijo pametni telefoni – takrat se zavedo, kako pomembna je skupnost in kako skupaj lahko dosežejo več – in si izborijo pravico do svojega igrišča, do zelenih površin.