V nadaljevanju preberite:

V zgodnji mladosti je bila Jadviga Golež aktivna v liberalnem Sokolu, nato pa so njeni nazori postajali vse bolj radikalni. Idejni obrat učiteljice se je dogajal zlasti od srede tridesetih let 20. stoletja, ko je Anton Korošec v okviru režima Jugoslovanske radikalne zajednice na Slovenskem vzpostavil popolno prevlado katoliške politike in ideologije. Po nemški priključitvi Avstrije leta 1938 je Jadviga sodelovala v kampanjah proti hitlerizmu in proti vključevanju Kraljevine Jugoslavije v fašistični blok. Politično je delovala proti vojni, vendar je bila z vsakim dnem bolj borbena in pripravljena na boj.

Po nacistični okupaciji je Jadviga Golež tako kot vsi slovenski učitelji ostala brez službe in sredstev, zato se je vrnila v Maribor in se zaposlila v podjetju, ki se je ukvarjalo s prodajo odpadnega materiala. Čeprav ni imela povezave z odporniško organizacijo, je samoiniciativno zbirala prispevke za družine talcev in taboriščnikov. Njeno službeno mesto je postalo pravo skladišče materiala, zato se je včasih pošalila, da ima več ilegalnega kot legalnega prometa. Korenito spremembo osebnosti svoje hčere je prva opazila njena mati Ana: »Mislila sem, da dobro poznam svojo Jadvigo, to plaho, mehko, preobčutljivo dekle, ki je ljubilo cvetje, prirodo, lepe slike, vse lepo in dobro. Ko je prišla vojna, je Jadviga stopila v službo v Mariboru. Začela sem opažati, da je postala vsa drugačna. Kaj se je zgodilo v njej, da se je tako spremenila? Šele ko mi je zaupala svoje ilegalno delo, sem spremembo razumela.«

Da bi pomagala bratu Franju iz nemškega ujetništva, kjer je pristal aprila 1941 po zajetju na službeni poti v Beograd, je Jadviga Golež aprila 1942 potovala vse do berlinskih uradov in nato objela docela osuplega brata v Greifswaldu ob Baltskem morju. V pičle pol ure, kolikor sta imela na voljo za pomenek, mu je prepričljivo narisala teror nad njuno »zeleno Štajersko«. Bila je trdno prepričana o porazu tako nečloveškega delovanja nemške države. Z rešitvijo brata ni bila uspešna, vendar je bil Franjo do poletja 1942 vendarle spet prost, saj so začeli nacisti izpuščati iz taborišč in ujetništev osebe s stalnim bivališčem na Štajerskem. Franjo Golež se je sredi leta 1943 ponovno zaposlil v kranjski tekstilni tovarni Jugobruna, s tega mesta pa je lahko pomagal sestri, ki je tedaj vzdrževala kurirsko pot med Mariborom in Gorenjsko.

                                                                                          * * *

Kajti ko je jeseni 1943 v Maribor prišel učitelj Dušan Špindler, je bila zveza z Jadvigo Golež ena njegovih prvih opornih točk v mestu. Svoje ilegalno ime Zora je na Špindlerjevo pobudo zamenjala s Špelo. Nastopil je vrhunec njenega organiziranega dela v mreži OF in partijski strukturi. Špindler je pač kmalu opazil, da se je učiteljica v Mariboru razvila v aktivistko širokega spektra, ki je sposobna izvesti vsako nalogo. Kot legalno osebo, ki se je zaradi službe lahko neovirano in hitro (s kolesom) premikala po mestu, ter zaradi tamkajšnje šibke mreže OF jo je polno obremenil z delom za odpor, čeprav je dobro vedel, da je bilo to v »nemškutarskem Mariboru« izredno tvegano. »V vsem svojem delu je bila odločna, samozavestna in dosledna ter vztrajna. Kjer je začutila krivico, se je borila proti njej z vso zagrizenostjo in je pri tem čisto pozabila na morebitne zle posledice za njo samo,« je Špindler pojasnjeval po vojni.