Vlado imamo. Na vrsti je kadrovanje, delitev volilnega plena

Med družbami, v katera bo stranka LMŠ najprej želela namestiti svoje kadre, viri iz krogov LMŠ najprej navajajo Telekom. Tam je po aprilskem odstopu Aleša Aberška prazno mesto člana uprave, pristojnega za finance. LMŠ je vrgla lovke po kandidatih, ki bi v okviru njenega interesnega kroga postali novi nadzorniki Pošte Slovenije. Po strankarskih fevdih se bodo porazdelili tudi kadri v upravi in nadzornem svetu Slovenskega državnega holdinga (SDH).

"Treba je dati dobra vodstva v državne družbe. SDH mora biti bolj pod nadzorom vlade, ki je predstavnik ljudstva in tudi lastnik teh družb. In če si kot vlada lastnik, SDH ne more delati po svoje. SDH je očitno preveč neodvisen. Če premier reče, da se ne sme v nič vtikati, hkrati pa je odgovoren za vse, ne more pa dejansko nič, je torej vpliva vlade premalo. Več vpliva želim samo v tistih podjetjih, ki so ključna za Slovenijo. To so na primer Petrol, Krka, Telekom." To so besede, ki jih je izrekel predsednik nove slovenske vlade Marjan Šarec pred državnozborskimi volitvami v intervjuju za Sobotno prilogo.

V četrtek je ta novinec v politiki na državni ravni, ne glede na to, da mu je podporo odrekla Levica, dobil svoj ministrski kabinet. Izkušnje kažejo, da so po vsakem nastopu nove koalicije hitro sledila strankarska kadrovanja. Izkušnje učijo, da se zgodovina ponavlja, in pričakovanja, da se tudi tokrat kolesje kadrovskih menjav ne bo odvrtelo podobno, bi bila naivna. Ugibanja in napovedovanja, kdo vse bo zamenjan, postajajo že skorajda folklora.



Glede tega, kaj konkretno bo kadrovsko spremenil, je Šarec zdaj molčeč. »Rad bi, da se vlada prej postavi, šele po tem, ko bom pogledal stanje, bom lahko odgovoril,« je povedal in se odgovorom na konkretna vprašanja izognil. Po neuradnih informacijah pa je med drugim že naročil, naj mu poiščejo kandidate za nove člane nadzornega sveta Pošte Slovenije. Ta ima šest članov, štirim, ki predstavljajo ustanovitelja, torej državo, poteče mandat v začetku novembra.

Po »strankarskem delitvenem ključu« bo LMŠ pristavila svoj lonček pri kadrovanju v SDH, kjer glavne niti trenutno vleče SMC. Dan, ko naj bi se s položaja poslovila aktualna prva dama holdinga Lidija Glavina, je po napovedih iz politike vse bliže. Šarec sicer tudi glede SDH o svojih kadrovskih načrtih ne odgovarja, iz njegovih krogov pa prihaja odkrita napoved, da se bodo kadrovska mesta »ustrezno« zapolnila glede na volilni rezultat in razmerja v koaliciji. Tem načrtom bo nekaj težav povzročilo dejstvo izrazite kadrovske šibkosti, ki jo je stranka pokazala najprej pri sestavljanju svoje volilne liste, nato pri iskanju ministrskih kandidatov. LMŠ se močno pozna, da je stranka kratke zgodovine, brez lastnega močnega kadrovskega bazena, zaradi tega tudi ne bo mogla aktivno nastopiti na bližnjih lokalnih volitvah. Njen prvak je priznal, da se z lokalno mrežo po Sloveniji dejansko sploh še niso utegnili ukvarjati. LMŠ je vsebinsko oziroma konceptualno nedefinirana, njeni kadri so brez kilometrine in bodo težko parirali starim oziroma precej bolj izkušenim političnim mačkom, s katerimi bodo imeli opravka. Ne glede na to ni strahu, da ne bodo našli ljudi, ki bi delali v imenu stranke. A ko iščeš kadre v nuji, marsikdaj lahko najdeš tudi napačnega, se strinjajo akterji zakulisnega političnega dogajanja in vedo povedati, da odposlanci v imenu LMŠ že iščejo primerne kadre za krepitev politične teže stranke. Po politični teoriji so namreč izvori moči vsaj trije: eno so glasovi volivcev, drugo je medijska in tretja finančna moč.
 

Cunamiji skozi leta slovenske demokracije

Iz Delovega bogatega arhiva smo izbrali nekaj zapisov o kadrovskih cunamijih, ki so se dogajali v Sloveniji od osamosvojitve. Kako zelo so politične lovke zažrte v gospodarstvo, se je morda prvič povsem razgalilo v času vlade Andreja Bajuka leta 2000, ki je na veliko odstavljala »politično neprimerne« ljudi in nastavljala svoje kadre. Ena takšnih potez je bilo imenovanje Marjana Podobnika, nekdanjega prvaka SLS, ki se bo na to funkcijo skušal vrniti na strankinem kongresu konec tega meseca, na mesto predsednika uprave Telekoma. Gre za zeta staroste te stranke Ivana Omana, čigar izjava »ni važno, ali je pismen, važno je, da je naš«, se je nedvomno zapisala v domače politične anale. Podobnikova postavitev na mesto prvega človeka nacionalnega telekomunikacijskega operaterja, razkrivajo zapisi izpred osemnajstih let, je bila očitno ena najbolj urgentnih odločitev Bajukove vlade. Na prvi seji se je njegova ekipa sicer zgolj konstituirala, na drugi pa se je že lotila kadrovskega paketa. Postavila je dvajset novih državnih sekretarjev in zavrnila ponujeni odstop desetih starih, imenovala je tri nove direktorje vladnih služb in novega direktorja policije, nov upravni odbor Odškodninske družbe (predhodnice SDH) ter skupščino Kapitalske družbe. Ta prvi kadrovski manever se je končal z omenjenim imenovanjem Podobnika, hkrati pa je vlada mimogrede prevetrila še vrh Pošte Slovenije.

Drnovškova vlada, ki je sledila Bajukovi, je vajo ponovila. Seveda v nasprotno smer. Prva vlada Janeza Janše pa prav tako. Skupni imenovalec kadrovskih rošad je bila pripadnost interesnim skupinam, ki so svojo priložnost iskale bodisi v levi bodisi v desni poziciji.


 

LDS je pletla skozi leta, nasledniki so delali hitro

Po državnozborskih volitvah leta 2004, ko jo je vodil Tone Rop, je z oblasti sestopila LDS. Vladajoča garnitura Janeza Janše je v nasprotju s taktiko LDS, ki je kadrovsko pajčevino analitično spletla v bolj ali manj enakomernih časovnih intervalih, s strateško razdelanim kadrovskim načrtom učinkovito in hitro izkoristila državno lastniško infrastrukturo v gospodarstvu, ki jo je podedovala od svoje predhodnice. Prodirala je v vse pomembne pore gospodarskega življenja, preberemo v enem od Delovih komentarjev iz tistega časa, in zavzemala strateško pomembne položaje. Na prednostnem seznamu dosegljivih tarč so bile banke, zavarovalnice, telekomunikacije, mediji, infrastruktura ...

Ker je bila Slovenija država z največjim deležem (para)državne oziroma neprivatizirane lastnine med posttranzicijskimi državami, pri tem seveda ni imela večjih težav. Največ zaslug za to so imeli njeni predhodniki iz LDS, ki se jim pred tem ni mudilo dokončati procesa privatizacije. Morda tudi zato, ker so vladali v prepričanju, da bodo večno na oblasti. Njihovi nasledniki dokazujejo, da je gospodarstvo zanje še vedno plen, ki pripada zmagovalcem volitev.

Leta 2005 smo se mediji razpisali, da bo nova oblast najprej poskrbela za menjave v podjetjih s pomembnimi (para)državnimi deleži in nastavila svoje ljudi. Eni najbolj odmevnih menjav tedaj sta bili prevetritev uprave Abanke, ko se je moral posloviti dolgoletni prvi mož Aljoša Tomaž, leto dni pred iztekom mandata pa je iz Luke Koper moral odpluti dolgoletni direktor Bruno Korelič. Zamenjal ga je kader SDS, Robert Časar, in nato z dvomljivimi poslovnimi odločitvami spravil družbo na kolena. Podobno se je zgodilo z drugim nekdaj uspešnim koprskim podjetjem, Intereuropo, v katero je bil nameščen nekdanji vojaški obveščevalec Andrej Lovšin. V letu dni je bila zamenjanih tretjina predsednikov uprav največjih družb v državi. Novinarski kolega je tedaj zapisal, da Slovenci očitno še vedno živimo v nekakšni »vsedemokraciji«, v kateri poleg politikov vsake štiri leta na neki način posredno »izvolimo« hkrati še vodilne gospodarstvenike. Živimo v tržnem gospodarstvu, a vendar vsaka zamenjava oblasti nazorno pokaže, da mora biti pri nas menedžer pomembnejših gospodarskih družb predvsem prave politične barve.
Borut Pahor je kot premier obljubljal drugačno prakso, vendar se je kadrovska burleska tudi v času njegove vlade ponovila po starih, že videnih vzorcih.

Leta 2012 je tedanji predsednik vlade Janez Janša na poslansko vprašanje glede očitanega kadrovskega cunamija njegove vlade povedal, da je njegova vlada v treh mesecih mandata izvedla 312 imenovanj in 150 razrešitev. V prejšnjem mandatu je po njegovi statistiki vlada Boruta Pahorja v enakem obdobju treh mesecev izvedla 730 imenovanj in 155 razrešitev.


 

Škodijo, a se s tem ne ubadajo

Raziskovalna skupina ljubljanske ekonomske fakultete pod vodstvom Janeza Prašnikarja in Polone Domadenik se je analitično lotila posledic političnih kadrovskih cunamijev ter v znani analizi dokazala, da v Sloveniji »politično okuženi« nadzorniki negativno vplivajo na uspešnost podjetij. Analizirali so 384 velikih in srednjih podjetij, v katerih je bilo v organih upravljanja družb 3668 ljudi. Ko so preverili politične povezave pri tistih, ki so bili imenovani dvakrat ali večkrat, so ugotovili, da jih je bilo 46 odstotkov politično povezanih. Če je samo eden od petih nadzornikov »politično okužen«, se je produktivnost, s tem pa dodana vrednost podjetja, znižala za dva odstotka. Če bi bili politično povezani nadzorniki enako sposobni kot politično nepovezani, analiza ne bi pokazala nobenega statistično značilnega učinka na produktivnost podjetij. Izračunali so tudi, da se je zaradi političnega kadrovanja nadzornih članov od leta 2000 do 2010 nabrala milijarda in pol evrov izgube. Psi so lajali, a tudi ta karavana je šla vseeno naprej.



Pogled v Delov arhiv prinaša tudi tale zapis iz marca 2013: »Tudi včerajšnje novice torej potrjujejo, da je nova slovenska vlada prevzela oblast v skoraj izrednih razmerah. Zato je še toliko bolj presenetljivo, da je večina odločitev, ki v teh dneh prihajajo z Gregorčičeve, povezanih s kadrovanjem.« Iz časa vlade Alenke Bratušek je, ob projektu sanacije bank, morda najbolj v spominu kadrovanje v Luki Koper, ko je njeno vodenje prevzel Gašpar Gašpar Mišič, čeprav je bil ta kadrovski manever dejansko izpeljan predvsem zaradi spretnosti in z izdatno pomočjo koprskega župana Borisa Popoviča. Politične kadrovske rošade se pogosto zgodijo tudi pred iztekom rednih mandatov. Načeloma se zanje uporabljajo z jasnim namenom naročene ekspertne študije oziroma revizije poslovanja družb, ki so nato podlaga za spremembe v vodstvenih strukturah. Ta način se je večkrat uporabil tudi v primeru Luke Koper.

Tudi čas vlade Mira Cerarja je pokazal, da so vse zgodbe dejansko že videne. Lani smo v našem časniku tako zapisali, da smo kadrovskih zapletov Cerarjeve vlade tako pri ministrih in drugih političnih funkcionarjih kot pri upravljavcih državnih naložb sicer že vajeni, a da je kadrovska kuhinja okoli SDH presegla vse meje. Dobro leto dni pred volitvami je vladala prava histerična vojna za položaje, povezane z upravljanjem državnih družb. Vsakdo je želel h koritu spravil čim več »svojih«, ne le v SDH, temveč tudi v nadzorniške ali direktorske fotelje državnih družb, med drugim v Petrolu, Telekomu, Zavarovalnici Triglav. V bitki za plen so bila dovoljena vsa sredstva, od odkritih medstrankarskih obračunavanj do neupravičenih javnih diskreditacij kandidatov.



Kadrovanje v vrh SDH je aktualno tudi te dni, ko SD spet ni bila uspešna s svojim kandidatom Dušanom Zorkom. »Kadrovanje zame ni tabu tema. Tisti, ki na volitvah prevzame odgovornost, lahko nastavi svojega človeka na določene funkcije. Je pa seveda res, da mora za njegove morebitne slabe odločitve nato politika tudi odgovarjati. Skrivanje za kvazineodvisnimi upravljavci premoženja se mi zdi nesmiselno,« pravi Matjaž Han, vodja poslanske skupine SD, prekaljeni politični maček, ki velja tudi za enega najbolj pomembnih kadrovikov stranke. Edina velika težava, ki jo omenja pri tem, je dejstvo, da koalicijski partnerji pogosto v ozadju igrajo druge igre in se ne držijo dogovora, ki so ga pred tem sklenili za zaprtimi vrati. Vse novonastale stranke, torej tudi zdaj LMŠ, imajo težave s kadri, se strinja. Je pa hkrati tudi dejstvo, pravi, da se okoli posameznikov, ki pridejo na položaje, hitro zberejo nepreverjeni posamezniki, ki gredo v zgodbe zaradi lastnih interesov in funkcije ne opravljajo tako, kot bi si želela stranka.



Zdaj delitev plena, kot rečeno, napovedujejo v LMŠ. Stranko je lani decembra, ko je bila prvič uvrščena na lestvico priljubljenosti agencij, ki merijo naklonjenost volivcev, izstrelilo v sam vrh. Volilna podpora se je merila v dvomestnih številkah. Nato je nastopilo obdobje streznitve. Po merjenju Mediane, ki smo ga v Delu objavili v začetku tedna, je tej stranki naklonjenih le še 7,2 odstotka volivcev. Tesno za petami ji je, ne glede na glasne kritike, ki prihajajo zaradi njenih idej in predlogov iz gospodarstva, s 6,9 odstotka podpore Levica. Kje tičijo razlogi za strmoglavljenje priljubljenosti LMŠ? Žiga Turk, nekdanji minister Janševe vlade, profesor in publicist ocenjuje, da je nazadovala iz povsem enostavnega razloga: razočarala je volivce. »Verjetno s sestavljanjem koalicije in sorodnimi aktivnostmi. Najbolj verjetno je razočarala svoje sredinske ali celo desnosredinske volivce, ki so ji zamerili povezovanje z Levico. Glasovali so namreč za sredino, dobili pa levico. Izgubljeni Šarčevi volivci so se pretežno prelili med neopredeljene in ne h kateri od obstoječih strank. To razumem, kot da Novi Sloveniji ni uspelo, da bi ljudi prepričala, da je neodvisna od SDS. Morda se k Šarcu tudi vrnejo, če bo pri vodenju vlade uspešen in če ne bo popuščal diktatu Levice,« pravi Turk. V splošnem pa je sicer po njegovem razumljivo, da podpora strankam brez zgodovine in trdnega članstva niha. Bolj ga čudi razočaranje volilnega telesa nad socialdemokrati. Podpora SD je namreč nižja za slabe štiri odstotne točke, morda tudi zato, pravi Turk, ker so idejno postali preveč podobni Levici. Ta v nasprotju z Židanovimi socialdemokrati nima lobističnih nahrbtnikov.



Šarčevi koaliciji se je ta teden zgodil prvi fiasko, ki verjetno kaže, kakšen bo dejanski modus operandi njegove številčne koalicijske združbe. Že pri prvem kadrovskem vprašanju tega mandata, kandidatu za novega guvernerja Banke Slovenije, se namreč ni bila sposobna dogovoriti. Peterček je imel skupaj z Levico več možnosti za dogovor – na voljo je imel pet kandidatov, ki so se prijavili na razpis predsednika države, in še dva dodatna, ki se sicer nista prijavila, bi ju pa funkcija, kot sta povedala v pogovorih s predstavniki strank, zanimala. »Ne smemo mešati prepirljivosti in stabilnosti vlade. Stranke koalicije – kamor štejem tudi Levico – so si med seboj konkurenčne in složnega vladanja ne gre pričakovati. Ni pa Šarca mogoče zamenjati brez podpore poslancev LMŠ, kar mu daje precej proste roke, zlasti če bo imel občutek, da bi se lahko dogovoril tudi za podporo z desne. Vprašanje zato ni preživetje, ampak ali bo razmere izrabil za to, da bo imel tudi rezultate, ki mu bodo omogočili politično preživetje. Kadrovske menjave tistih iz SMC, ki niso pravočasno presedlali v LMŠ, k rezultatom ne bodo pripomogle,« ocenjuje Turk.

Oblastne elite, ki so se utrdile po vsakokratnih volitvah, torej očitno niso nič drugačne od predhodnic, razen morda po ideološkem predznaku. Na obzorju je po že videnem scenariju v preteklih letih nov boj za kadre. In boj kadrov za funkcije. Pretiranega optimizma, da bodo stvari v peterčku z Levico lahko dobro delovale, ni. S tem se strinja tudi Matjaž Han. Priznava, da se že na začetku poti nove koalicije vidi, da nekatere stvari ne gredo v smer, ki bi omogočila, da bi se podpisali pod veliko zgodbo. ●