Aleksandar Vučić je sredi drugega predsedniškega mandata. Pred desetletjem, ko je prevzel vodenje srbske vlade, je tudi formalno postal najmočnejša srbska politična osebnost. Spreten z besedami, spreten v politiki. Prepričan je, da je z odpiranjem države za tuje naložbe zaslužen za večjo blaginjo. In prepričan je, da Srbija z življenjskim standardom lovi severno sosedo. Je za EU. In je za Putina. A zelo spoštuje tudi ozemeljsko celovitost Ukrajine, pravi. Star je 53 let in zagotovo bo v politiki še dolgo.

Ključni izziv za Srbijo na njeni evropski poti bo ureditev odnosov s Kosovom, priznava. Na očitke opozicije, da so bile zadnje parlamentarne in lokalne volitve ukradene, se požvižga in pravi, da bolj čistih volitev že dolgo ni bilo. Prepričan je, da Srbija sodi v evropsko družino in obenem ne skriva, da mu je jasno, da se to še ne bo zgodilo prav kmalu.

Začnimo na najbolj vročem terenu. Na Kosovu. Ali se vam po vseh zapletih zdi, da bi bila morda celo bogokletna zamisel o ozemeljski delitvi Kosova boljša rešitev od obstoječe, v katero je bila Srbija nekako pahnjena?

Sploh ne razmišljam na ta način. Srbija ima svojo ustavo in spoštuje mednarodne javnopravne norme, druga stvar pa je, da so zahodne države ustvarile lastno resničnost. Ustvarile so jo na silo. Bomo videli. Za Srbijo ostaja edina možnost spoštovanje listine Organizacije združenih narodov, mednarodno javno pravo in s tem v skladu se bomo vedli naprej.

S priznanjem Kosova smo na Balkanu dobili dve albanski državi, ki mejita druga na drugo. Ali menite, da obstaja možnost, da se ti državi združita? Kaj bi to pomenilo za prihodnost Balkana oziroma jugovzhodne Evrope?

Le po vaši razlagi obstajata dve državi, po naše pač ne. Ali je želja Albina Kurtija velika Albanija? Je. To vedno pove. Če ga danes vprašate, vam bo to tudi javno potrdil. Tega nikoli ne bo zanikal, vedno bo to potrdil. In ne gre le za tisto, čemur on reče Kosovo in Albanija, temveč tudi del Severne Makedonije, kjer že sodeluje na volitvah in kjer želi popolnoma prevzeti oblast. Še več, po njegovem ni daleč dan, ko se bo to zgodilo tudi v Črni gori. Toda eno so želje in drugo je realnost.

Albin Kurti s svojo stranko sodeluje na volitvah v Albaniji, on tudi sam kot dvojni državljan voli v Albaniji. Kakšna je razlika med njim in položajem srbskih državljanov iz entitete BiH Republika Srbska, ki sodelujejo na srbskih volitvah?

Edina razlika je v tem, da pri nas glasuje mnogo manj ljudi iz Republike Srbske, kot na volitvah v Albaniji glasuje ljudi s Kosova. To je edina, a pomembna razlika.

Vendar ste na udaru kritik z vseh strani prav zato, ker vam na volitvah pomagajo Srbi iz BiH.

To je tako neumno, da nimam besed. Ta zakon [ki omogoča glasovanje dvojnim državljanom iz RS] so sprejeli predstavniki prejšnje oblasti. S tem so omogočili delu ljudi iz Republike Srbske, ki so pridobili tudi državljanstvo Republike Srbije, da glasujejo na volitvah v Srbiji.

Torej se vi ne strinjate s tem zakonom?

Ne, jaz se s tem strinjam, a ta zakon so sprejeli moji predhodniki. S tem sicer soglašam in nimam nič proti temu, vendar vam dopovedujem, da je bilo to sprejeto že leta 2011.

Kako naj razumemo, da ni kritik na račun Kosovarjev, ki glasujejo v Albaniji, medtem ko je glasovanje Srbov iz BiH v Srbiji označeno kot volilna manipulacija?

Naj vas zdaj vprašam, kaj hočete od mene? Da vam razlagam dvojne standarde, dvojna merila in dvojna načela, ki vladajo svetu? Hočete od mene to, kar veste tudi sami? Hočete od mene, da vam pojasnim, kako je mogoče, da so vas vseh, v Sloveniji in povsod drugje, polna usta ozemeljske celovitosti Ukrajine, sloganov v stilu »Živela Ukrajina in njeno ozemlje«? Pri čemer mi v Srbiji zelo spoštujemo ozemeljsko celovitost Ukrajine, za nas je katerikoli del Ukrajine bil in bo ostal del Ukrajine, v skladu z listino OZN pač. Potem pa pridemo do vprašanja, oprostite, kaj je bilo pa z vami Slovenci in nekaterimi drugimi glede ozemeljske celovitosti Srbije? Kaj se je zgodilo z listino OZN? Kaj je bilo z resolucijo 1244? Komu naj zdaj jaz postavljam ta vprašanja?

Govorite o dvojnih merilih?

Mi, Srbi, smo se že navadili na dvojna merila. Na to, da v politiki tisto, kar velja za ene, ne velja za druge, in tisto, kar ne velja za druge, velja za nekoga tretjega. Načela že dolgo ne obstajajo, v mednarodnem pravu pravice in pravila ne obstajajo, obstaja le zakon močnejšega. Mi smo v tem trenutku šibkejši od velikega dela zahodnih sil, ki podpirajo Albance na Kosovu, obenem pa naravno pripadamo Evropski uniji. To je torej naša težava, želimo se približati Evropski uniji, želimo vstopiti vanjo, po drugi strani pa smo deležni takšnih pritiskov, da se odpovemo lastni integriteti in suverenosti. To je resen problem, s katerim se sooča Srbija.

Problem v vaši soseščini je tudi Bosna in Hercegovina. Kateri so po vašem mnenju integracijski vzvodi, ki bi lahko tesneje povezali BiH kot državo treh enakopravnih konstitutivnih narodov, da bi postala bolj funkcionalna? Takšna kot je, se zdi, da bo težko izpolnila merila za članstvo v EU.

Ne vpletam se v notranje zadeve Bosne in Hercegovine. Nikoli niste slišali nobene moje izjave, v kateri bi rekel, da se zavzemamo za kršenje integritete BiH. Menim, da je nujno spoštovati pravice vseh treh narodov, Srbov, Hrvatov in Bošnjakov. Srbija bo vedno spoštovala dogovor teh treh narodov in daytonski mirovni sporazum. Vendar ne govorite, da je vsega kriv Dodik, sami pa boste podprli vsako rušenje daytonskega sporazuma s strani katerega od drugih vpletenih narodov. Potem pa za to krivite srbsko stran, ki dosledno vztraja pri spoštovanju daytonskega sporazuma.

Kaj storiti, da se konstitutivni narodi zbližajo za bolje delujočo BiH?

Svojčas sem Bakirju Izetbegoviću in vsem njim predlagal, da za skupno dobro dokončamo gradnjo avtocest. Mi zdaj dokončujemo avtocesto do Bijeljine (BiH), letos bomo dokončali teh naših 19 kilometrov iz osrednje Srbije na odseku Kuzmin–Sremska Rača, mi smo zgradili most. Nekaj se dela tudi z druge strani, Republiki Srbski smo dali 100 milijonov evrov, da nadaljuje s tem delom. Predlagal sem, da povežemo Beograd, Novi Pazar in Sjenico s Sarajevom, kar pomeni, da moramo zgraditi 61 kilometrov od Požege do Višegrada. Rekel sem jim, naj nadaljujejo gradnjo od tam do Sarajeva, to ni več kot 107 kilometrov. Nikoli niso hoteli resno razpravljati o tem. Hočem povedati le, da ni lahko in da ne gre zgolj za politična načela, stališča, temveč za pomanjkanje volje, da se pospeši razvoj. Nisem povsem prepričan niti, za kaj sploh gre.

Pobuda Odprti Balkan, ki tesneje povezuje države v regiji, je bila nekaj časa v ospredju pozornosti.

Nedavno smo imeli sestanek, v Skopju smo podpisali dogovor in od prvega marca bomo imeli prosti trg dela na ozemljih Srbije, Severne Makedonije in Albanije. To bo prvi prosti trg dela v več državah. Od prvega marca naprej bo kdorkoli iz Valone, Tirane, Skadra ali Shkodra, če želite po albansko, ki bo želel delati v Beogradu, imel to pravico, dobil bo delovno dovoljenje brez pridobivanja papirjev iz Beograda. Dobil bo identifikacijsko številko po mobilnem telefonu in ne bo imel težav z zaposlitvijo. Menim, da je to največji dosežek, ki ga je kdo po ustanovitvi Evropske unije dosegel v neki skupini evropskih držav. Da ne govorim o tisoč drugih zadevah, denimo, da smo povezali veterinarske fitosanitarne inšpekcije treh držav, da bi imeli en prehod in ne dva prehoda na naših mejah. Da smo uredili plačevanje cestnine, da iste elektronske kartice veljajo v obeh državah, da bodo za državljane iz držav Odprtega Balkana veljali popusti v hotelih, za vozovnice javnega prometa in drugo. Ta zgodba o skupnem trgu dela je velik, zares velik rezultat in zaradi tega sem srečen.

Vendar pa vsi v regiji niso naklonjeni tej pobudi. Kaj s tem zamujajo?

Če se vrnem k vaši prejšnji temi, če bi Bosna in Hercegovina sprejela Odprti Balkan, sem prepričan, da bi to bilo bolje tako za Bošnjake kot za Srbe in Hrvate. Vsi bi z veliko manj ovir prečkali mejo, Srbi iz Republike Srbske v Srbijo in obratno in Hrvati na Hrvaško, prav tako Bošnjaki iz Sarajeva, Goražda in drugih mest v Srbijo, do Novega Pazarja, Tutina in Sjenice ter drugih krajev, kjer prav tako živi veliko Bošnjakov. Zakaj nekdo ni želel razumeti, da bi to prineslo izjemno zmanjšanje napetosti – tudi psihološko bi bilo to zelo pomembno za vse –, ne znam odgovoriti, vendar verjamem, da je to prihodnost. Če me že sprašujete, naj vam dam konkreten odgovor; prepričan sem, da je Odprti Balkan z načeli, na katerih je zasnovana ta pobuda, prava pot za prihodnost.

Ali je to nekakšna alternativa članstvu v EU?

Ne. Ne vem, koliko ste seznanjeni z zadnjimi pobudami, je pa dobro, da slišite od nekoga, ki je zraven. Zadnje pobude, ki jih slišimo iz Evropske unije, vključujejo tako imenovano agendo rasti, toda veliko bolj pomembne od denarja, ki ga dobivamo od EU in agende rasti, so druge zadeve, kot so zeleni pasovi in panevro-mediteranske konvencije o preferencialnih pravilih o poreklu (PEM), čeprav denar davčnih zavezancev EU izjemno spoštujemo. Ta denar se morda komu v Evropski uniji res zdi majhen, a za nas pomeni veliko, saj spoštujemo evropske davčne zavezance, ki nam ga dajejo.

Drži, za razmere v evropskih državah so to majhne vsote, tudi za nas je veliko pomembnejše naslednje vprašanje: kako vstopiti na skupen evropski trg, kako postati del enotnega trga? Pravila so jasna. Zato, da bi bili del enotnega trga, morate izpeljati predpisane reforme, odreči se morate nekaterim stvarem, vstopiti morate v nekaj, kjer težko obstanete. A edina z območja Zahodnega Balkana, ki lahko tu obstane, je Srbija. Povsod drugje gre za majhna gospodarstva, ne bo jim enostavno, a tudi te države bodo imele korist od vstopa na skupni trg. Prvo leto jim bo težko, potem bo vse lažje.

Zakaj vam je skupni trg tako pomemben?

Ja, zelo je pomemben. Hkrati pa se zavedamo realnosti. Če kdo misli, da smo neumni, se moti. Vemo, da ne bomo prav kmalu člani Evropske unije, pa ne zaradi nas ali reform ali bogve česa, temveč zaradi situacije v Evropi. To vedo tudi vsi drugi, vendar morajo zaradi domačega javnega mnenja svojim ljudem pripovedovati pravljice. Jaz Srbiji ne govorim pravljic. To, kar govorim vam, govorim tudi svojemu narodu, svojim ljudem in oni vedo, da govorim resnico. Zamisel o dostopu do skupnega trga smo sprejeli kot izjemno dobro idejo, že če nam uredite le tako imenovane zelene pasove na mejnih prehodih, bi to našim podjetjem zmanjšalo stroške poslovanja za sedem do devet odstotkov. Že s tem bi dosegli resen rezultat, tako bi lažje dodatno prestrukturirali naše gospodarstvo. Z denarjem nimamo težav, s stopnjo rasti nimamo težav.

Znameniti in prestižni Expo, razstava vseh razstav, za katero se poteguje ves svet, bo prvič domovala v jugovzhodni Evropi. Leta 2027 jo bo gostil Beograd. Kako vam je uspelo?

Premagali smo špansko Malago, ki ga je srčno želela dobiti in je imela močno podporo tam, kjer smo mi imeli tradicionalno oporišče, torej v Latinski Ameriki. Premagali smo Američane, Argentince, premagali smo Tajsko, kar prav tako ni bilo lahko. Podporo smo iskali in našli v skupini prijateljskih afriških, azijskih, južnoameriških držav in v regiji. Srbija je zelo priljubljena v svetu neuvrščenih, borili smo se za vsak glas. In presenetili vse.

Koliko vas bo stal ta podvig in kaj bo Srbija dobila od njega?

Dela bo dovolj za vse, sami tega ne zmoremo. Nimamo zmogljivosti, premalo je časa, izkušenj, premalo imamo gradbenih podjetij, ki nam zmorejo zagotoviti bančne garancije za tako velike posle. Zato pravim, Slovenci, dobrodošli, delajte. Expo nas ne bo veliko stal, gradnja vsega, povezanega z Expom, stadiona in drugih objektov, bo stala predvidoma okoli dve milijardi evrov, to ni veliko. Pod Expom razumemo vse, kar bomo zgradili pred tem obdobjem in kar bo ostalo Srbiji v uporabo še naprej. To obsega razvoj celotne države, tudi avtoceste, ki jih bomo pridobili.

Do prvega decembra 2026 bomo zgradili še 478 kilometrov avtocest in hitrih cest. Zdaj imamo 968 kilometrov avtocest, v Srbiji bomo torej imeli 1500 kilometrov avtocest. Zgrajena bo hitra železniška povezava med Beogradom in Nišem in hitra proga med Novim Sadom in Subotico. Od Beograda do Subotice je 185 kilometrov, ki jih boste z vlakom premagali v uri in pol, s postankom v Novem Sadu vred. In tako dalje.

Mesto je polno gradbišč. Vsakič, ko pridemo v Beograd, v zrak sili kakšna nova stolpnica, razvoj mesta je opazen. Ali se tudi država tako razvija?

Karkoli že vi govorite o Vučiću, je ta država decembra 2012 imela bruto domači proizvod (BDP) v vrednosti 32 milijard evrov, danes pa je 69 milijard evrov in verjamem, da bo v naslednjih štirih letih do konca leta 2027 dosegel številko sto milijard. Razlika je torej več kot očitna. Če v petnajstih letih potrojite absolutni BDP, karkoli že kdorkoli govori, te številke govorijo več od tega. Sami opažate, kako se spreminja naše mesto, vidite, kako se spreminja naše letališče, ki je že petkrat večje kot pred letom in pol in še ga bomo širili. Naredili bomo tudi železniško povezavo od letališča do mesta. Vse to mora biti končano do konca leta 2026. Novi nacionalni nogometni stadion, ki ga še nimamo, bo najlepši v Evropi. Pravijo, da bo le novi Realov stadion lepši, a bo stal milijardo in 600 milijonov evrov.

In koliko bo stal beograjski stadion?

Ne manj kot 500 milijonov. Nemogoče ga je narediti ceneje, ker so cene visoke, ne morete primerjati gradnje izpred treh ali petih let z gradnjo pod današnjimi pogoji. Stadion bo zgrajen na prizorišču Expa, torej med Novim Beogradom in Surčinom. Vsi smo že kot otroci vedeli, da se bo Beograd širil na tisti konec. Tudi jaz.

Kolikšna je bila gospodarska rast lani in kakšni so načrti za letos?

V zadnjem četrtletju lani smo dosegli 3,8-odstotno gospodarsko rast, skupno 2,6 odstotka lani, in to je bilo za Srbijo eno slabših let. Mednarodni denarni sklad nam za letos napoveduje 3,5-odstotno rast, mi računamo, da lahko dosežemo štiri odstotke. Nimamo torej težav s stopnjo rasti, nimamo težav z zadolževanjem, javni dolg namreč znaša 51,5 odstotka BDP, kar je mislim, da bistveno manj od Slovenije in številnih drugih držav.

Za nas je zelo pomembno, da smo čim bolj prisotni pri gospodarskem napredku Evrope in da postanemo del evropskega trga do takrat, ko bo na mizi tema o končnem članstvu v EU. Mi skrbimo zase in svoj razvoj, zato je ta nova evropska ideja bistvena za nas. Hkrati pa smo del evropske politične skupnosti, kar pomeni, da enkrat v šestih mesecih prisostvujemo pogovorom evropskih voditeljev in imamo pravico govoriti. V tem trenutku nam je to povsem dovolj.

Vojna v Ukrajini močno vpliva na gospodarstvo Evrope, zdi se, da sankcije proti Rusiji ne morejo ustaviti vojne. Kaj bi po vašem mnenju morali narediti, da se vojna konča?

Želim poudariti dvoje. Srbija in Ukrajina imata zelo korektne odnose in od Ukrajine nismo slišali niti ene ostre besede na račun Srbije. Imamo pa veliko lažnih braniteljev Ukrajine, ki nič dobrega ne mislijo ne o Ukrajini ne o Rusiji, bi pa za svoje politične potrebe radi izkoristili situacijo v Ukrajini. Upam, da se bodo čim prej začela pogajanja, ker na koncu bosta obe strani morali sesti za mizo in se dogovoriti. Zakaj nekateri na svetu ne razumejo, da so pogajanja edina rešitev? Zelo mi je žal za to, saj sta oba naroda, tako ukrajinski kot ruski, naša bratska slovanska naroda.

Ali vemo, kdo je začel spopad? Da, vemo in to smo jasno obsodili z našimi odločitvami v OZN in drugih institucijah. Srbija spoštuje integriteto Ukrajine in spoštuje listine OZN. Lahko vprašam samo tiste druge, ko govorijo o spoštovanju listine OZN v Ukrajini, ali spoštujejo listino OZN, ko je govora o Srbiji? In zakaj je ne? Del listine OZN so splošni akti, ki jih OZN sprejema, eden izmed njih je resolucija 1244 in to je tisto, kar povzroča jezo pri Srbih. Pridejo in nam pridigajo o Ukrajini, ko jih Srbi vprašajo, kaj pa je s Srbijo, pa pravijo, naj se ne vračamo v preteklost.

Beograd je privlačno mesto za turiste iz regije in številnih drugih evropskih držav. FOTO: Blaž Samec

Velik del Evrope nestrpno čaka ameriške volitve, v Beogradu obstaja celo grafit »Trampe Srbine!« Bi bila Trumpova zmaga na volitvah dobra novica za vas?

Ves svet govori samo o ameriških volitvah. Ne želim se vpletati, z Bidnom sem govoril štirikrat, s Trumpom enkrat uradno in enkrat neuradno. Z obema sem imel korekten odnos, kolikor je to mogoče za predsednika male države. Vendar če me vprašate, ali je Trump izjemno priljubljen v Srbiji, vam lahko odgovorim, da, Trump je v Srbiji priljubljen. Naj vam povem, kako sem v Davosu preživel štiri dni. Udeležil sem se skoraj vseh srečanj in sestankov in ugotovil sem, da so bile vse teme zanimive, a zares bistvena in vseskozi v ospredju je bila samo ena – ameriške volitve.

Če bo Trump zmagal, bi nas to približalo koncu vojne v Ukrajini?

Rad bi, da se to zgodi že pred volitvami. Katastrofa bi bila, če miru ne bo pred volitvami že zato, ker je enim in drugim, še posebno pa Ukrajincem, vse težje ohraniti svoje položaje. Verjamem, da bi Trump – seveda nisem prepričan o njegovi zmagi – zagotovo poskušal narediti razliko v primerjavi s sedanjim stanjem.

Se bo Srbija pridružila tožbi Južnoafriške republike proti Izraelu?

Ne, Srbija ima prijatelje tako v arabskem kot v judovskem svetu in tega se držimo.

Vztrajate torej pri svoji nevtralnosti?

Samo še to manjka, da se vpletemo v ta spor! Vas, ki se radi vmešavate v vsako vprašanje v svetu, je v Evropi dovolj, pustite nas male pri miru, da se ne vmešavamo v to. Naj drugi to rešujejo.

Ko smo ravno pri odnosih velikih in malih, ne moremo mimo položaja manjšin. Realnost na Kosovu je, da imamo tam srbsko manjšino. Kaj se dogaja z vašo pobudo za ureditev statusa srbske manjšine v Sloveniji?

Vi govorite o srbski manjšini, jaz pravim, da imamo tam srbsko prebivalstvo. Naj vas vprašam, kdo je manjšina na severu Kosova? Kako so Albanci manjšina v celi Srbiji? Mi smo prosili le za eno preprosto stvar. Sami veste, da Slovencev v Srbiji ni veliko, imajo pa status nacionalne manjšine in vse pravice, ki izhajajo iz pripadnosti slovenskemu narodu. Srbi v Sloveniji nimajo statusa nacionalne manjšine in nikakor ne morejo dobiti tega statusa zato, ker bi morali imeti več pravic kot zdaj. To pač ni v skladu z evropskimi standardi, zato verjamem in pričakujem, da mi bodo slovenski politiki pojasnili, zakaj je tako.

Slovenija vidi Srbijo kot bodočo članico Evropske unije. Da bi to dosegli, morate izpolniti tudi maastrichtske pogoje. Kdaj in kako?

Menim, da to ni največji problem, za nas je največji problem ureditev odnosov s Prištino. Vse drugo je veliko lažje in bolj preprosto. Odnosi s Prištino so za nas težava in tu žal ni bilo dovolj razumevanja. Sami vidite, zakaj. Ko smo mi govorili, da nekdo provocira in išče razloge za konflikt, tega nihče ni verjel.

Pojasnite mi odločitev Prištine o ukinitvi dinarja na Kosovu, zakaj to počnejo? Za vsako ceno in zgolj zato, da bi izvedli etnično čiščenje, da bi Srbe očistili s Kosova in bi potem rekli, da problema več ni. Da jim ni treba izpolniti zaveze o ustanovitvi skupnosti srbskih občin, da ni treba izpolniti nič. To je edini razlog, zakaj to počnejo. A tega ne bomo kar tako dovolili. Žal bosta Evropa in Amerika spet izdali dve izjavi, potem bodo pa tiho in se delali, da se nič ni zgodilo. Mislite, da ljudje v Srbiji tega ne vidijo? Da so neumni? Nihče tu ni tako slep, da ne vidi česa takega. To je za nas največji problem na poti v EU.

Del vaših nasprotnikov opozarja, da je do sprave na Kosovu daleč, in navaja primer opozicijskega politika Nikole Sandulovića, ki da so ga varnostne službe preteple, ko se je vračal v Srbijo po tem, ko je položil venec na grob Albancev, žrtev srbskega nasilja na Kosovu.

Ali mislite resno? Govorite o kriminalcu, preprodajalcu mamil, ki nima nobene zveze z opozicijo. Kakšna opozicija je to? Menda je opozicija nekdo, ki lahko na volitvah zbere 0,1 odstotka glasov. Da vam ne govorim o tem, da je to človek, ki so ga na njegovo zahtevo namestili v bolnišnico, potem je tam skakal in poskušal sam sebe poškodovati. Te zgodbe so smešne. Neumne, smešne in prazne. To igro so britanske obveščevalne službe poskušale odigrati z njim že leta 2014, takrat sem zanj prvič slišal. To, da je bil pretepen, je čista izmišljotina, živ je in zdrav, pretvarja pa se kot nekakšen ekscentrik iz resničnostnega šova. Nikoli nisem slišal, da ga je kdo pretepel.

Kdaj bodo Srbi v Leposaviću, večinsko srbski vasi na severu Kosova, spet zaživeli mirno in normalno življenje, kot ga živijo njihovi rojaki v Srbiji?

Takrat, ko bo odšel Kurti. To pa se ne bo zgodilo tako kmalu, ker uživa veliko podporo bojda dobronamernih ljudi na zahodu, ki želijo vzdrževati napetosti s Srbijo.

Z zahoda prihaja tudi veliko tujih naložb. S čim v državo vabite tuje investitorje?

Po tem merilu sodimo med najbolj uspešne na svetu in v Evropi, seveda glede na število prebivalcev. O tem piše tudi Financial Times, ki nas je uvrstil med najbolj uspešne pri privabljanju neposrednih tujih naložb. Lansko leto je bilo rekordno s 4,5 milijarde evrov, od tega največji delež, 63 odstotkov, iz Evropske unije, 28 odstotkov naložb je prišlo iz Kitajske, naraščajo pa naložbe iz Japonske, ki so lani dosegle sedem odstotkov vseh tujih neposrednih naložb pri nas.

Pričakujemo tudi dodatno rast iz Južne Koreje po pogovorih z njihovim predsednikom in predstavniki njihove gospodarske zbornice. To počnemo na več načinov, imamo dobre tehnične fakultete, zlasti v Novem Sadu, kjer imamo devet novih tovarn. V Nišu imamo dobro elektrotehnično fakulteto, v Beogradu prav tako. Imamo ogromno talentiranih mladih in dobro usposobljenih strokovnjakov IT. Pri tem velja spomniti, da je IT panoga, ki je k skupnemu izvozu prispevala 3,6 milijarde evrov, pred desetimi leti je bila ta številka komaj 280 milijonov evrov. Tuji vlagatelji torej tu dobijo vrhunsko usposobljeno delovno silo, ki je še vedno cenejša kot na zahodu, hkrati pa jim mi dajemo še spodbude.

Kakšne?

Ponujamo znatne finančne spodbude, pomagamo z gradnjo infrastrukture in omogočamo jim dostop do ugodnih cen energentov. To so tri vodila naše politike, ki privabljajo investitorje. Sodeloval sem pri odpiranju okoli 250 tujih tovarn v zadnjih dvanajstih letih, od tega jih je deset v Nišu in devet ali deset v Novem Sadu, za tako malo državo je to res veliko. Samo v dokaj majhni Rumi smo odprli šest tovarn.

Glavna zunanjetrgovinska partnerica je še vedno Nemčija?

Nemčija je številka ena, Kitajska je prepričljivo na drugem mestu in se približuje Nemčiji. Slovenija je na devetem mestu po obsegu trgovine. To nikakor ni slabo, se nam pa povečuje trgovinska menjava z državami v soseščini, z Romunijo, Madžarsko in Bolgarijo. Opazno se povečuje tudi menjava s Poljsko, predvsem zaradi avtomobilske industrije. Hrvaška ne narašča, številke rastejo v absolutnem smislu, zaradi inflacije in naraščanja cen, proporcionalno pa ne.

NLB je po nakupu Komercijalne banke med največjimi.

Mislim, da je druga ali tretja največja, in kolikor vem, odlično poslujejo.

Energetika je gospodarska tema številka ena. Na čem gradite svojo energetsko prihodnost in kakšen je vaš odnos do jedrske energije?

Menim, da je jedrska energija prihodnost, in o tem bomo morali v Srbiji resno razpravljati. Sicer pa so energetski viri resna in zelo težka tema. Eno od osnovnih vodil v naši predstavitvi za Expo 2027 je vprašanje, kako bomo rešili energetsko varnost v Srbiji. Ni težava postaviti vetrnih parkov, ni problem postaviti baterije, da zagotovite stabilnost oskrbe, kadar ni vetra. Za nas je v tem trenutku najpomembnejša elektrika iz obnovljivih virov, zato z Japonci gradimo hidroelektrarni Bistrica in Đerdap 3. Zgrajeni bosta čez kakih sedem let in to bo velika sprememba. A še naprej smo v velikem delu odvisni od premoga.

Zdaj imamo več plinskih elektrarn. Ob hladnih dnevih porabimo tudi po 17 milijonov kubičnih metrov plina na dan. Skozi cevi čez Bolgarijo pa k nam pride na dan 11 do 11,5 milijona kubičnih metrov plina, zato moramo vselej poskrbeti za rezerve iz drugih smeri, iz Banatskega Dvora iz naših skladišč in iz Madžarske, kjer imamo zakupljene skladiščne kapacitete. Moramo graditi nove naftovode, da ne bi bili odvisni samo od Janafa, novi naftovod bo šel proti Madžarski. Milijon stvari moramo urediti, to je eno najbolj kompleksnih področij, od prenove dotrajanega nizkonapetostnega omrežja do gradnje novih proizvodnih zmogljivosti.

Še ena velika globalna tema je umetna inteligenca. Kaj se na tem področju dogaja v Srbiji?

Ustanovili smo Inštitut za umetno inteligenco, na kar sem ponosen, saj smo ena redkih držav. Vsi govorimo, kot da je UI nekje daleč. A kaj bomo počeli, ko bo umetna inteligenca čisto zares pri nas? Ko bo del nas? Kaj bomo počeli čez pet let? Čez deset let bomo potrebovali dvakrat več elektrike, kot je imamo danes. Kje in kako jo bomo dobili? Umetna inteligenca dobesedno srka električno energijo. Smo pripravljeni na to? Mi nismo.

Vendar sem v Davosu slišal Macrona, ki je rekel, kako sami sebi lažemo, da smo pripravljeni. Ob tem pa pravi, da bo njim lažje, saj so ljudje tam vajeni jedrskih elektrarn. On bo povečeval zmogljivosti obstoječih jedrskih elektrarn, ne bo jih ugašal in še nove bo gradil. Kaj bomo počeli drugi in kako bomo to počeli? To so bistvene teme za prihodnost majhne države, ki je nevtralna in ni članica velikih sil.

Iz Srbije se je izselilo veliko mladih strokovnjakov. Kaj se mora zgoditi, da se začnejo vračati, kot so se začeli domov vračati Poljaki?

Del se jih je že začel vračati. Pred dvema letoma in pol sem govoril z estonsko predsednico in takrat mi je rekla, da se bodo ljudje začeli vračati, ko bo povprečna plača pri nas presegla tisoč evrov. V Srbiji imajo nižje stroške, doma se jim odpirajo nove priložnosti, obenem pa so na zahodu razmere vse težje. Pot vrnitve se je že začela.

Kot zadnji se bodo začeli vračati Srbi iz Slovenije, ki vašo državo doživljajo kot domačo regijo, po drugi strani je v Sloveniji veliko ljudi s srednje- in osnovnošolsko izobrazbo, ki pa so pri vas razmeroma dobro plačani. Z Zahoda se hitreje vračajo visoko izobraženi, saj lahko danes tudi v Beogradu dobijo zelo dobro plačo. Do leta 2027 bo povprečna plača v Srbiji 1400 evrov, v Beogradu pa 1850, kar je že na ravni nekaterih zahodnih držav danes in več, kot imajo danes na Hrvaškem. Seveda bo Hrvaška takrat imela višje plače od nas, seveda bo pred nami, ampak spomnite se, koliko je bila pred nami pred leti. Ko sem postal predsednik vlade, je bila v Srbiji povprečna plača 329 evrov, na Hrvaškem pa 820 in še nekaj evrov. Zdaj je ta številka na Hrvaškem 1200 evrov, mi pa smo imeli decembra okoli 830 evrov. Zaradi tega sem srečen, a to nas ne sme zadovoljiti in moramo delati še več in močneje. Spodbudno je, da so se zaradi velikega števila podjetij IT začeli vračati strokovnjaki v panogi IT in celo zdravniki, ne vračajo pa se še vozniki, kovinarji, ključavničarji, medicinske sestre. Ko se bodo začeli vračati še oni, bomo zares lahko rekli, da nam je uspelo.

Imate kar nekaj dobrih podjetij, bili smo priče predstavitvi sijajnih poslovnih rezultatov Delta Holdinga, ki je v lasti Miroslava Miškovića.

Naj vam ne govorim, kakšni so bili najini odnosi, politični in vsi drugi. A ko je šlo za privatizacijo Sava Centra, smo vsi rekli, da zanjo ni ovir, seveda ob poštenem pristopu. Izvolite! Gospodu Miškoviću sem hvaležen, ker nam je z nakupom Save Centra omogočil, da ne vzdržujemo več iz državne blagajne nečesa, kar je vsem na očem propadalo iz leta v leto. In da torej zgradi nekaj, kar bo pripomoglo k razvoju kongresnega turizma. Nisva bila v najboljših odnosih, a sva šla v ta posel, ker je to moje delo, to je v interesu države. Če je to še v njegovem interesu, toliko bolje, s tem nimam težav. Prenehajmo že z miselnostjo, da mora biti vse državno.

Ni prvič, da se javno in zasebno v naši regiji srečata v korist obeh strani.

Zakaj mislite, da ljudje v Srbiji spoštujejo vašega Zorana Jankovića? Nekdo bo rekel, da zato, ker je pol Srb in pol Slovenec. Spoštujejo ga zato, ker je uspešen, ker ima rezultate. Name se jezijo v Zagrebu, ker sem za pokojnega Bandića, župana Zagreba, četudi se z njim in njegovo ideologijo niti približno nisem strinjal, rekel nekaj pozitivnega. Ker sem pač na njem videl nekaj, kar vidimo redko, nekaj, kar vidite tudi pri Jankoviću, trmasto energijo, silo in moč narediti nekaj, in da ga nič pri tem ne more ustaviti. Ko Bandića ni bilo več, sem rekel našemu Siniši Malemu, naj se ne boji, da bo Zagreb v prihodnosti konkurenčen Beogradu. Resda bo Zagrebu ostalo vse, kar jim je Bandić zgradil, a bodo hkrati vso svojo politiko gradili na nasprotovanju Bandiću. In prav to se jim dogaja zdaj. Naj vas vprašam, katere velike projekte so izpeljali njegovi nasledniki? Kontejnerje so prebarvali v zeleno.

Množični protesti v Beogradu se vrstijo, od protestov proti nasilju do protestov proti domnevnim volilnim manipulacijam.

Mislim, da ni dneva, ko nimam protestov na ulicah. Vsak dan v moji karieri v zadnjih enajstih letih je kak protest, vsak dan. Včasih je tu pet udeležencev, včasih 40 tisoč, kolikor jih je bilo največ po streljanju na Osnovni šoli Vladislava Ribnikarja. Glede na to, da protesti ne vplivajo na izvajanje politike, to ni pomembno, ker na koncu šteje tisto, kar je narejeno.

In še nekaj, primerjajte BDP leta 2012 in danes, stopnjo brezposelnosti, zaposlenost in druge številke. Dobro, nor je, diktator je, takšen je, drugačen je, a tega ne morete izbrisati.

Ali je na območju Balkana sploh mogoče dobro upravljati z državo, če je ne vodi avtokrat?

Mene ne zanimajo ti izrazi, vem, kaj me sprašujete. Zanima me bistvo. Torej, ali se je kdaj zgodilo, da smo prepovedali kakšno politično zborovanje? Ni se. Je bil kdaj prijet kdorkoli iz opozicije, kot se to dogaja v številnih drugih državah? Nikoli. Se je kdaj zgodilo, da je bilo komu prepovedano sodelovati na volitvah? Nikoli. Ali poznate državo, ki ima močnejšo medijsko skupino, ki tako strastno poroča z najstrašnejšimi pridevniki o šefu države in nekdanjem šefu politične stranke, ki vlada? Ni podobne države. To je torej diktatura? Če ob vsem tem dosegamo rezultate, kot jih dosegamo, vam ne morejo nič. Vsi ljudje vedo, da so bile volitve poštene. Tudi tisti, ki govorijo, da niso bile poštene, vedo, da so bile.

Zakaj potem pravijo in dokazujejo nasprotno?

Kaj pa naj drugega rečejo? Kako naj pojasnijo, da so že desetič izgubili v zadnjih dvanajstih letih? Pri nas Srbih je vedno kriv nekdo drug. Ko pademo na izpitu, je kriv profesor. Ko izgubite tekmo, je kriv sodnik. V ta kontekst sodi vpitje »Vučiću pederu« za vse, kar komu ni všeč in prav. Tega sem že vajen. Sprejemam, da sem za vse kriv, toda če sem za vse kriv, sem tudi za kaj zaslužen.

V Srbiji in številnih drugih državah so aktualne razprave o ponovnem obveznem služenja vojaškega roka.

Uvedli ga bomo, najverjetneje prihodnje leto, ko bodo končane priprave. Vojaško urjenje bo trajalo sto dni, ponovna uvedba služenja vojaškega roka nas bo stala med 110 in 120 milijoni evrov. Ta strošek je v Srbiji verjetno manjši, kot bi bil v Sloveniji, ker vso infrastrukturo, kadre in vojašnice že imamo. Računamo, da bomo na letni ravni imeli med 15.000 in 20.000 nabornikov, kar je za nas več kot dovolj. Po naših ocenah se bo med 30 in 40 odstotkov nabornikov poskušalo izogniti služenju. Toda ko bodo videli, da to traja le sto dni in da se jim ta čas vpiše kot eno leto delovne dobe, dobili pa bodo tudi druge ugodnosti, bo odločitev zagotovo lažja. Danes nihče ničesar ne počne, če se mu to ne splača, zato je prav, da se temu prilagodimo.

Z vinom si niste na vi. Nam lahko poveste kaj o tej svoji ljubezni in vinarstvu v Srbiji?

Imam veliko prijateljev v Sloveniji, tudi v Goriških brdih. Menim, da je Srbija najbolj napredovala v tehnologiji proizvodnje vina, prehitela je vse na Balkanu. Verjamem, da je zdaj primerljiva s Hrvaško, po razmerju med kakovostjo in ceno je morda celo boljša.

Ko gre za vina, sem zelo resen. Ko govorimo o vinu in košarki, ne morete prevarati tistega, ki se na to spozna. Ne morete reči, glej tega, ki zadeva trojke. Koga briga, kako zadeva trojke, poglej, kako igra v obrambi in napadu, kakšen je v ofenzivnem in defenzivnem skoku. Tako je tudi z vinom. Ne morete imeti lepe etikete in nekoga prevarati. Slovenija je pred nami, imate dobra vina na Štajerskem, tudi Koper in okolica imata spodobna vina, a tisto, kar je naredilo ključno razliko, so Goriška brda. To so Marijan in Aleš, torej Simčič, Kristančič, Ščurek, Batič, da ne naštevam v nedogled. Pri Marijanu sem kupil več steklenic, njegovo teodor rdeče je staro vino, mislim, da ga ne proizvaja več. Tudi teodor beli je zelo zanimiv.

Kdo pa bo kriv, če Srbija izgubi tekmo proti Sloveniji na junijskem evropskem nogometnem prvenstvu?

Zmagala bo Srbija. Imate talentirane igralce, še posebno tega vašega malega Šeška, ki je sijajen igralec, a je Srbija močnejša. Stavite? Vi meni dobro slovensko vino, po možnosti Simčičevo opoko, jaz vam karton najboljšega srbskega vina. Pri meni ni dvoma, boljša je Srbija.

Kaj pa košarka, kdo je tu boljši?

Pred pol leta bi morda še rekel, da Slovenija z Luko Dončićem, zdaj pa je z Nikolo Jokićem velika prednost na srbski strani. Cela Srbija, vsi mi, sanjamo o olimpijskih igrah in srečanju z Američani, prihajata tako Steph Curry in Le Bron, to bo tekma vseh tekem. Ves svet bo navijal za nas, imeli bomo 500 do 600 milijonov navijačev samo na Kitajskem. To bo res velika stvar. Skrbi nas le, s kom vse bo Kanada prišla na olimpijske igre.

Jaz bom poskrbel, da me ne bo tam. Tekmo bom gledal, a ne v živo, ker ne bom mogel skriti živčnosti. Resno pa upam, da lahko vsaj en polčas igramo povsem izenačeno z njimi. Nogomet lahko mirno gledam, košarka pa mi res veliko pomeni in je ne morem spremljati v živo, preveč sem nervozen. Verjamem, da je realno ali vsaj dosegljivo, da igramo v finalu olimpijskega turnirja proti Američanom. To bi bilo za nas veliko več od igre, več kot tekma, več kot karkoli. Ljudje bi se odpovedali dvema odstotkoma BDP v zameno za zmago proti Američanom.