V deželi skromnih, a poštenih prevarantov

»Hodil sem po zemlji naši,
srečal dobre sem ljudi,
skromni, majhni, a pošteni,
to smo mi.«

Kdor se ne spomni uvodne kitice Agropopovega hita Samo milijon nas je, zagotovo ni živel v Sloveniji v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. Takrat smo bili prepričani, da bo država strumno stopila po svoji poti v svetlo švicarsko prihodnost. Seveda brez mlinskega kamna, ki so nam ga za vrat neprestano obešale gospodarsko manj razvite republike, torej tiste brez ustrezno razvite etike in še posebej brez delovne etike.

Danes, v dobi umetne inteligence, ko nam delovna mesta ogrožajo roboti, se pri nas strankarski veljaki vpričo tv-kamer prerekajo o višini socialne podpore in minimalne plače. Kakorkoli jo obračamo, minimalna plača prejemnikom ne omogoča dostojnega preživetja. Politiki pa se nikakor ne morejo zediniti, ali je minimalna plača prenizka ali pa je zgolj socialna podpora previsoka, da se zato zdi minimalna plača nizka. Ti ljudje bodo odločali o tem, po kateri poti bomo korakali svetli prihodnosti naproti.

Medtem ko pri nas po televiziji gledamo prerekanje politikov o tem, kako, ali sploh in zakaj graditi 27 kilometrov železniške proge, Kitajci gledajo gradnjo superhitre železniške povezave na zahodu države med mestoma Yinchuan in Xian. Proga bo dolga 618 kilometrov, končana bo leta 2020 in čas potovanja med mestoma se bo skrajšal s 14 ur na tri ure. O ceni proge v televizijskem prispevku državne novinarske agencije Xinhua ni bilo niti besede. Govorili so o novi tehnologiji polaganja tirov, namesto 25 metrov dolgih tirov zdaj polagajo po 500 metrov dolge tirnice, da bi dodatno povečali udobje potovanja s superhitrimi vlaki.

Tako infrastrukturo gradi država, ki jo v svojih krempljih še vedno stiska v kapitalizem preoblečeni komunizem. V demokratični državi članici Evropske unije in Nata pa smo bili že dvakrat na referendumu za 27 kilometrov tirov. Če ne bi bilo žalostno, bi bilo zabavno opazovati, kako se s približevanjem dnevu volitev mehčajo stališča najostrejših nasprotnikov gradnje drugega tira. Zdaj, ko jim še kar dobro kaže, sploh niso proti gradnji drugega tira, prepričujejo nas, da jih moti le nepregleden način financiranja, trasa in podobno. Kdor bi se rad kmalu normalno peljal z vlakom v Koper, jim lahko le zaželi, naj zmagajo na volitvah, se čim prej lotijo dela in sami pokažejo, kako se zgradi 27 kilometrov proge brez kraje javnega denarja. Naj z gradnjo tega tira omogočijo udobnejše in hitrejše potovanje proti Obali in tako pokažejo, da spoštujejo čas svojih volivcev. Tako kot menda nedemokratična komunistična Kitajska kaže, da spoštuje čas svojih državljanov.

Kdorkoli bo nekoč v prihodnosti gradil drugi tir, bo za to delo moral uvoziti delavce. Podatki državnega statističnega urada o zaposlovanju tujih državljanov v Sloveniji rišejo vzpenjajočo se krivuljo. Marca smo imeli v Sloveniji skupno v vseh gospodarskih dejavnostih 76.617 delavcev iz tujine, to je dobrih 4300 več kot januarja in skoraj 11.000 več kot marca lani. Največji del uvožene delovne sile seveda dela v gradbeništvu, skoraj 20.000 jih je, in velika večina jih prihaja iz držav nekdanje Jugoslavije. Prav iz držav, ki smo se jih tudi zaradi pomanjkanja takšne in drugačne etike znebili kot odvečnega mlinskega kamna.

Statistika seveda zajema zgolj prijavljene delavce, tistih, ki delajo pri nas in v drugih evropskih državah na črno, ne more zajeti. In izkušnje s terena kažejo, da delavcev na črno zlasti v gradbeništvu ni malo. Ravno zaradi (pre)pogostega dela na črno in socialnega dampinga so v sosednji Avstriji sprejeli diskriminatorno delovno zakonodajo. Ta je najbolj prizadela slovenske podjetnike iz krajev ob meji z Avstrijo, ki hodijo redno delat v sosednjo državo. Zaradi peščice goljufivih podjetnikov, ki so si dobičke povečevali tako, da so na gradbišča pripeljali poceni ljudi in jim plačevali pod mizo, je zdaj na udaru diskriminatorne zakonodaje korektna večina podjetnikov.

Če se pogovarjate s podjetniki kjerkoli na svetu, boste slišali bolj ali manj (ne)upravičeno tarnanje, kako jim država ne pusti dihati, kako jih ožema na vsakem koraku, oni pa bi radi samo pošteno delali in služili kruh zase in za družino. Tovrstnih zgodb smo se naposlušali tudi v Sloveniji. In seveda nad neusmiljenim in nepoštenim poslovnim okoljem najglasneje radi tarnajo tisti, ki se sami zatekajo k nepoštenim praksam.

Sam imam zelo svežo izkušnjo z enim takim podjetnikom. Podjetnik iz okolice Celja, recimo mu Matjaž, se ukvarja z gradbeništvom in redno najema zidarje in ljudi drugih poklicnih profilov za dela pri projektih v Sloveniji in Avstriji. Večina teh ljudi pride k njemu za nekaj mesecev, on kot delodajalec zanje priskrbi prenočišče in hrano. Pogosto delavcem plača tudi vozovnico za avtobus iz Bosne, Srbije ali Črne gore. Skratka, poskrbi za vse, razen za izplačilo plače.



Podjetnik Matjaž je imel smolo, da je za enega od projektov ob nekem smučišču v Avstriji najel mojega strica. Ime mu je tako kot meni in morda se mi je tudi zato nekoliko lažje poistovetiti z njegovo usodo. Še pred dokončanjem projekta v Avstriji je Matjaž izginil kot kafra, Novica pa je ostal brez ficka pri nedokončanem projektu. Ko so videli, da ni plače, so njegovi sodelavci odšli nazaj na jug, on pa je ostal, dokler ni dela opravil do konca. Zgolj prijaznosti naročnika, gostinca, sicer kosovskega Albanca, se lahko zahvali, da je imel hrano in da je dobil denar za pot domov v Črno goro.

Ker mu je Matjaž dolgoval dobrih 800 evrov, se Novica ni obotavljal, ko je čez več mesecev končno dobil naslednji klic iz Slovenije, naj pride spet delat, ker tokrat bo pa zares dobil svoj denar. Zgodba se je ponovila: delo je bilo, denarja pa od nikoder. Gazda Matjaž je Novici tu in tam dal po 10 ali 20 evrov, da si je lahko kupil kaj za pod zob, tekoče plače in denarja za nazaj pa mu nikakor ni hotel oziroma, kot trdi sam, mogel dati. Razlog? Kriza, ne plačujejo naročniki, zato tudi sam ne more plačati. Čeprav je Novica pregovorno priden Bosanec, ni pregovorno butast. Kar težko trdimo za gazdo Matjaža, ki je vpričo svojega upnika polnil hlev z vedno novimi telicami. Pošten človek v krizi, ki namerava poravnati svoje obveznosti, telice prodaja in ne kupuje.

Ko je videl, da si iz Matjaževe moke ne bo zamesil kruha, je obupani Novica storil, česar noben stric z malo ponosa ne bi, če ne bi bil v hudi zagati. Poklical je nečaka Novico, naj mu plača avtobusno karto do doma, saj pri tem delodajalcu niti hrane več ne dobi, upanje na že lani zasluženi denar pa je opustil. Stric me je lepo prosil, naj tega ne storim, ker je Matjaž vendar v hudih škripcih, vendar sem podjetnika in govedorejca seveda poklical in mu dal 24 ur časa, da svoj dolg (v pol leta se je ta kljub vsemu z dobrih 800 zmanjšal na dobrih 200 evrov) poravna v celoti, sicer sledi prijava na finančno upravo in ta mu za omogočanje dela na črno lahko izreče kazen, dosti višjo od 200 evrov.

Možakar, ki se prej več mesecev ni javljal na telefon, se je bil pozno zvečer ob izrečeni grožnji pripravljen o svojih težavah pogovarjati na dolgo in široko. On je poštenjak in skupaj z bratom dela dan in noč, je pa zašel v hudo krizo, ker mu naročniki niso plačevali. Novico menda nujno potrebuje, ker je dober in pošten delavec, mora pa le malo še počakati skupaj z njim, da težave nekako prebrodijo, on pa obljubi, da mu bo med čakanjem in seveda delom dal kak evro, da si nabavi hrano. Naglas sem posumil, da se norčuje iz ljudi, in ubesedil gnus nad njegovimi sužnjelastniškimi ambicijami, Matjaž pa je bil povsem šokiran. Tako skromen, majhen in pošten, pa tako hudi očitki letijo nanj!?

Krivicam skratka ni konca. Če je kaj pravice na tem svetu in če ljudje, ki jih za to plačujemo, res opravljajo svoje delo, bo poštenjaka Matjaža doletela še ena krivica v obliki kazni za omogočanje dela na črno. Tudi Novica, ki se je pred nekaj dnevi vrnil k svojima otrokoma praznih rok, bi po zakonu moral biti denarno kaznovan za delo na črno. Toda nekoliko dvomim, da ga bo Furs našel v Črni gori, če ga bo sploh iskal. Zagotovo pa vem, da tudi če ga najdejo, mu nimajo česa vzeti. Niti dostojanstva ne – ker mu je to že vzel poštenjak Matjaž.