V nadaljevanju preberite:

»V otroštvu sem imel pogosta vnetja ušes, zato sem moral vsakih deset dni na pregled v bolnišnico. Tako je bilo tudi tistega usodnega šestega avgusta. Od doma sem se odpravil zelo zgodaj. Odšel sem na železniško postajo v Hirošimi in nato na vlak proti Saki. Od tamkajšnje postaje do bolnišnice je bilo kakšne pol ure hoda. Ko sem tako hodil, sem za seboj nenadoma zaslišal glasno, strašno rjovenje. Ves prestrašen sem poiskal zavetje ter si z rokami zakril oči in ušesa, kot so nas učili med vajami v šoli. Potem je vame udaril močen sunek vetra, ki je dvigal prah in nosil vse pred seboj. Ranjen nisem bil, saj je Saka približno deset kilometrov oddaljena od hipocentra eksplozije. Eksplozijo sem slišal, slepeče svetlobe, ki je ožgala mesto, pa nisem videl,« pripoveduje Tojonaga.

Preživeli so dogodek kasneje opisovali s sestavljenko pika-don. Pika pomeni slepečo svetlobo, don pa eksplozijo, grom. Da je na mesto padla atomska bomba, seveda takrat ni vedel nihče.

»Ko se je prah polegel, sem se odpravil naprej proti kliniki. Tam je vladala panika. Ljudje so govorili, da je Hirošimo zadela velika bomba. Zaskrbelo me je za moje v mestu. Tekel sem nazaj na postajo in nestrpno čakal na vlak za Hirošimo. Toda ni ga bilo od nikoder. S postaje sem potem zagledal ogromno gobo, ki se je dvigala nad mestom.