V nadaljevanju preberite:

Poleg Rainerja Wernerja Fassbinderja, Margarethe von Trotta, Wernerja Herzoga in kasneje Wima Wendersa je Volker Schlöndorff veljal za enega od titanov novega nemškega filma v poznih šestdesetih letih. Njegova nagnjenost k literarnim predelavam in zgodovinskim temam – predvsem drugi svetovni vojni in nacizmu – je bila tisto, kar ga je ostro ločilo od vrstnikov.

Njegovi prvi filmi so bili televizijska poročila iz Alžirije in Vietnama. Nato je na sceno prodrl s filmom Zablode gojenca Törlessa, priredbo romana Roberta Musila, ki jo je produciral njegov mentor Louis Malle. Lahko bi rekli, da so Schlöndorffov filmski panoptikum oblikovale psihološke, pa tudi družbene posledice tretjega rajha. Poskušal jih je tolmačiti s pripovedmi celovečercev in dokumentarcev.