Tožba ni avtocesta do sodbe

V njegovem kabinetu s pogledom na Piranski zaliv sva se pogovarjala dan potem, ko je vlada –ki je ni več – z ihtavo naglico napovedala odločitev o tožbi proti Hrvaški še ta teden. Čemu nervoza? Se kam mudi? Nekdanji minister za promet iz vrst Socialnih demokratov je skeptičen. Z ležernostjo, značilno za ljudi, ki živijo ob morju, razlaga, kako s tožbo pravzaprav nič ne pridobimo, lahko pa kaj izgubimo.

Govori o premalo domišljenih zunanjepolitičnih odločitvah, o pomanjkanju samozavesti, o bolj prebrisani Hrvaški. Po odhodu iz politike predava na portoroški fakulteti za pomorstvo in promet, kjer poučuje pomorsko, gospodarsko in prometno pravo, živi v Seči.
 

Mineva eno leto od razglasitve arbitražne sodbe, medtem so se stvari precej zapletale. Kje smo danes?

Pravno gledano v drugačni situaciji kot pred enim letom, pred tem meja dejansko ni bila določena, zdaj je. Samo dejstvo, da Hrvaška sodbe ne sprejema, ne spreminja dejstva, da sodba obstaja, in situacija je bistveno drugačna, kot je bila.
 

V mednarodnih odnosih moraš vedno do konca stvari pustiti odprte, škoda je, če sam sebi zmanjšuješ možnosti, si zapreš pot. Treba je pustiti odprta vrata, odločitev lahko sprejmeš kadarkoli. To je umetnost, ki nam manjka.

Koliko si je Slovenija v tem letu poslabšala dobre karte, ki jih ima v rokah? Ima razsojeno zadevo, ki je ne more sama implementirati.

Ker sem v osnovi pravnik, imam pri sodbah in izvršitvah sodb že v genih vgrajeno, da ko dobiš pravnomočno sodbo, stvar še ni končana. Tudi v znotrajdržavnem sistemu obstaja sistem izvršbe, če nekdo ne želi izvršiti tega, kar je bilo dosojeno. To torej ni nič posebnega. Težava v mednarodnih sodbah, arbitražnih ali sodišč, je izvršba. Pričakuješ, da bo druga stran sodbo spoštovala, če ne, imaš težavo. Slovenija je, vsaj kar se njenega ravnanja po arbitražni sodbi tiče, ravnala prav: sodbo je spoštovala in jo izvrševala, kolikor je sama mogla. Če tega ne bi počeli, bi bilo videti, kakor da tudi mi ne sprejemamo sodbe. Takšno ravnanje je pravno relevantno, pričakovanje, da bodo stvari hitro politično rešene, sploh pri taki zadevi, pa je malo naivno.

Po mojem niti ne gre za Slovenijo in Hrvaško, Hrvati se zavedajo, da bo sodba obstala in je ne morejo pospraviti pod predpražnik. Vsakdo, ki kolikor toliko pozna mednarodno pravo, ve dvoje: prvič, da so sodbo sprejeli zelo ugledni mednarodni pravniki, in drugič, da ni mogoče zanikati njenega obstoja, da namreč zanikanje nima nobenega pomena. Ko predaš neko zadevo sodišču ali arbitraži, mu predaš tudi odločitve o morebitnih kršitvah. In to se je tukaj tudi zgodilo: arbitraža je odločila o kršitvi, Slovenija jo je naredila, ampak sodišče je odločilo, da proces ni bil preveč poškodovan. Za vsakega pravnika je situacija popolnoma jasna. Kaj je sprejel sabor, je povsem irelevantno, nad določenimi stvarmi so določne stvari – in ne samo modro nebo. Mislim, da gre za globljo zadevo, Hrvaška je politično opredeljena, kot je, zaradi svojih drugih sporov z BiH, Srbijo, Črno goro. Verjetno računajo, da so jim sodne ali arbitražne odločitve v škodo, očitno ocenjujejo, da bi lahko vpliv članstva v Evropski uniji izkoristili na način, da bi dobili več, kot bi jim prinesla arbitražna sodba. Špekuliram, seveda. Toda ne zdi se mi, da bi šlo za tako strateške stvari, da bi njim ta razsodba škodovala. Je dobra, je tu in našla zelo inovativno rešitev, stik, ki ga prej v mednarodnem pravu nismo poznali. Hrvaška pa verjetno misli, da bo lahko izkoristila svoj položaj v Evropski uniji in izkoristila države, ki želijo vstopiti. Tu je glavni kleč.
 

Koliko je arbitražna zgodba pravno in koliko je politično vprašanje?

V mednarodnih odnosih gre za oboje. Pričakovanje, da gre samo za pravo, je naivno. Država, kakršna je Slovenija, z izkušnjami, ki jih ima, si takšne naivnosti ne more dovoliti. Pričakovanje, da boš uspešen samo zato, ker imaš pravno prav, je nestvarno. Kolikokrat je imel kdo prav, pa se mu ni v politiki dobro izteklo.
 

Vi razumete, zakaj se slovenska politika tako veliko ukvarja s Hrvaško in tako malo z Evropo?

V Evropi se dogaja kup procesov, ki so bistveno bolj pomembni. Toda obstaja neka občutljivost ljudi, glavni razlog, da smo tako občutljivi na to zadevo, je po mojem občutku povezan s tem, da je po drugi svetovni vojni ostalo sto tisoč Jugoslovanov v Italiji in sto tisoč Italijanov tukaj – in tistih sto tisoč Jugoslovanov je bilo Slovencev. Slovensko nacionalno obalo smo pustili tam, medtem ko je Hrvaška na ta račun dobila ogromno. V tem odnosu je torej neki občutek nepravičnosti, zdi se, da nas sosed zafrkava pri zgodovinskih dejstvih. To nas nekoliko nažira in v zvezi z mejnim vprašanjem marsikoga razjezi.
 

Emocionalna razlaga, skratka?

Zlasti to. Sicer pa gre za sosedski državi, redka naroda, ki se v zgodovini nista bojevala, v Evropi so samo trije takšni sosedi. Te stvari je treba negovati, kar posebej velja za nas, ki živimo ob meji in imamo dobre odnose. Kot človek, ki živi ob morju, tudi ne razumem teh, ki zdaj v zalivu postavljajo školjčišča. Ne manjka jim morja, da bi jih morali postavljati prav tu (smeh). Težko razumem to kako drugače kot provokacijo. Pri konkretni zadevi bo gospodarska družba samo sebe spravila v zoprn položaj, v Sloveniji bo težko šla mimo prekrškov, lahko jo bo stalo zelo zelo veliko. In pravno gledano pri tej zadevi nimajo možnosti – ne v Sloveniji in težko tudi v Evropi. Če bi naši ribiči izkoristili vse postopke na Hrvaškem in se potem pritožili na Evropsko sodišče za človekove pravice, če bi to seveda sprejelo odločanje o zadevi, bi ESČP moralo ugotoviti obstoj tega pravnega dejstva, to je arbitražne razsodbe. Obstaja več poti, kako doseči, da bo neki organ rekel, da sodba obstaja. Smo pa tudi sami malo preveč občutljivi, prevečkrat bi radi slišali, da razsodba obstaja. Pa saj so vendar vsi v Evropski uniji povedali, da je treba spoštovati razsodbo in pravo. Lahko bi bili bolj mirni.
 

Manjka samozavest.

Žal nimamo te samozavesti. Zadnjič sem v nekem drugem intervjuju rekel točno to: Kolikokrat bi pa radi slišali to isto, bi radi, da nam vsak dan povejo? Treba je samo peljati postopke, izvajati suverenost, seveda ne na nasilen način, ker ni potrebe za to, ampak tako, da jo izvajamo, saj gre za naš teritorij.
 

Odhajajoča vlada napoveduje tožbo zaradi nespoštovanja arbitražne razsodbe. Razumete to hitenje, obupno naglico, malone ihto? Zakaj se vendar mudi?

Ne, in sem zelo proti temu, da bi odhajajoča vlada vložila tožbo. Ne vem, kaj točno se je včeraj dogajalo, ampak sporočilo je bilo slabo za Slovenijo. Eno je, da se vsi strinjajo, da je treba tožbo vložiti, drugo pa, da niso soglašali glede tega, kdaj. Sedeti bi morali toliko časa, dokler tega soglasja ne bi dosegli. Nisem eden tistih, ki bo klofutal politiko, ni te potrebe, bil sem sam del politike, ampak vseeno jih je treba ošvrkniti; ne zavedajo se, kako zelo pomemben je politični konsenz. Tu ni potrebno nobeno hitenje in nikakršna ihta, noben rok nas ne lovi, povedali smo jasno, da bomo vložili tožbo. Kot ste prej rekli sami, manjka nam samozavest. Če smo napovedali tožbo, je popolnoma irelevantno, ali jo bomo vložili prej ali kasneje. Poleg tega, če bi ena vlada vložila tožbo, in recimo, da tožba ne bi bila tako uspešna, kot si želimo, pa bi nova vlada očitala prejšnji, da stvari ni dobro pripravila, bi bilo to notranjepolitično katastrofalno. Škoda je, da se sploh spravljamo v takšen položaj. Če kdo misli, da je tožba avtocesta do sodbe, se moti. In če misli, da bo s tem dobil kake politične točke, potem pa ga je treba zelo skritizirati. Gre za – in v tej državi si skoraj ne upamo več izreči tega – nacionalni interes in takrat mora politika doseči soglasje.


 

EU vznemirja ideja tožbe, tudi predsednik Sodišča EU je nedavno svetoval Sloveniji, naj ne toži Hrvaške, podvomil o ustreznosti pravne poti. Nasprotujejo torej institucije in nasprotujejo države članice. Koliko resno je treba vzeti nezaželenost tožbe?

Vse je treba vzeti resno. Sodne prakse iz 259. člena je malo, opozorila so lahko strašenje, lahko pa ne. Treba je oceniti tveganja in se politično odločiti. Nimam dovolj informacij, da bi lahko z gotovostjo rekel, kaj narediti. Taka država, kot smo mi, pa bi morala uporabiti vse resurse, politične in pravne, sklicati vse, ki kaj vejo, opraviti debato, to smo v preteklosti že počeli, in se potem odločiti. Opozorila je treba vzeti v obzir, a morda so dana tudi zato, ker je sodišče v neugodnem položaju, ker se mora odločati o dveh hčerkah in je težko izbirati; komisija težko reče eni članici, ti si poredna, ker ne spoštuješ prava. Zato tudi komisija ni izrekla stališča. Tega nismo razumeli.
 

Obstaja še vsebinski argument: EU, v nasprotju s Slovenijo, govori, da »ne gre strogo za zadeve evropske zakonodaje«. Tudi Hrvaška spodkopava našo argumentacijo, češ da sodišče v Luxembourgu ni pristojno, da pri našem sporu ne gre za evropsko pravo. Kako komentirate?

Nisem videl dokumentov, zato težko dam pravno oceno. Kot sem že rekel, to ni avtocesta do sodbe. Ali gre pri ribolovu za kršitve evropskih pravil in pri schengnu za kršitve evropskih pravil? Gotovo se jih dotika. Stvari so do neke mere povezane z evropskim pravom, to je popolnoma jasno, država mora varovati schengen in schengenska meja na morju je po naši oceni zdaj jasna. V tem smislu imamo, pravno gledano, prav. Ali so zadeve tako zelo jasne in gre za kršitev evropskega prava, pa je drugo vprašanje. Ni čisto enostavno reči. Za pravno oceno bi moral videti dokumente in bolje poznati stvari. Ne vem niti, kako je tožba sestavljena, ali ima ugotovitveni del, kondemnatorni del.


 

Postopek priprav je precej zaupen, to so tudi pripombe mednarodnih pravnikov, pripravljenega gradiva za tožbo ni videl nihče od domače stroke. Hrvaška, drugače, zelo vključuje svoje strokovnjake. Vas kdo kdaj kaj vpraša?

Včasih nas skličejo in kaj vprašajo, že pri manj pomembnih zadevah smo sedeli in povedali svoje mnenje. Saj ni nujno, da imamo prav, ampak slišati je treba, preveriti stališča. Tokrat nas niso vprašali. Mogoče niti ni preveč pametno zelo naglas govoriti o tem, saj gre vendar za pravne argumentacije, ki jih ni dobro razkrivati sosedu, razlagati, kako bomo peljali tožbo. Drži, Hrvaška vključuje strokovnjake, če se pa prav spomnim, so se pri podpisu arbitražnega sporazuma zelo sprli. Kakih 20 njihovih strokovnjakov je zavračalo sporazum, ker so vedeli, kaj prinaša. Če se jim je potem uspelo ponovno ekipirati, je to gotovo prava pot. Vse resurse, ki jih imaš, je treba uporabiti, plus še tuje.
 

Nedavna izjava premiera Cerarja je bila zelo nenavadna. Rekel je, da hoče Slovenija sicer dokazati, da je Hrvaška z nespoštovanjem sodbe kršiteljica evropskega prava, ne samo mednarodnega – toda »ne glede na izid [tožbe] razsodba še vedno ostane v veljavi«. Nekoliko bizarna govorica, ali ne?

Pravno gledano ima prav, politično nima prav.
 

Razložite, prosim.

Tudi brez tožbe bi lahko mirno živeli naprej. Enostavno bi rekli, arbitražna razsodba obstaja, mi jo bomo spoštovali, vi pa, če je ne boste, je vaš problem; če jo boste kršili, vas bomo kaznovali. Dejstvo, da ne moremo čisto vsakokrat izkoriščati vsega svojega ozemlja, je detajl, ki se bo z leti razrešil. Na svetu je zelo veliko sporov, ki so nerešeni, pa države normalno sobivajo. So tudi spori, ki so rešeni, pa jih mogoče kdo ne spoštuje. Pri takih zadevah je treba samo vztrajati in biti samozavesten, verjeti, da imaš prav. Iti v tožbo zato, ker misliš, da ti bo mogoče lahko uspelo, in reči, da če ti ne bo, pa stvar itak velja naprej, je po mojem zelo tvegano. To je kot naboj, ki ga enkrat izstreliš in ga nimaš več. Zato je treba zadevo dobro pripraviti in iti počasi. Če sem bolj konkreten: mogoče je treba počakati tudi boljši politični trenutek, na drugačno politično strukturo v EU.
 

Prihodnje leto se bodo zadeve spremenile, v Bruslju bo nova komisija, ki bo zamenjala to z Junckerjem na čelu, na katero je Slovenija imela veliko pripomb.

Če lahko izbiramo trenutek, ko bomo vložili tožbo, ga dajmo izbrati. Ne mudi se nam. To bi morala biti kar jasna stvar.
 

Kaj bi pomenil pozitiven izid tožbe? Kaj bi dosegli s tem?

No, namesto enkrat bi imeli dvakrat prav, toda nobene bistvene razlike ne bi bilo. Če mislimo, da bo Hrvaška dobila kazen, je po mojem ne bo. Spet smo pri tistem efektu dveh hčera, zato ne verjamem, da bi sodišče prisodilo kazen, prejle sem pogledal člene, komisija lahko zahteva, da se dosodi kazen. Instrument, ki ga ima sodišče na voljo, je torej denarna kazen, ki je lahko zelo visoka, ampak glede na politične implikacije in vse drugo lahko poseže po tem, lahko tudi ne. In v tem primeru bi lahko bili čisto na istem kot doslej.
 

In če bi izgubili?

Politično bi imeli manjšo težavo, ker bi Hrvaška enostavno rekla: Vidite, kršitve evropskega prava ni, mi pa tako ali tako menimo, da razsodba ne obstaja, in za nas smo v situaciji iz leta 1991.
 

Torej bi še težje insistirali pri sodbi?

Še težje bi jo uveljavljali. Problem je, kot sem omenil, da v mednarodnem pravu ni izvršbe. Razsodba je vezana na to, da jo bodo države spoštovale, če je ne, nimaš v rokah nekega instrumenta. Slovenija poskuša prek evropskega sodišča izkoristiti ta instrument, ker menimo, da gre eventuelno tudi za kršitve evropske zakonodaje. V bistvu gre za klasično situacijo nespoštovanja mednarodnega prava, pri čemer pa moram vseeno poudariti: to, da Evropska unija in njeni voditelji jasno ne rečejo Hrvaški, da se tu domače interpretacije končajo, kaže na pomanjkanje vodenja in povzroča, da je Evropa tam, kjer je. Če bi imeli močnega voditelja s političnim občutkom, bi šel čez logiko, da gre za dve članici, hčerki, tako kot bi moral tudi starš odločiti, kadar meni, da gre za prav. Vse to pa prinaša relativizacijo spoštovanja prava. Kako bo državljan Republike Slovenije ali podjetje doživelo eventuelno kazen evropske komisije prek sodišča zaradi kršitve pravil? Rekel bo, kako si pa to predstavljate – ko imamo mi prav, ste tiho, ko grešimo, nam daste kazen. Pomanjkanje vodenja je katastrofa za EU. Govorimo vendar o sili, ki ima več kot petsto milijonov ljudi in enega največjih bruto domačih proizvodov na svetu in jo doleti preigravanje vseh mednarodnih kolosov na Bližnjem vzhodu. Ali ni EU neverjetno nerodna?
 

Je nedejavnost komisije povezana tudi s premikom moči stran od komisije k državam članicam pred kakim desetletjem?

Ste imeli kdaj občutek, da je bila EU močna? So kdaj izbrali voditelja, ki je bil res močan? Tja postavijo človeka, za katerega vedo, da ne bo igral proti dvema velikima silama. Slišal sem anekdoto, kako je bil tja postavljen Barroso, ne bi je ponavljal in niti nočem biti žaljiv. Prvič, ko bi prišel tja neki močan, osveščen voditelj, bi bile stvari bistveno drugačne.
 

Ampak vsaj Nemčija je najbolj nedvoumno, izrecno podprla arbitražno sodbo.

Ja. Kot pravnik in bivši politik si niti ne znam predstavljati, da izrečeš kaj drugega. Relativizacijo smo slišali od več držav, tudi od ZDA. To ne koristi mednarodnemu pravu in tudi ne mednarodnim odnosom. Dogaja pa se tudi znotraj EU, pri čemer niti ne gre za zavzemanje strani, za to, da so eni bolj na slovenski ali hrvaški strani. Zdi se mi, da je Slovenija v obdobju nastajanja arbitražnega sporazuma dobro peljala stvari, zdaj pa smo se začeli popolnoma po nepotrebnem zapletati.
 

Je za Slovenijo značilna logika, da bo politično delo, ki ga je treba vložiti v diplomatsko prepričevanje drugih držav in negovanje podpore, namesto naše diplomacije opravil Bruselj oziroma komisija?

Že če samo malo berete povojno zgodovino, se da veliko naučiti, kako se te stvari delajo. Informacij o tem, koliko uporabljajo back channeling in lobiranje, nimam, obstaja pa občutek, da je tukaj nekaj deficita. Te stvari je sicer težko oceniti, toda po efektu sodeč bi rekel, da je neki primanjkljaj. Obstaja nekaj rezerve in to je tisto, kar sem prej govoril o celovitem pristopu, kadar greš v tožbo. Prvi del je pravni, politična ocena in ocena tveganja, drugi pa priprava terena za vložitev, ki poteka na načine, o katerih sva zdaj govorila.
 

Tudi če postopek s tožbo ne bo potekal tako hitro, kot je zdaj videti, in bo počakal na prihodnjo vlado, je nesmiselna ta zaveza tožbe, ki jo je naložila Cerarjeva vlada. Je to primerno? Bi si sploh kdo upal odstopiti od napovedane tožbe, za katero vemo, da je predvsem stvar notranjepolitične igre?

Vložki so tako veliki, da dvomim, da bi kdo zdaj želel odstopiti od tega. Ampak če bi razmislek pokazal, da bi bilo treba odstopiti, potem bi bilo to treba narediti. Vendar dvomim, da obstaja takšna možnost. V mednarodnih odnosih moraš vedno do konca stvari pustiti odprte za vse, škoda je, če sam sebi zmanjšuješ možnosti, si zapreš pot. Treba je pustiti odprta vrata, saj odločitev lahko sprejmeš kadar koli. To je politična umetnost, ki nam manjka.

Zadeva je zelo zelo pomembna, je največja mednarodna zadeva Republike Slovenije ta trenutek in hoče jo narediti odhajajoča vlada. Ne razumem čisto dobro, zakaj, oziroma jo lahko poskušam razumeti (smeh). Ampak je brez potrebe in upam, da bodo našli toliko modrosti, da bodo stvar odložili.
 

Lahko komentirate strategijo slovenske strani do Hrvaške v zadnjih letih?

Predvsem se mi zdi, da smo v preteklosti – ne zato, ker sem bil del vlade in ker sem intenzivno prepričeval, da je arbitražni sporazum dobra stvar – stvari dobro peljali. Arbitražni sporazum je ugoden, ker smo tedaj bili jasni, znali smo jasno povedati, kaj želimo. Zdaj vam znam povedati, zakaj je za Slovenijo pomemben izhod na odprto morje. Ni problem, da ne bi mogli pluti, če ga ne bi imeli, v določenih okoliščinah pa bi to lahko predstavljalo določene težave, vojaške ladje ne bi imele prostega izstopa, potrebovale bi notifikacijo drugih držav, suverenost bi bila malo omejena. Stvari smo dobro peljali, dobili legitimnost na referendumu, vse je bilo super do tiste bombe, ob kateri mi je, če povem naravnost, postalo kar slabo. In potem se je še celo dobro izteklo, kar se tiče tega dela.

V gospodarskem delu so bili Hrvatje dosti spretnejši. Prek skladov so pokupili ogromno slovenskega gospodarstva in, kar je pomembneje, kupili tradicionalne blagovne znamke, ki so na jugoslovanskem trgu včasih izjemno visoko kotirale, z njimi je povezan nacionalni ponos, naše otroštvo in tako naprej. Smo malo nerodni. Ne vem, zakaj, v nekdanji Jugoslaviji smo bili ravno obratno, najbolj prebrisani kot republika, zdaj pa smo na Balkanu med manj prebrisanimi. To se pozna tudi v teh odnosih.
 

Obstajajo še kake bilateralne možnosti, ki bi jih bilo mogoče izčrpati pred tožbo? Ne govorim seveda o pogajanjih, temveč o dogovarjanju o implementaciji sodbe.

Če sem malce provokativen: lahko bi rekli, poglejte, tu imate vojašnico na Trdinovem vrhu, ki spada k vam, če bi jo prevzeli in sprejeli, bi začeli izpolnjevati arbitražno odločbo. Lahko bi začeli z malimi premiki, počasi šli naprej. Rekli, zdaj smo vse rešili, kaj pa je na morju problem? Vam manjka morja? Sosedje, Hrvati, ga imate premalo? Morate tu postavljati školjčišče? Malo sem ciničen, toda mogoče bi bila to pot, mogoče bi morali biti malo zviti.
 

Se vam zdi, da Slovenija razume evropsko politiko? Pri zadevi s Hrvaško, med drugim glede pričakovanja, kako bo reagirala komisija, opažamo precej naivnosti in premalo občutka za realpolitiko.

Oboje je. No, tudi veliko večje in bolj izkušene države, tiste z daljšo tradicijo, kot jo ima Slovenija, so delale v zgodovini zunanjepolitične napake. Pri nas gre za pomanjkanje občutka in za naivnost, pravzaprav za oboje, mešanico enega in drugega. V Sloveniji stalno govorimo, da moramo dobiti nove obraze, novi obrazi pa pomenijo neizkušenost, čeprav ne nujno tudi naivnosti. Vedno bi radi zamenjavo politične garniture, to je vse lepo in prav, toda v državi, ki zbere skupaj komaj eno politično garnituro, menjave predstavljajo problem. Saj verjamem, da komu ustreza, novi ljudje so zanimivi, toda vsaka zrela država se zaveda, da moraš imeti eno garnituro – če želite – Potrčev v parlamentu, pa eno garnituro dobrega osebja na zunanjem in gospodarskem ministrstvu, take ljudi, ki so tam leta in leta in razumejo stvari, imajo zgodovinski spomin. Dvomilijonska država je realnost, ki jo moramo sami pri sebi vzeti kot neko dejstvo, ki pomeni težavo. Kot pri košarki, kadar dva, trije ne igrajo, smo slabi, to velja tudi za državno raven. Če tam ni vrhunskih ljudi, smo hitro drugorazredna ekipa, brez izkušenih ljudi se vse hitro pozna.
 

No, če že omenjate nove obraze, je treba omeniti, da imajo tudi etablirane stranke neskončne težave z neizkušenostjo. Ravno vaša SD oziroma njen predsednik nam je kot vladni minister v razmerju z evropsko komisijo zapiral vrata v Bruslju. Ne obvladamo evropske politike in Slovenija tudi nima nekih spodobnih prijateljstev v Bruslju in Evropi.

Povedal vam bom svojo izkušnjo z vinjetami. Ko je prejšnja vlada uvedla vinjete, so obstajale samo letne in polletne, in v Evropi so na nas pritiskali, da moramo uvesti vinjeto za krajši čas. Kljub temu da evropska zakonodaja tega nikjer izrecno ne določa, je tako, da so po naravi stvari imeli prav, čeprav ne po črki zakona. Tega smo se zavedali in pripravil sem predlog za kratkotrajno vinjeto, morali pa smo vseeno narediti sistem, v katerem je to bilo finančno izvedljivo za naše plačevanje kreditov. Seveda je bila kratkotrajna vinjeta razmeroma draga. V svojih pogajanjih s takratnim komisarjem za promet sem videl, da ga sploh nič ne zanima, samo cena, cena – cena kratkotrajne vinjete. Razložil sem mu, da se strinjamo, da vinjeta obstaja, da pa nikjer v evropski zakonodaji ni določeno razmerje med vinjetami in da je to v naši pristojnosti. Vztrajal sem, na koncu mi je bilo ponujeno, da umaknejo vse tožbe, če grem v malo nižjo ceno, natančneje, za en evro. Rekel sem mu, če je 14 evrov v redu, potem bo v redu tudi 15 evrov. Videlo se je, da ni šlo za pravo, ampak za nekaj drugega. Če bi takrat poslušal nasvete, bi se uklonil. Pa jih nisem, po neki notranji logiki se mi je zdelo, da imam prav.
 

Spretno ste se izognili kritiki Židana. Ampak če se vrneva k slovensko-hrvaškim odnosom: zakaj ne znamo živeti s sporom, ker če ni mogoče arbitražne sodbe v celoti uveljaviti zdaj, jo bo enkrat kasneje. Gre za tako imenovano strategijo čakanja na boljše čase, vzdrževanje spora na nizki intenzivnosti, brez dramatiziranja. Preveč neatraktivna politika, ki ne prinaša veliko političnih točk, da bi jo hotela izbrati tukajšnja politika?

Ne bi se mogel bolj strinjati s tem, kar ste v vprašanju povedali. Pri takih zadevah se ti ne sme nikamor muditi. Na koncu koncev sta Slovenija in Hrvaška prijateljski državi, nenehno ukvarjanje z incidenti, njihovo poveličevanje je nepotrebno. Stvari lahko peljemo počasi, v rokah imamo dokument. Že samo z vztrajnim kaznovanjem teh, ki delajo provokacije v zalivu, bi se našlo vedno manj takih, ki bi to počeli. Tisti, ki postavlja školjčišča, bo imel velik problem, ko bo prišel v Slovenijo. Bo hodil v Italijo vsenaokrog? Sami sebi grenijo življenje, treba jim je samo mirno deliti prekrške, na koncu bodo ugotovili, da je bolje narediti školjčišče na oni strani, v Savudriji. Čas je na naši strani in tega se ne zavedamo. Dlje ko bo preteklo, večja bo možnost uveljavitve arbitražne sodbe in ne obratno. V bistvu bi jo lahko pustili, da dozori, kot vino.