Neomejen dostop | že od 9,99€
Laž o obstoju orožja za množično uničevanje, ki naj bi ga imel iraški diktator Sadam Husein, je postala podstat za množično pobijanje. Tony Blair je voljno sprejel igro ameriških neokonservativcev, ki so se že sredi leta 2002 odločili, da zrušijo Huseina – in to taisti ljudje, ki so ga med prvo zalivsko vojno (1991) zaradi lastnih geostrateških potreb pustili na oblasti. Tudi v Beli hiši je vladala ista dinastija – le da je očeta Georgea zamenjal sin George W. Bush. Časopisni kolumnisti so najmlajšega britanskega premiera v zgodovini po letu 1812, ki je ob prvi izvolitvi leta 1997 laburistom zagotovil največjo večino v parlamentu po letu 1935, označili za Bushevega pudlja. Ne le to: nekdanji hipi je ravno v letih iraške vojne postal globok, na novo rojeni vernik. Leta 2007 je britanski premier z najdaljšim stažem (1997–2007) po Margaret Thatcher od protestantov prestopil h katolikom.
Laganje, preigravanje in potvarjanje dejstev se je izvajalo lahkotno, pri belem dnevu in – tako v Združenih državah kot v Združenem kraljestvu pa tudi znotraj Združenih narodov – s precejšnjo medijsko podporo, polno kolonialnih podtonov in celostne arogance, celo nedotakljivosti, ki je še vedno plula na pogon zmage v hladni vojni. Cilj invazije je bil zrušitev režima – s ciljem demokratizacije. Izhodne strategije ni bilo. Kaj šele razumevanja notranje iraške dinamike. To je jasno pokazalo tudi Chilcotovo poročilo iz leta 2016.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji