Težave slovenskih ribičev

Nekatere do vlade kritične komentarje lahko na kratko povzamemo v treh točkah: 1. odločitev ESČP ne preseneča, saj je praksa sodišča v takšnih primerih jasna; 2. posledično ni razumno, da Vlada RS takšne odločitve ni predvidela; 3. Slovenija mora zaščititi ribiče in se s Hrvaško dogovoriti o ribolovnem režimu. Takšni komentarji so pavšalni in ne upoštevajo vseh okoliščin spora. Obenem pa so žal tudi škodljivi za slovenske interese, saj zagovarjajo pravilnost hrvaških stališč in ravnanj na tem delu ozemlja, kar slabi pozicijo Slovenije in v tem primeru tudi ribičev pri reševanju njihovih težav.

Prvič, za razumevanje individualne pritožbe ribičev na ESČP je treba razumeti dejanske okoliščine spora. Slovenski ribiči so na tem delu morja tradicionalno lovili že od nekdaj, saj je bil Piranski zaliv z gosto poseljenostjo slovenske obale – v nasprotju s hrvaškim delom – od nekdaj središče bogato razvejanega gospodarskega življenja, ki je tradicionalno temeljilo na ribolovu, pomorskem prometu in solinarstvu prebivalstva slovenske obale (tč. 890 arbitražne razsodbe – AR). Razmejitev morskih zalivov je v mednarodnem pravu urejena v 15. členu konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS), ki določa, da se v primeru zgodovinskih ali drugih posebnih okoliščin (npr. posebnih geografskih značilnosti obale, vitalnih interesov obalnega prebivalstva) razmejitev teritorialnega morja med državami izvede z odmikom od načela ekvidistance (sredinske črte) in torej prilagodi tem posebnim okoliščinam.

Za razumevanje individualne pritožbe ribičev na ESČP je treba razumeti dejanske okoliščine spora. FOTO: Uroš Hočevar

Arbitražna sodba leta 2017 je tako določila mejo na morju z odmikom od sredinske črte zaradi posebnih okoliščin v skladu z drugim stavkom 15. člena UNCLOS, in sicer zaradi upoštevanja neugodne geografske lege Piranskega zaliva (tč. 1011 in 1012 AR). To območje slovenskega morja onkraj sredinske črte, ki si ga v nasprotju z razsodbo arbitražnega sodišča lasti Hrvaška, predstavlja približno 20 odstotkov celotnega slovenskega morja in je pomembno ribolovno območje slovenskih ribičev, ki je zanje eksistenčnega pomena. Če ne bodo mogli loviti v tem delu morja, zanje to pomeni veliko oviro za nadaljnje opravljanje ribiške dejavnosti, saj se je slovenski ribolov od osamosvojitve Slovenije do danes zmanjšal že za okoli 90 odstotkov!

Drugič, slovenski ribiči so upravičeno pričakovali, da bodo po odločitvi arbitražnega sodišča iz leta 2017 lahko lovili na celotnem morskem območju, ki ga je arbitražno sodišče s pravno zavezujočo razsodbo potrdilo kot del slovenskega morja. Ob tem velja poudariti, da meja, kot jo je sodišče natančno določilo, velja neposredno za obe državi in za določitev meje na morju med državama ni potreben noben dodatni dogovor. Hrvaška je dolžna neposredno spoštovati razsodbo, saj je k temu mednarodnopravno zavezana. Odstop od mednarodne pogodbe, ki jo predstavlja arbitražni sporazum iz leta 2009, je možen samo na podlagi posebnega postopka, določenega v dunajski konvenciji o pravu mednarodnih pogodb. A pri tem velja izpostaviti, da je arbitražno sodišče skladno z mednarodnopravnim načelom o pristojnosti (compétence-compétence) podrobno preučilo vse navedbe hrvaške strani in v delni razsodbi leta 2016 odločilo, da Hrvaška ni bila upravičena odstopiti od arbitražnega sporazuma, zato ta ostaja v veljavi, posledično pa je veljavna in za državi zavezujoča tudi končna razsodba iz leta 2017.

Hrvaško stališče o odstopu od arbitraže oziroma prenehanju arbitražnega sporazuma je torej pravno nevzdržno, zato se hrvaško tolmačenje ne bi smelo upoštevati kot pravno relevantno pri sedanji odločitvi, prav tako pa hrvaška zakonodaja, ki se nanaša na ta del slovenskega morja, tam ne bi smela imeti priznanega nobenega pravnega učinka. Povsem neupravičeno je pričakovanje, da naj bi slovenski ribiči sledili v tem delu morja neuporabljivi hrvaški zakonodaji in ne pravilno – na veljavnem mednarodnopravnem temelju – sprejeti slovenski zakonodaji.

Dopustnost protiukrepov

Tretjič, hrvaško stališče, da je ravnanje Slovenije glede kaznovanja hrvaških ribičev v nasprotju s skupno izjavo o izogibanju incidentom iz leta 2005, prav tako ne drži, saj je izjava jasno predvidela, da velja samo do določitve meje na morju. Kot je zgoraj navedeno, je arbitražno sodišče neposredno določilo mejo na morju leta 2017 in s tem je postala skupna izjava iz leta 2005 brezpredmetna oziroma je avtomatično ugasnila.

Četrtič, slovenski ribiči so na podlagi mednarodnega prava (razsodba iz leta 2017) in na podlagi prava Republike Slovenije (zakon o evidentiranju državne meje z Republiko Hrvaško) upravičeno lovili v celotnem območju slovenskega morja. A sta jih pri izvajanju ribolova v delu, ki se razteza prek sredinske črte, ovirala in kaznovala hrvaška policija in ribiški inšpektorat. Hrvaška je navedla, da je kaznovanje uvedla kot protiukrep slovenskemu kaznovanju hrvaških ribičev. Toda Slovenija je hrvaške ribiče začela kaznovati šele po uresničitvi razsodbe in sprejemu ustrezne zakonodaje, kar je bila tudi njena mednarodnopravna obveznost.

Slovenski ribič v Piranskem zalivu. FOTO: Matej Družnik

Tu je torej treba opozoriti na pomembno razliko, da je Slovenija kaznovanje hrvaških ribičev v slovenskem morju izvedla skladno s pravno zavezujočo razsodbo in izvedbeno zakonodajo o določitvi meje. Po drugi strani pa Hrvaška meje s Slovenijo v svojih predpisih nima jasno in dokončno določene ter kaznovanje izvaja na podlagi pravilnika o mejah v ribolovnem morju Republike Hrvaške in, kakor sama navaja, kot protiukrep slovenskemu kaznovanju hrvaških ribičev. Protiukrepi so mednarodnopravno dopustni le, kadar želijo doseči prenehanje mednarodnopravne kršitve druge strani – v tem primeru Slovenija ni kršila nobene mednarodnopravne obveznosti, zato so tudi hrvaški protiukrepi nezakoniti.

Petič, slovenski ribiči so se na izdane kazni hrvaških organov pritožili, vendar so bili na vseh sodnih instancah na Hrvaškem, vključno s hrvaškim ustavnim sodiščem, neuspešni. Edina pravna pot za zavarovanje njihovih pravic je ostal ESČP, ki zagotavlja varstvo človekovih pravic osebam pod pristojnostjo držav članic Sveta Evrope, ko izčrpajo vsa pravna sredstva pred sodiščem države članice. Slovenija svojim ribičem lahko pomaga le v delu, ki je vezan na kritje stroškov omenjenih postopkov, kar je bilo zagotovljeno z zakonom o ureditvi določenih vprašanj zaradi končne razsodbe arbitražnega sodišča na podlagi arbitražnega sporazuma (ZUVRAS).

Slovenski ribiči so se zaradi eksistenčnega pomena nadaljnjega lovljenja v delu morja, kjer jih neupravičeno ovirajo in kaznujejo organi Hrvaške, obrnili na mednarodno sodišče ESČP s pričakovanji, da bo sodišče zavarovalo njihove pravice. Hrvaški organi so jim namreč do danes naložili za več kot tri milijone evrov kazni. Ob tem naj poudarimo, da bi neposredno plačilo teh kazni, ki jih hrvaški organi nezakonito izdajajo v slovenskem morju, s strani Republike Slovenije bilo v nasprotju s slovenskim ustavnim redom, razsodbo in mednarodnim pravom. Ne glede na to se je slovenska vlada javno zavezala, da bo naredila vse, kar je v njeni moči, da bo ribiče zaščitila.

Enostranski pravilnik

Šestič, slovenski ribiči so od avgusta 2022 dalje vlagali pritožbe na ESČP z upravičenim pričakovanjem, da bo sodišče prepoznalo neupravičenost njihovega kaznovanja s strani hrvaških organov v slovenskem morju in naložilo Hrvaški, da preneha s takšnimi dejanji. Pritožili so se zaradi kršitve 6. (pravica do poštenega sojenja) in 7. člena (ni kazni brez zakona) evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Vloženih je bilo prek 450 pritožb. Po mnenju sodišča njihove pritožbe glede kršitve pravice do poštenega sojenja (6. člen EKČP) niso izpolnjevale temeljnih kriterijev za vložitev takšnih pritožb in jih je zaradi tega že v samem začetku zavrglo. V obravnavo je sprejelo samo del pritožbe glede kršitev 7. člena EKČP, in sicer je sprejelo tri pritožbe ribičev Chellerija, Viranta in Radoloviča kot vplivne primere za prioritetno obravnavo. Če se na ESČP pritožijo slovenski državljani, ima Republika Slovenija možnost intervenirati v postopku, in to pravico je Slovenija izkoristila z vložitvijo pisnih komentarjev novembra 2023 na ESČP.

Sedmič, odločitev ESČP je bila sprejeta v zelo kratkem časovnem roku v primerjavi z drugimi odprtimi zadevami pritožb zoper Hrvaško pred tem sodiščem. Senat sedmih sodnikov je po pregledu pritožb ocenil, da so pritožbe ribičev nedopustne (manifestly ill-founded). Zoper takšno odločitev sodišča ni pritožbe, saj se pritožniki lahko pritožijo le na vsebinske odločitve (sodbe) sodišča, ne pa na samo odločitev. Vseeno pa lahko z začudenjem ugotovimo, da je tudi v tej odločitvi sodišče v svoji obrazložitvi podalo kar precej vsebinskih ugotovitev. Sodišče je namreč pritožbe zavrglo kot nedopustne, ker je menilo, da ni bil izpolnjen kriterij, da kaznovanje ribičev ni bilo nepredvidljivo. Sodišče je tu sledilo argumentom Hrvaške, da je jasno, da izvaja na tem ozemlju nadzor tudi Hrvaška, čeprav je to v nasprotju z mednarodnim pravom. Sodišče je torej sledilo dejanskemu stanju na tem delu ozemlja, kjer Hrvaška že več let (v nasprotju z mednarodnim pravom) izvaja oblastna dejanja, in ni sledilo pravnemu okviru, ki ga določata mednarodno pravo in slovenski pravni red.

Sečoveljske soline. Morje je del slovenske identitete.  FOTO: Jure Eržen/Delo

Osmič, zaskrbljujoča je torej obrazložitev sodišča, ki priznava hrvaški podzakonski akt, in sicer pravilnik o mejah v ribolovnem morju Republike Hrvaške kot ustrezno pravno podlago za kaznovanje slovenskih ribičev. Ta pravilnik enostransko (brez soglasja Slovenije) določa, da se do zaključka procesa razmejitve meja v Piranskem zalivu razteza po črti sredine (ekvidistance) med obema državama. Tako enostransko določanje meje – in to celo v nasprotju z veljavno sodbo arbitražnega tribunala, ki je tako kot ESČP mednarodno pravosodno telo – je izrazito sporno, saj nobena država ne more pravno veljavno enostransko določati državne meje, pa čeprav samo začasno. Pri presoji predvidljivosti sodišče tudi ne upošteva ustavne ureditve Hrvaške, kjer ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe, podobno kot v Sloveniji, veljajo neposredno in so nad zakoni (torej AS in razsodba prevladata nad vso hrvaško zakonodajo), niti ne upošteva slovenske zakonodaje, denimo zakona o evidentiranju državne meje z Republike Hrvaško in pravilnika o načinu evidentiranja državne meje z Republiko Hrvaško, ki sta jasna in skladna z razsodbo arbitražnega sodišča, torej mednarodnim pravom.

Sodišče je enostavno privolilo v hrvaško tezo, da je razsodba ne zavezuje in da nespoštovanje zanjo nima nobenih posledic, čeprav samo sodišče povzema delno razsodbo arbitražnega sodišča, ki je ugotovilo, da Hrvaška nima pravice odstopiti od arbitražnega sporazuma in je skladno z dunajsko konvencijo o pravu mednarodnih pogodb zavezana k spoštovanju sporazuma in odločitve arbitražnega sodišča. Sodišče je v svoji pravni analizi dejalo, da ni njegova pristojnost ugotavljanje upravičenosti hrvaškega odstopa od arbitražnega sporazuma, temveč zgolj ugotavljanje obstoja ustreznih pravnih predpisov Hrvaške in s tem povezane predvidljivosti za osebe, da bodo kaznovane ob kršitvah predpisov. S tem seveda ni odločilo o veljavnosti ali neveljavnosti razsodbe, je pa pritrdilo hrvaškim argumentom, da ta v odnosu do slovenskih ribičev nima učinka na tem delu ozemlja. V tem kontekstu je torej ESČP vsebinsko odločilo o pritožbah slovenskih ribičev in posledično dopustilo nadaljnje izrekanje kazni hrvaških organov zoper njihovo dejavnost, v nasprotju z veljavnim mednarodnim pravom, ki bi ga ESČP, skladno s svojo ustaljeno sodno prakso, moralo upoštevati pri razlagi EKČP.

Odsotni mehanizmi mednarodnega prava

Devetič, ESČP je v tem primeru odločil drugače kot v nekaterih drugih primerih, ko so pritožniki podobno uveljavljali zaščito pred kršitvami človekovih pravic zaradi nezmožnosti držav rešiti medsebojni spor (naj ob tem ponovimo: mejni spor med Slovenijo in Hrvaško je sicer bil rešen leta 2017 z razsodbo). V primeru Ališić in drugi proti državam naslednicam nekdanje SFRJ je ESČP leta 2012 odločil, da pritožniki ne smejo biti žrtve nezmožnosti dogovora držav v okviru sporazuma o vprašanjih nasledstva (2001) glede izplačila neprenesenih deviznih vlog varčevalcev nekdanje LB in Investbanke, temveč jih morata Slovenija in Srbija, kjer sta bila sedeža obeh bank, izplačati pritožnikom. Sodišče je torej v tem primeru zaščitilo posameznike pred dolgotrajnimi postopki držav pri reševanju te problematike in državam naložilo izplačilo dolgovanih denarnih zneskov.

V primeru slovenskih ribičev pa je ESČP ravnalo drugače in pritrdilo državi, ki zavrača uresničitev odločitve mednarodnega sodišča, in tako onemogočilo pritožnikom uveljaviti svojo pravico, da neovirano nadaljujejo z lovljenjem v tem delu slovenskega morja, kjer so to stoletja počeli že njihovi predniki. Prav tako je bilo zanje povsem nepredvidljivo, da naj bi na tem območju veljala hrvaška zakonodaja in ne zakonodaja države njihovega državljanstva, ki je utemeljena tudi na veljavnem mednarodnem pravu.

Sodišče je v svoji presenetljivo vsebinski in na več mestih kontradiktorni obrazložitvi celo priznalo pravico države, da vzpostavi svoj pravni red na »spornem« ozemlju. FOTO: Leon Vidic/Delo

Desetič, najbolj žalostno je, da jim pri tem Slovenija ne more neposredno pomagati, saj v mednarodnem pravu ni mehanizma, s katerim bi prisilili drugo državo k spoštovanju odločitev mednarodnega sodišča. Mednarodno pravo je v tem delu nepopolno, saj je spoštovanje odločitev mednarodnih sodišč odvisno od volje držav. Slovenija je v dobri veri uresničila odločitev arbitražnega sodišča in njeni državljani upravičeno pričakujejo, da bodo lahko uresničevali svoje pravice in obveznosti v tem okviru. Zato je razumljiva jeza slovenskih ribičev, da jih Slovenija pri tem ne zaščiti oziroma jim ne pomaga v večji meri. Kot smo opisali predhodno, so možnosti Slovenije pri tem žal zelo omejene. Predložitev spora o neupoštevanju razsodbe arbitražnega sodišča je namreč možna samo z izrecnim soglasjem vseh strank oziroma z vnaprej dano izjavo obeh držav, da priznavata pristojnost mednarodnega sodišča za reševanje tega spora. Slovenija torej zaradi hrvaškega taktiziranja nima možnosti neposredne tožbe proti Hrvaški zaradi nespoštovanja arbitražne razsodbe.

Enajstič, Slovenija je Hrvaško večkrat pozvala k ustanovitvi demarkacijske komisije za določitev kopenske meje med državama. Kot smo že omenili, je meja na morju z arbitražno razsodbo natančno določena s koordinatami in neposredno velja. Dodaten dogovor o meji na morju zato ni potreben. Hrvaška je nasprotno Sloveniji večkrat predlagala sklenitev začasnega ribolovnega sporazuma, ki naj bi uredil težave slovenskih in hrvaških ribičev. Pri tem je treba ugotoviti, da so vse težave ribičev rezultat hrvaškega neupravičenega zavračanja razsodbe. Če bi Hrvaška spoštovala razsodbo, ne slovenski ne hrvaški ribiči ne bi imeli težav. Za Slovenijo pa je nesprejemljivo, da bi privolila v kakršenkoli dogovor, ki bi v Piranskem zalivu določal sredinsko črto kot razmejitev opravljanja nadzora med državama. To bi tudi zanikalo stanje glede nadzora in upravljanja na dan 25. junija 1991, ko je bilo to morje pod slovenskim nadzorom in ribolovni akvatorij slovenskih ribičev.

Žalostno spoznanje

Nedavna odločitev ESČP ob pritožbah slovenskih ribičev predstavlja žalostno spoznanje za posameznike, ki iščejo svojo pravico na tem mednarodnem sodišču. Sodišče v tem primeru ni sledilo mednarodnemu pravu, ki ga sicer v svojih odločitvah uporablja za razlago obveznosti po EKČP, in je celo izrecno zapisalo, da ni pristojno odločati o njem, in to celo v primeru, ko bi mednarodno pravo moralo biti skladno s pravnim redom neke države in del njenega notranjega prava.

Posledica odločitve sodišča je tako žal dodaten pospešek na poti k trajni ustavitvi ribolova slovenskih ribičev, ki je na tem območju potekal skozi stoletja. FOTO: Arhiv

Sodišče je v svoji presenetljivo vsebinski in na več mestih kontradiktorni obrazložitvi celo priznalo pravico države, da vzpostavi svoj pravni red na »spornem« ozemlju in na njem izvršuje svojo represivno oblast, prizadetih posameznikov pa ni zaščitilo pred takšnimi nezakonitimi oblastnimi dejanji. Posledica odločitve sodišča je tako žal dodaten pospešek na poti k trajni ustavitvi ribolova slovenskih ribičev, ki je na tem območju potekal skozi stoletja.

Dr. Marko Rakovec, generalni direktor za mednarodno pravo in zaščito interesov, glavni pravni svetovalec, Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve RS