V nadaljevanju preberite: 

Ljubiteljski arheolog in fotograf Jože Hanc je v zaliv Paržine, priljubljeno sidrišče na južni strani otoka Ilovik v bližini Lošinja, redno prihaja že trideset let. Slikovit peščen zaliv, v katerem se potaplja skoraj vsako leto, pozna kot lasten žep. Kljub temu da je peščeno dno zaliva, v katerem se ob poletnih mesecih tare obiskovalcev, raziskal že ničkolikokrat, ni na njem še nikoli opazil nič posebnega. Poleti 2016 pa so neobičajni tokovi razmetali pesek in pod njim razkrili izjemno arheološko najdbo.

»Z jadrnico sem se, kakor pogosto doslej, zasidral v zalivu in se šel potapljat. Nato pa sem na svoje presenečenje na peščenem morskem dnu, v globini okoli treh metrov, opazil kose lesa,« je najdbo opisal Hanc. Ker so se leseni tramovi ponavljali v urejenem zaporedju, je takoj posumil, da gre za ostanke ladje. S seboj ni imel opreme za podvodno fotografiranje, zato je običajen fotoaparat zavil v polivinilno vrečko in z njim poslikal najdbo. Pobral je nekaj manjših kosov lesa za vzorec in jih – shranjene v steklenici morske vode, da bi ostali kar najbolje ohranjeni – predal podvodnemu arheologu in konservatorskemu svetniku, predvsem pa specialistu za lesene podvodne arheološke najdbe, Miranu Eriču, s katerim sta sodelovala pri arheološkem izkopavanju deblakov v Ljubljanici. Erič je iz vzorca in fotografij razbral, da gre za antično ladjo, in o najdbi nemudoma obvestil hrvaške kolege.

Ko so vzorec lesa poslali na radiokarbonsko datiranje v ZDA, je rezultat osupnil vse. Količina radioaktivnega ogljikovega izotopa 14C v najdenem lesu je ladjo umestila nekam med drugo in tretje stoletje pred našim štetjem. Kasneje so specializirani arheologi z metodo dendrokronologije iz letnic v lesu razbrali, da je bila ladja zgrajena v drugem stoletju pred našim štetjem. To datacijo potrjuje tudi za to obdobje značilen tip amfor in keramike, ki so jih izkopali iz potopljenega ladijskega trupa.