Salvini kriči. In Italijani sledijo

Mogoče je najbolj zvesto zrcalo današnje Italije Lampedusa. Najjužnejši italijanski otok, ki zemljepisno pripada afriški celini, politično in administrativno pa Siciliji, je dolgo simboliziral odprtost za prišleke z druge strani Sredozemlja. S Salvinijevo Italijo je postal njeno nasprotje. Do neprepoznavnosti se ni spremenila samo priseljenska politika, spremenila se je celotna Italija – zbližala se je z Budimpešto in Moskvo, oddaljila od Bruslja.

Spopad brez primere med evropsko vlado in humanitarno organizacijo na majhnem sicilskem otočku, ki je bliže severnoafriškim kot južnoitalijanskim obalam, leži na eni najnevarnejših migrantskih smeri, je z vso ostrino povzel spremenjeno politiko do priseljevanja v Sredozemlju, ki ga v zadnjem letu uprizarja rimska vlada. Zapiranje italijanskih pristanišč na zahtevo notranjega ministra Mattea Salvinija je posledica nakopičenih problemov: predvsem neobstoječe skupne evropske politike in tega, da Evropska unija že desetletje in več ukvarjanje z begunci in migranti, ki prihajajo na jug kontinenta, prepušča peščici mediteranskih članic. Pa vendar aktualna Salvinijeva politika prevprašuje nrav Italije. Postala je tisto, zaradi česar mnogi Italijani pravijo, da jih je sram, da so Italijani.


 

Camilleri, Saviano, Sassoli

»Salvini me spominja na nekdanji fašistični režim,« je v enem od svojih zadnjih intervjujev izjavil znani sicilski pisatelj Andrea Camilleri. Triindevetdesetletni avtor, zaslovel je z inšpektorjem Montalbanom, noben italijanski pisec ni bil toliko prevajan kot on, je umrl v sredo, med italijanskimi intelektualci je bil posebej kritičen do vlade in še zlasti do notranjega ministra. V eni od zadnjih televizijskih priredb Montalbana, ki je bila v Italiji predvajana letos pozimi, inšpektor da močno politično sporočilo – skoči v morje in potegne na suho utopljeno truplo migranta.

»Ima isto fašistično aroganco, na isti ošaben način predstavlja oblast.« Za Camillerija je bila Salvinijeva lastnost med drugim razvidna ob njegovi odločitvi, da bo zaprl italijanska pristanišča za ladje z migranti v Sredozemlju. Precej je pisal o fašizmu, leta 1925 rojeni avtor je imel s to zgodovinsko etapo osebno izkušnjo, vplivala je na njegovo življenje, opažal je vzporednice z Mussolinijevim obdobjem. Velikokrat je povedal, da je večini Italijanov duče imponiral, njihova želja po poslušnosti ni pravzaprav nikoli pošla. Govoril je, da imajo Italijani po naravi radi močne politike, svojo usodo radi prepustijo nekomu, ki zanje in namesto njih sprejema odločitve. Camilleriju je zaradi glavkoma opešal vid, zadnja leta je bil skoraj slep, toda ostali čuti ga niso zapustili – kot slep je videl, da je prihodnost Italije črna.

Kritični so številni italijanski pisci, med drugim Roberto Saviano, ki opozarja na povezave Salvinijeve stranke Liga z mafijsko 'Ndrangheto in je razglasil najvplivnejšega italijanskega politika in podpredsednika vlade za ministra kriminalnega podzemlja; zaradi teh besed Savianu grozi zaporna kazen. Brez dlake na jeziku je tudi bolj salonski Sergio Romano. Eden najprepoznavnejših italijanskih piscev, zgodovinar in bivši diplomat, je za Corriere della Sera nedavno komentiral: »Salvini mi ni všeč. Ni mi všeč, kar govori. Ni mi všeč, kar počne. In ni mi všeč, kaj hoče. Prihodnost Italije? Nisem optimističen.«
 

Protitelesa demokracije

Med tistimi na politični fronti sta znano neposlušna neapeljski in palermski župan Luigi di Magistris in Leoluca Orlando. Ne prilagajata se protipriseljenskim ukrepom vlade, zato sta si nakopala jezo ministra za notranje zadeve. Orlando je ostrokritičen do Salvinijevih ukrepov, v prvi vrsti do dekreta o varnosti, ki ga je razglasil za neustavnega in kriminogenega. Sam zase pravi, da dolguje poslušnost v prvi vrsti italijanski ustavi, po njegovem prepričanju je sprejem prišlekov najboljša pot do varnosti. Zavrača tudi razlago, češ da se s kontroverznim ministrom strinjajo preštevilni Italijani, omenja, da so se navsezadnje strinjali tudi z Mussolinijem in Hitlerjem.

In čeprav se levica, ne samo v Italiji, ampak tako rekoč povsod, največkrat bori proti nacionalistom in skrajni desnici tako, da se sama pomika v njihovo smer in se jim prilagaja, je kljub vsemu še nekaj odpora. Obstajajo »demokratična protitelesca«. Na primer v Italiji papež Frančišek, ki ne izpusti priložnosti za zagovor prišlekov in dolžnosti, da se jim pomaga, pa demokratična javnost, ki je v velikem številu recimo spomladi prišla na ulice Torina, Milana, velikega shoda proti rasizmu se je udeležilo dvesto tisoč ljudi. Oziroma kot pravi Orlando: mladi Mussolini je postal to, kar je bil, tudi zato, ker v njegovi dobi še ni obstajala Evropska unija.

Matteo Salvini pa je dobil še enega pomembnega, močnega političnega nasprotnika. Za predsednika evropskega parlamenta v Strasbourgu je bil nedavno izvoljen David Sassoli, dosedanji evropski poslanec iz vrst Demokratske stranke in bivši novinar. Njegova izvolitev na visoki evropski položaj, na tem mestu je nasledil Antonia Tajanija iz vrst stranke Naprej, Italija Silvia Berlusconija, je bila udarec za najvplivnejšega italijanskega politika. Na majskih evropskih volitvah je Salvini nesporno zmagal, okrepil je svoj položaj na notranjepolitičnem prizorišču, njegova stranka je postala bistveno močnejša tudi v Evropi. In vendar kakor da je okrog njega nastal nekakšen sanitarni kordon.


 

Odprto morje

Če se še malo vrnemo k Lampedusi: z izjemno lego v Sredozemskem morju, najjužnejši del najjužnejšega italijanskega otoka, blizu tunizijski obali in Malti, je italijanska morska enklava. Venomer v zgodovini je bila prostor prehajanja, posebej iz Afrike, magrebskih držav, Tunizija je samo dobrih sto kilometrov vstran, Sicilija in Malta dvakrat dlje. Izolirana, oddaljena Lampedusa ta čas eksistira v naši imaginaciji izključno kot otok izkrcavanj, tja ves čas prihajajo čolni iz Libije in Tunizije, vrsto let je v sredici italijanske priseljenske zgodbe. Prišleki na begu so se pomnožili predvsem po tunizijski revoluciji 2011, nakar je postala prizorišče velikih potopov, leta 2013 je bilo skoraj štiristo žrtev, posledično je italijanska vlada začela operacijo Mare nostrum. Otok, ki je bil prvotno znan po odprtosti in gostoljubnosti, pa se je spremenil podobno, kot se je spremenila Italija in postala bistveno bolj sovražna do migrantov in beguncev. Italija je, še zlasti v zadnjem letu, odkar je v Rimu nacionalistično-populistična vlada, ki ji daje takt notranji minister in prvak skrajno desne Lige Matteo Salvini, postala neka druga država.

Ko se je nedavno na Lampedusi odvijala drama s humanitarno ladjo Sea Watch in je v pristanišču brez dovoljenja pristala kapitanka Carola Rackete, je bilo na njen račun slišati številne umazane zmerljivke. Še več grdega je letelo na račun Italije in aretacija kapitanke je sprožila širok mednarodni angažma, naposled je tudi preiskovalna sodnica Alessandra Vella v Agrigentu na Siciliji presodila, da je opravljala dolžnost varovanja življenj, in je odpravila pripor.

In tudi novi predsednik parlamenta Sassoli je o kapitanki Caroli povedal, da je reševanje življenj v morju pač dolžnost. Tistega, ki to počne, ni mogoče preganjati. Predvsem pa, če Evropi ne bomo preskrbeli instrumentov za interveniranje in upravljanje fenomena, kakršen so migracije, se bodo znova in znova ponavljali enaki primeri in postavljala ista vprašanja: Kaj počne Evropa? Kje je Evropa? je v svojem prvem intervjuju po izvolitvi za italijanski tisk povedal Sassoli. Po njegovem prepričanju gre za eno odločilnih zadev, za prenos moči. »Evropska unija mora prevzeti vlogo, da se bo ukvarjala z migracijami tako, kot se ukvarja z ostalimi zadevami.« Zanj je prioriteta reforma dublinskega sistema: zdajšnje nevzdržno določilo, ki predvideva, da lahko osebe na begu pred vojno in preganjanjem zaprosijo za azil samo v eni državi članice EU, tisti, v katero so prvo vstopili, na primer v Italiji, Grčiji ali na Malti, je treba spremeniti. Čeprav je predsednik parlamenta zanikal zavestno vzpostavljanje »sanitarnega kordona« okrog suverenistov in nacionalistov na evropskem podiju, pa to nemara obstaja. In čeprav je Italija s položajem v Strasbourgu, sicer samo za pol mandata, dobila neke vrste obliž, je to hkrati udarec za aktualno vlado v Rimu. Triinšestdesetletni David Maria Sassoli, ki pripada skupini socialistov in demokratov v evropskem parlamentu, je mučna klofuta Salviniju.
 

Objem z Rusijo

Bolj kakor kapitan je Matteo Salvini car, piše te dni L'Espresso, njegovi privrženci ne štejejo nič, so samo zvesti vojščaki, v stranki vlada absolutna monarhija, Liga vlada s strahom. Salvini poveljuje, drugi ubogajo, prevladuje kult osebnosti. V takšnih okoliščinah se lahko človeku skorajda toži po časih Silvia Berlusconija, komentirajo v eni najbolj prominentnih italijanskih političnih revij. Primerjava s carjem Vladimirjem Putinom je še posebej umestna sredi odmevne, domnevne afere o ruskem financiranju Lige. V času razprav o avtonomiji italijanskega severa, ki jo zahteva Liga, davkih in reformah ter sploh obstanku vlade je afera z Rusijo prekrila vse.

Milansko tožilstvo je sprožilo preiskavo, s katero preverja navedbe, da naj bi skrajno desna stranka prejela nezakonita finančna sredstva iz Rusije. Domnevno naj bi šlo za prodajo ruske nafte italijanski firmi Eni, udeleženci sestanka češ da so se pogovarjali o tem, kako del denarja, 58 milijonov evrov, preusmeriti na stranko. Dokazov o tem, ali je bil dogovor izpeljan, ni, podobne obtožbe letijo tudi na avstrijske svobodnjake in francosko Nacionalno fronto Marine Le Pen. O kontroverznih poslih je pozimi prvi poročal zgoraj omenjeni L'Espresso, te dni tudi Rai, svetovne pozornosti je bila zgodba deležna po tem, ko jo je objavil ameriški spletni portal Buzzfeed, vključno z zvočnimi zapisi domnevnih pogovorov tajnega srečanja v Moskvi lanskega oktobra. V zadevi je bilo zaslišanih več ljudi, v središču preiskave pa je Gianluca Savoini, tesni sodelavec prvaka stranke in tiskovni predstavnik Lige, tudi predsednik lombardsko-ruske kulturne zveze; italijanski mediji ga imenujejo Salvinijev »šerpa za Rusijo«. Vplivni politik se je od sodelavca v zadnjih dneh ogradil.

Besno je zanikal, da bi prejel en sam rubelj od Moskve, »ukvarjam se z resničnimi težavami države, ne s podtikanji«, nemudoma je zagrozil s tožbo. »Tožil sem v preteklosti in tožil bom tudi danes, jutri, pojutrišnjem.« Potem se je zavil v molk. Odziva se s tišino in naštudiranim, kljubovalnim nasmehom – ne vidi, ne sliši, ne občuti, ne govori, skratka, dela se, kot da sploh ne opazi kritik in distanciranja predsednika vlade Giuseppeja Conteja, je v teh dneh komentiral Corriere. Matteo Salvini je znan po svojih rednih poklonih predsedniku Vladimirju Putinu, označil ga je »za enega tistih, ki bodo pustili sled v zgodovini«, je zagovornik tesnih odnosov z Rusijo, Liga ima, podobno kot avstrijska svobodnjaška stranka, podpisan sporazum s predsednikovo stranko Združena Rusija. Ko je bil v začetku julija Putin na obisku v Rimu, je v intervjuju omenjal »stalne stike« z Ligo.

Ta teden so v parlamentu poslanci Demokratske stranke, s fotografijami in plakati, ki inkriminirajo Ligo, protestirali proti aferi. Zatem je Salvini privolil v zaslišanje pred parlamentom o naftnem poslu, ki naj bi urejal večdesetmilijonsko nakazilo iz Rusije za nezakonito financiranje stranke.

Hiperaktivni minister, pred časom je žugal s cenzusom romskega prebivalstva, je te dni zadolžil prefekte, naj locirajo njihova naselja, ki so nezakonita in predstavljajo »konkretno nevarnost za javni red in mir«. Potezo je razumeti kot populistični ukrep, podobno kot njegovo protipriseljensko politiko s trdo roko, vse je podrejeno iskanju novih in novih volilnih glasov. Kljub ruskim obtožbam politikova javnomnenjska podpora ostaja visoka. Ligo, ki je preteklo pomlad na parlamentarnih volitvah dobila 17 odstotkov glasov, letos poleti podpira skoraj 38 odstotkov vprašanih. Raziskave kažejo, da bi Salvinijeva stranka, skupaj z desnosredinskimi zavezniki, na predčasnih volitvah dobila večino v parlamentu.

In spet maha z grožnjo predčasnih parlamentarnih volitev še letos, če ne bo uresničenih več reform, obljubljenih v koalicijski pogodbi. Med pogoji za obstanek koalicije našteva reformo pravosodja, nižje davke in zagotovitev večje avtonomije deželam Lombardija, Veneto in Emilija - Romanja. »Če ne bo avtonomije, ne bo vlade,« ponavlja Salvini.

V senci ostaja obstranski položaj Italije v Evropski uniji. Odkar je uradni Rim bliže Budimpešti kakor Bruslju, je v EU politično izoliran, diplomati pravijo, da Evropa ne more pozabiti in ne more odpustiti, da se je Italija spečala z višegrajkami. Precej zlahka bi se zgodilo, da ob nedavni kadrovski trgovini za najvišje položaje v Uniji ustanovna članica sploh ne bi dobila ničesar. V prejšnjem mandatu je imela tri pomembna mesta, vodenje Evropske centralne banke, strasbourškega parlamenta in visokega predstavnika za zunanjo politiko, tokrat je ostala z enim položajem za pol mandata.
 

Ekonomija in evro

Največje breme ostaja ekonomsko. Nedavno se je Italiji uspelo izogniti sankcijam Evropske unije zaradi velikanskega javnega dolga, bruseljska komisija je v začetku meseca povedala, da za zdaj ne bo ukrepala in ne bo uvedla disciplinskega postopka proti Italiji. Na tej točki postopek ni utemeljen, je komentiral pristojni komisar Pierre Moscovici. Vlada Giuseppeja Conteja, ki je ves čas igrala na to karto – premier je izražal trdno prepričanje, da sankcij ne bo –, si je za hip oddahnila.

Bruselj je že spomladi formalno opomnil rimsko vlado, češ da dolg narašča, in zagrozil s kaznijo več kot tri milijarde evrov. Pred tem, preteklo jesen, je evropska komisija zavrnila predlog proračuna, kakršnega je bila predlagala vlada Gibanja 5 zvezd in Lige, kasneje je bil dosežen kompromisni dogovor o 2,04-odstotnem primanjkljaju, vendar je bila vlada zaradi slabih gospodarskih razmer prisiljena številko popraviti. Vladni kabinet tačas računa na dodatne prilive denarja, predvsem zaradi turistične sezone, medtem ko naj bi bili odhodki bistveno manjši in posledično tudi primanjkljaj bistveno nižji od prvotno predvidenega, trdi uradni Rim. Čeprav je kazen komisije za zdaj umaknjena, pa ostaja aktualna; zgodba se bo verjetno ponovila jeseni, ko bo država predstavila proračun za prihodnje leto. Italija ostaja država brez gospodarske rasti, ukrepi, kot jih predlaga aktualna garnitura, koketirajo z javnim mnenjem in ne omogočajo zagona gospodarstva, bistveno vprašanje je, kaj bo z Italijo v evrskem območju.

Nedavno se je v rimskem parlamentu zgodilo nekaj zelo nenavadnega, poslanci so podprli uvedbo tako imenovanih mini bot obveznic, to je nekakšne vzporedne valute; kasneje je bil ukrep začasno umaknjen. Mogoče pa ne gre samo za ekscentrično odločitev parlamenta, treba je upoštevati tudi politični kontekst in konfrontacijo Italije z Evropsko unijo, je stanje reči povzel Wolfgang Münchau v Financial Timesu. Vprašanje je, ali Italija dejansko hoče zapustiti evrsko območje, in vprašanje je, kaj hoče Salvini, mu je res do tega. V tem primeru, piše imenovani, so mini obveznice (buono del tesoro) nepogrešljivi vmesni korak k morebitnemu izstopu iz evroobmočja.

Na eni strani Lampedusa, na drugi strani minulo poletje zrušeni viadukt Morandi v Genovi – nesreča kakor iz tretjega sveta, nepredstavljiva v tretjem največjem gospodarstvu evrskega območja in državi skupine G7 – sta strašljivi metafori tega, kar je postala Italija. Oboje kaže razkroj, ki je v sredici države in njenih institucij, ter umazanijo politike, ki je za to, da ostane na oblasti, pripravljena narediti čisto vse.