V nadaljevanju preberite:

Zakaj nova država ne gradi nove lastne identitete – in se zadovolji z državnimi simboli in grafično podobo javnih institucij? Zakaj noče zgraditi otipljive podobe prihodnosti, biti nosilka avantgardnih idej? Zakaj ne gradi vsaj nujnih objektov, ker so ti, ki so že zgrajeni, nevzdrževani in neprimerni za sodobno rabo? Zakaj uporablja institut javnih naročil in najnižje cene za nekompetentno, začasno, prizidkarsko posodabljanje? Zakaj v času, ko svet in Evropa izpostavljata trajnostni razvoj in spoštovanje zelenega dogovora, pomen kulturne dimenzije gradnje in lokalnih identitet – ciljev, utemeljenih ne samo simbolno v obliki političnih in reklamnih puhlic, ampak deklarativno v obliki evropskih direktiv in programov iz ust Ursule von der Leyen (Novi Bauhaus) ali z vpeljavo pojma Baukultur (davoška deklaracija) –, mi počnemo vse drugače?