Premalo avtoritete in preveč avtoritarnosti

V naših krajih feminizem ne velja ravno za pohvalno držo. Sama v ambulanti delam z mislijo na kontekst, v katerega smo umeščeni, kar pomeni razvijati pri sebi in drugih občutljivost na neprivilegiranosti raznih vrst, tudi na spol. Sem feministična psihoterapevtka. To pa pomeni, da nisem proti nekomu, ampak za enakovrednost vseh. Dobro vem, da kot ženska v tem prostoru uživam mnogo več svoboščin in ugodnosti kot mnogi moški v svetu. Kljub temu da je velik del moških zaradi družbene in ekonomske ureditve v zelo neugodnem položaju, pa jim to ne daje pravice, da svojo nemoč znašajo nad šibkejšimi, ženskami in otroki. Torej, če naj bi se ustrašila raznih »avtoritet«, ker mislim in se izražam, je to zame res precej grozljiva misel. Družba, kjer ni mogoče spregovoriti, je zame nezamisljiva. Nikakor pa ne zanikam avtoritet!

Avtoriteta – avtoritarnost

Ljudje, kot mnoge socialne živali, v življenju potrebujemo strukturo. V družini morajo starši prevzeti svoje odgovornosti. Otrokom le tako omogočijo polni razvoj. Starši, ki se zavedajo svojih nalog, razumejo otrokov nezreli, razvijajoči se notranji svet. Lahko se v otroka vživljajo in večinoma jim uspe ločiti otrokove potrebe, ki jih morajo zadovoljevati, od želja, ki jih je smiselno omejevati, celo frustrirati. Znajo biti zatočišče v stiski in varna baza za raziskovanje sebe in zunanjega sveta. Znajo postaviti pravila, ki so smiselna, čeprav zoprna, in omejitve, ki so neprijetne, a prinašajo občutek varnosti. Ravno zaradi vseh stikov in kratkih stikov, vseh pogajanj in razrešenih razhajanj, se otrok v takem, nujno hierarhičnem odnosu s staršem avtoriteto počuti sprejet, razumljen, upoštevan. Tak otrok lahko sprejme omejitve in se brez sramu ukloni, saj ve, da ne gre za golo premoč, ampak za nujo socialnega sobivanja ali za osebno, čustveno ali telesno varnost posameznikov. Taki starši so zrela avtoriteta, ki jo ta »otrok nekoč odrasel« pričakuje od vseh bodočih, neštetih avtoritet, na katere bo naletel.

Protestiram kot psihiatrinja in ženska

Starši, ki so avtoritarni, pa na drug način vodijo odnos z malčkom. Najočitneje je, da nimajo predstave o otrokovem notranjem svetu, ga ne priznavajo, ali če že, je podaljšek njihovega. Otrok se jim ne zdi ločeno bitje z lastnimi potrebami, željami, dostojanstvom. Ne dopuščajo mu, da se osebnostno razvija, ne vidijo ga kot subjekt, za njih je otrok objekt! Otrok to ravnanje s seboj neizbežno ponotranji. Kasneje ta priden, ubogljiv, marljiv, a notranje prazen človek išče nove avtoritarne odnose in vezi ali pa se refleksno upira in odkloni vsakršno možnost, da še kdaj kdo vpliva nanj. Zaradi intruzivnosti zgodnjih izkušenj ostaja neučljiv, ne sprejema ničesar od drugih, ničesar iz zunanjega sveta.

Kako nastaja naša socialnost? Naš odnos do sebe in drugih. Kako se prepleta nastajanje posameznika in družbe, ki jo bo soustvarjal? Ukvarjam se z zgodnjim razvojem in vidim, da je to dvotiren, sočasno potekajoč proces. Želela bi zapisati nekaj spoznanj o zgodnjem razvoju in daljnosežnem vplivu, ki ga ima na osebnost človeka. Poskusila bom razumljivo ubesediti stvari, ki so zelo kompleksne, ki jih večina živi in jih ne »misli«, jih ne analizira. Vsi smo tudi prepričani, da se na odnose spoznamo. In da so ravno naši odnosi tisti najbolj zdravi. Kar je iluzija.

Našo nesenzibilnost in premalo družbeno osveščenost o pomenu zgodnjega razvoja pokaže pretresljiva novica minulega tedna. Vsi smo videli posnetke skrajno surovega ravnanja z malčki. Kričanje, sovražnost v mimiki, gestah, nasilno hranjenje, izpostavljanje mrazu in izolaciji, povezovane telesa, celo prekrivanje v postelji … Vse trpljenje, telesno in psihološko, teh otrok ni vzbudilo ob pogojni obsodbi nobenih vprašanj o nas samih, torej o družbi, ki ima tako zakonodajo. Cela vrsta kršitev v odnosu do materialnega sveta je vrednotenih mnogo višje in je deležna več moralne obsodbe.

Nelson Mandela je rekel, da nič bolj ne razkrije duše naroda kot njegovo ravnanje z otroki. In da je naloga vseh nas, da jim zagotovimo boljši svet. Pa da so otroci skala, na kateri se bo gradila naša prihodnost. Da bodo voditelji bodočega sveta …

Dopust? Porodniški dopust ni dopust

V Sloveniji imamo dobro urejeno zakonodajo o zgodnjem starševstvu. Vsebinsko pa je razširjen ponarodeli strah, da bomo novorojenčka razvadili. Da bo dojenček manipuliral z nami. »Naj joka, bo lepše pel!« Po možnosti v zboru ...

O pomenu senzibilnega starševstva pa ne slišimo zares niti strokovnega glasu. O preventivi in splošni senzibilizaciji. Že poimenovanje »porodniški dopust« nakazuje ekonomski fokus naše družbe. To je čas materine odsotnosti s plačanega dela, ki je namenjen zgodnji negi otroka. Pri tem gre za celodnevno garanje za drugo bitje, ki bo temelj nove družbenosti. Daleč od »dopusta« … Mati mora za določen čas opustiti »samo sebe« in svoje prioritete ter se povsem posvetiti nezrelemu, nemočnemu, njej popolnoma prepuščenemu bitju.

Še en dvorezni izraz: otroke sredi dokaj zapletene razvojne faze dajemo v »jasli«. Kakšno ime!!! Jasli! Ne bom asociirala. In tu naletimo na Branimiro. Mati otroka nekje okrog prvega rojstnega dne s postopnim uvajanjem predaja vzgojiteljici. Otrok je sicer že izjemno napredoval, vendar je še daleč od obdobja, ko bo v zunanji svet vstopal z večjo lahkoto. V separacijski tesnobi in sočasno v zvedavi radovednosti čuti malček materino zaupanje v vzgojiteljico. Mati preda svoje dete drugi osebi v upanju, da bo z njim ravnala spoštljivo, ljubeče in empatično. Da ne bo prioriteta rigidnost, ampak senzibilno uvajanje v socialni svet. Dete je že razvilo sposobnost navezovanja in mora vzpostaviti novo navezanost, ki ga bo predvsem psihološko, pa tudi telesno varovala v času ločenosti od domačih! Ob materi si med vzgojiteljicami izbere eno, ki postane njegovo varno zatočišče. Vzgojiteljice imajo v svetu mlade družine izjemno vlogo, družbeno pa so obupno podcenjene!

Branimira je gospa, ki so ji starši predajali svoje otroke v najbolj ranljivi dobi. Od njih so se trgali v upanju, da bo skrbno varstvo pomagalo pri prehodu otročička v širši svet. Branimira je metafora našega odnosa do otrok! Brani mir odraslih! Mi hočemo red, mir, pridne in ubogljive četice malčkov, ki vedo, kje je linija, ki se ne prestopa! Vzgoja je (lahko tudi) dresura, upogibanje, vrinjena pridnost. Ta model se vleče iz starih časov. Reproducirajo ga v svoji obravnavi lastnih in tujih otrok ženske, ki pogosto tu najdejo odvod za svojo agresijo. Seveda je na drugi strani prav tako škodljiva »sodobna« vzgoja, ki dopušča vse in otroka postavlja v prevelike čevlje odločanja zase in mu pogosto naloži celo »odgovornost« za »srečno« družino. No, dajmo to že enkrat poimenovati zanemarjanje. Dolžnost staršev je, da so avtoriteta, kot je to dolžnost politikov, ki so za te vloge plačani. Ne morejo, ne starši in ne raznorazni predsedniki, ko zasedejo neko družbeno pozicijo avtoritete, reči, »Jaz pa že ne bom moralna avtoriteta.« To izmikanje je predpandemični kontekst naše družbe. Prav vsak se poskuša otresti vsakršne odgovornosti. Za kaj gre? Za lenobo, udobje, precenjevanje lastne veljave, pomanjkanje sposobnosti videti drugega, za zakrnelo socialnost? To izmikanje dobro opredeli naš družbeni odnos do otrok. Je nesposobnost zares, smiselno in v razvojnem kontekstu razumeti pomen notranjega sveta otroka in njegovih potreb.

Ob tem, ko je ta sodba šla mimo nas brez vsakršne pozornosti, pa je bilo pogosto slišati vse bolj zaskrbljene in upravičene skrbi, da bo očitno z našo družbo še križ. Virus bo šel, družbena patologija pa se močno poglablja. Že ob nastopu pandemije je kazalo, da se bomo znašli v razcepu. Od samega začetka so avtoritete, ki upravljajo družbo, uporabljale izrazito avtoritarni odnos. Napihnili so hierarhije, omalovaževali odrasle ljudi, delovali le s pozicije premoči. Nagovarjali so objekte in ne subjektov družbe. To je precej nesrečna poteza, ki običajno (odrasle) ljudi razdeli. Vedno bodo privrženci avtoritarnosti, ker jim je domača, edino poznana, v njej prepoznajo, kako so jih obravnavali v primarnem odnosu. In vsi ostali, ki te izkušnje niso ponotranjili, bodo tak način zavrnili. Tako bo in je nastal družbeni spor.

Kako torej nastaja ta razlika v odnosu do avtoritete ali avtoritarnosti? V prvih letih nabrane izkušnje oblikujejo osebnost. Vsi smo prehodili to oblikovanje, se ga pa nihče ne spominja, ker možgani še nimajo struktur, ki bi se shranjevale zgodbe, dogodke. Vendar to obdobje ne izgine! Še kako deluje! Največji del teh procesov iz primarnega odnosa ostane v nezavednem, v stalno prisotnem in implicitno delujočem. Shranjeno je v desni polobli, ki se razvija pred levimi možgani. Je sedež nezavednega. Tam ostanejo najzgodnejši vtisi nepretrgoma na delu, ves čas »predvidevajo« in se odzivajo na zunanji svet. Določajo zrelost socialnih procesov. Zorenje desne hemisfere teče v primarnem odnosu in se kaže v tem, koliko nas vodi zunanja realnost in koliko tleča notranja pretekla izkušnja.

Že deset let teče v Sloveniji izkustveno izobraževanje psihoterapevtov s spremljanjem zgodnjega razvoja v domu družine od rojstva do drugega leta. Tedenski obiski nam dajo živ vpogled v to, kako izjemnega pomena je za razvoj otrokove osebnosti stik z negovalno osebo, pri nas je to najpogosteje mati. Mati je otrokovo biološko (ali pa tudi ne) izhodišče. Njun odnos je globoko oseben. Obenem pa je mati otrokov stik z zunanjim svetom. Prek nje se od samega začetka sooča z družbo, v katero se je rodil.

Formiranje možganskih struktur

Poleg teorij, ki opisujejo, da razvoj osebnosti sledi gonom, izkušnjam ugodja, so teorije, ki opisujejo človekovo primarno potrebo po »objektu«. Objekt je tu oznaka za figuro, ki jo otrok uporablja kot oporo za razvoj lastne osebnosti. Osebnost posameznika je zrela šele, ko dojema sebe in druge kot subjekte, ločene in obenem soodvisne. Prerasla je nezrele odnose, drugih ne dojema več kot objekte. Otrok, ki je bil v zgodnji dobi zanemarjan ali izrabljan, uporabljan, zlorabljan, bo težko brez učinkovite pomoči dosegel notranjo poravnavo in reparacijo nezavednih odzivov, primarnih strahov in primitivnih obrambnih vedenj. Za motnje v strukturiranju osebnosti pa ni nujno, da srečamo Branimiro, škodljive so že mnogo manjše neuglašenosti.

Kako je mogoče, da ima časovno tako kratka doba tako daljnosežne posledice za naše preostalo življenje? Odgovor je v formiranju možganskih struktur, ki se oblikujejo šele po rojstvu. Možgani so otrokov najmanj zrel organ, vsak od nas se rodi z nedonošenimi možgani. Ti so anatomsko pod vplivom odnosa razvijajoči se biološki substrat za postopoma nastajajoče psihološke fenomene. Otrok je od rojstva socialno bitje, ker brez nege, skrbi in materine predanosti ne bi preživel noben od nas. Ne samo telesno, tudi psihološko mora negovalec zunanjo realnost narediti za otroka stabilno, varno, znosno. Brez varnega, ljubečega odnosa ni mogoč zdrav razvoj osebnosti! Slaba nega tudi biološko okrni možgane.

Strašna naloga za mater – naj ne ostane v njej sama: tudi mlada mati doživi začasno močno osebnostno preobrazbo. Nega dojenčka odpre njene zgodnje izkušnje, njen odnos z lastno materjo. Njene travme bodo oživele. Če je njena osebnost zdrava, bo lahko z veliko več moči, zanimanja in občutka za otroka »služila« svojemu novorojenčku, sicer se bo znašla v krizi. Za njo je izrednega pomena, da ima v tem času oporo v odraslih ljudeh okrog sebe. Novorojenček, ki je še nedavno bil v njenem telesu, se znajde v svetu, ki je zanj prepoln vtisov, strašljiv in za njegov nastajajoči um še nedoumljiv. Občuti smrtni strah! Strah, da bo razpadel. Njegova povrhnjica je premalo, da bi mu dajala občutek varnosti. Materin objem je tista primarna, varna koža, ki ga drži skupaj. Nabira fragmente občutkov. Občuti dotik, vonj, sliši glas, sladko mleko mu steče v sredo nečesa, kar bo čez čas občutil kot »jaz«. Zrenje v njene oči je najpomembnejša »igra« prvih mesecev! Bradavica dojke začasno zapre razpoko, iz katere bi se lahko izcedil. Dobra dojka ga pomiri, ga zaziblje v udobje, mu daje varnost. Spet drugič dojke ni ali je njena vsebina polna krčev, pusti ga z ostro bolečino, ki ga trga narazen, prestrašen je in obupan, z občutkom, da zanj ni zavetja, da je napaden z vseh strani, ogrožen … panika. Tudi takrat so lahko okrog njega dotiki, glasovi, dojka, ki pa je v njegovih predstavah slaba, strupena.

Otrok je od rojstva socialno bitje, ker brez nege, skrbi in materine predanosti ne bi preživel noben od nas. Ne samo telesno, tudi psihološko mora negovalec zunanjo realnost narediti za otroka stabilno, varno, znosno. Brez varnega, ljubečega odnosa ni mogoč zdrav razvoj osebnosti! Slaba nega tudi biološko okrni možgane. FOTO: Jure Eržen/Delo

Vsak od nas ima znotraj sebe te primarne »spomine«, brez skrbi, vsak pozna ta razcep, dva črno-bela svetova. V tej tako imenovani »paranoidno-shiziodni« poziciji otrok doživlja sebe kot absolutni center sveta in vse je podrejeno njegovim potrebam. Če so uslišane, je vse dobro, če niso, doživlja preganjalne fantazije in bes. Ponavljajoče se izkušnje ga učijo in ustvarja primitivne predstave. Še vedno ne razlikuje med sabo in drugim, razlikuje pa med dobrim in slabim. Cepitev na dobro in slabo mu v prvih mesecih življenja pomaga razumeti svet. Nezavedne zgodnje fantazije so nujne za razvoj kapacitete za mišljenje, to človekovo najboljše orodje: otrok se rodi z instinktivnim iskanjem bradavice. Ko jo najde, se zgodi uresničitev, neka izkušnja, ki jo lahko ponotranji in ustvari o njej fantazijo in čez čas misel o bradavici. Če je ne bi našel, ne bi imel izkušnje in je ne bi mogel misliti. Misel tako lahko nastane samo, ko pride do odnosa med otrokom in okoljem. Kakršna je interakcija, taka bo misel. Tako se materino osebno in družbeno naseljuje v naravi mišljenja naslednje generacije.

Če se neki otrok znajde v neugodnih okoliščinah, se osebnostno zatakne na tej razvojni poziciji in ne napreduje proti razvojno ustreznejši, bolj integrirani. Strahovi te pozicije so in ostanejo tudi v odraslosti strahovi pred napadom nase, pred lastnim razpadom, dvom in paranoidne idejo o nevarnem, zarotniškem, uničujočem drugem in nevarnem »zunanjem« svetu, v katerega je postavljen. Pred njimi se brani z (lažnim) povečevanjem lastne vsemogočnosti. Pripisuje si poseben pomen, posebne zmožnosti. Čustva nemoči, sramu, neupoštevanja, občutke neljubljenosti blaži z napihovanjem lastne vrednosti in (pre)moči. Vsak od nas pozna te občutke, vedno tlijo v nas.

Zrelostni preobrat

Bolj integrirana pozicija nastaja postopoma in se razvija vse življenje. Lahko bi nas pripeljala do modrosti in altruizma. Pa do ljubezni kot take, v najčistejši esenci. V dovolj dobrem primarnem odnosu dojenček počasi sestavlja delčke. Stik z zunanjim okoljem se vse bolj spreminja v teksturo njegovega notranjega sveta. Če je zunanje okolje, mati in skrbniki, dovolj dobro, mu omogoča, da se slika slabe in dobre plati sebe in drugega združujeta. Nekje v drugi četrtini prvega leta se postopoma razvije spoznanje, da je mati, ta dobra in tista slaba, ista oseba. To ga hudo pretrese. Ko spozna, da svet ni razdeljen na dobro mater in zlobno čarovnico, ampak je to ista oseba, ga prelije žalost, preplavi ga groza, saj je do slabe matere gojil strašna in morilska čustva. Občuti krivdo, kesanje, žalost, želi pomiritev in poravnavo. Spozna, da je ločen od matere, ki ima svojo voljo, ki je od njega neodvisna in ga lahko vsak hip zapusti. Še dolgo, lahko vse življenje, bo predeloval ta pretres. Spoznanje, da smo zares »sami«, da med nami in drugim bitjem obstaja nepremostljiva ločenost, zelo spremeni naš odnos do drugega, naše dojemanje socialnega sveta in bližine. Nas naredi bolj ponižne in hvaležne! Spremeni se tudi naš primarni strah. Osnovni strah ni več, da bo drugi uničil tebe. Najtežji postane strah, da boš ti uničil drugega! Prepoznamo lastno destruktivnost in nevarnost, da prizadenemo drugega, ki ga (nujno vedno zgolj ambivalentno) ljubimo!

Mati, ki razume otrokovo trpljenje ob izgonu iz raja fantazije o lastni vsemogočnosti, mu pomaga predelati depresivno pozicijo in ga osvobodi nepotrebnih občutkov krivde in kasnejšega ponavljanja trpljenja v odnosih. Dobil je odvezo za izvirni greh in nagrado medsebojne ljubezni, ker je zagrizel v sadež z drevesa spoznanja! Tako materino razumevanje otrokovih novih razvojnih strahov omogoča, da jih preraste. To otroku prinese zrelostni preobrat! Dobi osnovo, da lahko postane nekdo, ki zmore zdržati večjo stopnjo negotovosti in nepredvidljivosti, pridobi zaupanje. Iz tega temelja se v dolgih letih in številnih odnosih s soljudmi oblikuje in razvija spoznanje, da je drugi svoja oseba, raste empatija, spoštovanje drugega, zaupanje v druge in predvidevanje, da je drugi odgovorna oseba z notranjim svetom, zmožen komunikacije. Namesto nadzora, vsiljevanja, nezaupanja nastopita sodelovanje in izmenjava. Dosežena je zmožnost za vzpostavitev psihične realnosti in realno dojemanje zunanjega sveta. Je prva in nujna stopnja zdravo razvite osebnosti posameznika. Velik del populacije žal te stopnje ne doseže. Je ne more, ker je osebnostna zrelost dediščina bližnjih odnosov. Ker je niso dosegli njihovi roditelji in žal pogosto niti njihovi psihoterapevti, ostajajo obsojeni na ponavljanje zapletov v odnosih. Človek nastajamo lahko samo ob drugih ljudeh, sami te naloge ne moremo opraviti. Na tej točki razvoja, na zgodnji negi, človeštvo vedno znova pade.

Od psihološkega do socialnega navezovanja kot pogoj zrele soodvisnosti: navezanost je razvojno nujna, je biološko pogojena. Opazujemo jo od šestih mesecev naprej. Prej »promiskuitetno« odprt za vse stike postane izbirčen. Ljudje kot edina vrsta lahko razvijemo deljeno nego. Otrok razvije hkrati več odnosov navezanosti. Tako lahko skrbi za otroka »cela vas«, kot taki smo torej tudi vsi odgovorni za dobro vsakega otroka! Oseba, s katero je otrok največ, je v hierarhiji navezanosti za otroka najpomembnejša, ostale ji sledijo. Navezanost se kaže z močnim čustvenim odzivom. Ljudi, na katere je otrok navezan, se močno razveseli, po njih hrepeni, se jim poskuša na vse načine približati, z njimi preživljati čas in doživlja ločitveno tesnobo, ko ostane brez njih. Nima še notranje sheme, da se vrnejo, zapustitev ga vznemiri. Zaupanje v drugega, da je zanesljiv, in zaupanje vase, da je vreden vrnitve, se mora še vzpostaviti. Način, kako mati ravna v posameznih vrhuncih teh stisk, močno obarva posameznikov odnos do bodočih negotovosti. Otroku mati, ki zdrži njegovo ambivalenco, sporoča, da realni odnosi zdržijo njegove strahove. Tako se ti pomikajo v fantazijo, ki se vse bolj loči od realnosti. Spoznava, da njegove misli ne uničujejo in za njih ne bo kaznovan. Realnost postaja dojemljiva in kljub negotovosti manj neobvladljiva.

Bolj ko je neki človek imel varne zgodne odnose, bolj bo notranje in zunanje fleksibilen. Dovolj dobro, dovolj fino uglašeno okolje otroka opremi s sposobnostjo – čustveno in kognitivno –, da se srečuje s svetom, kot je v resnici. V resnici je svet negotov in nagnjen k entropiji. Bolj ko je bil kot dojenček izpostavljen neuglašenim in na socialne potrebe neobčutljivim stikom, bolj bo vztrajal v rigidni, na realnost slabo prilagojeni sliki o sebi in zunanjem svetu. Posameznik z dobro nego doživlja sebe kot vrednega in upoštevanega, zunanji svet pa kot varen. Razvije avtonomno mišljenje z dobro sposobnostjo prepoznavati, kaj je v odnosih prav in kaj narobe. Že otrok, ki je varno navezan, je moralno in etično socialno bitje!

Človek z izkušnjo nege, ki je bila manj senzibilna, bo ostal ujetnik svojih skrivljenih predstav o sebi in drugih. Lahko bo bojazljiv, prestrašen, omalovaževal bo sebe, se izmikal odgovornosti ter iskal močne, avtoritarne figure, ki mu bodo (spet) dajale gotovost. Ali pa bo razvil skrivljeno egocentrično sliko o sebi, omalovaževal bo druge, jih izrabljal, zanikal bo vezi in skupnost. Menil bo, da je »svoboden« in brez odgovornosti za druge.

Razvojno se lahko zataknemo na vsakem koraku. Mnogo ljudi ostane pri fragmentiranem dojemanju sveta. Še vedno dojemajo sebe kot center vesolja in druge okrog sebe kot objekte, ki naj bi jim služili. Emocionalna klima je lahko obarvana nerealno rožnato ali nerealno črno. Slika objekta je nenevtralizirana, razcep vztraja in posameznika dela »vernika« nekih idej, ki ga pomirjajo. Lahko ostaja bolj ali manj močna iluzija neločenosti, potreba po zlivanju z močnim, občudovanim objektom ali zlivanje s strah vzbujajočim, nevarnim in obvladovalnim likom. Vse te, ne do kraja izpeljane razvojne linije osebnosti na oseh diferenciacije, individuacije in separacije, vodijo posameznike v stikih v socialnem svetu v stanje, ki ga opazujemo sedaj pri nas in še kje. In vsi ti ljudje o sebi menijo, da so ok.

Nakopičenega znanja o zgodnjem razvoju je veliko. Človeštvo ga ne uporablja. Najbrž zato človeški duh, morala in etika ne sledijo tehniki in izumom racionalnega uma. Na mestu, kjer bi v našem umu morali biti socialnost, odgovornost, sočutje, torej odrasla avtoriteta, se vedno znova vzpostavlja avtoritarnost, ki je sama po sebi čisto nasprotje prave avtoritete. Je izraba, zloraba, omalovaževanje in zanemarjanje! Torej: pogovoriti se moramo o branimirah vseh vrst in našem popustljivem odnosu do njih. Ko se strinjamo z avtoritarnostjo, se strinjamo z zlorabami, jih upravičujemo, opravičujemo in nesemo v naslednji rod!

Breda Jelen Sobočan, dr. med., specialistka psihiatrije, sistemska družinska psihoterapevtka