Poveljnica sanitetne službe v boju proti koronavirusu

Če je ministrski predsednik med skiciranjem razmer uporabil izraz »bojišče«, potem je infektologinja Bojana Beović poveljnica sanitetne službe. Sanitetna služba na bojišču ni umeščena med podporne enote. Tokrat so za spremembo vsi drugi – od logistike do artilerije – podporna služba sanitete. Leta 1991, denimo, v republiški obrambni koordinaciji ni bilo nikogar iz sanitetne službe. Enainšestdesetletna Ljubljančanka, ki zdaj živi pri Škofji Loki, je bila nemudoma vabljena tudi na sejo sveta za nacionalno varnost. Takoj v uvodu ji velja izreči priznanje – ne le zaradi napornega in odgovornega dela, ki ga je prevzela, ampak tudi zato, ker nam je prizanesla z javnimi trditvami, da je bilo do njenega prihoda na čelo sanitetne službe narejenega bistveno premalo ali da z ukrepi katastrofalno zamujamo. Njeni kolegi iz kriznega štaba se konstatacijam o obupnih zamudah niso izogibali.

Prva baza Bojane Beović je že skoraj 35 let klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja, bolnišnica, ki leži v najbolj severnem delu kompleksa UKC. Njena druga baza je katedra za infekcijske bolezni in epidemiologijo na ljubljanski medicinski fakulteti. Je redna profesorica.



Tretja baza ima politični predznak. Članica SDS je postala leta 1999, ko je delovala predvsem v strankinem univerzitetno-znanstvenem forumu. Njene politične ambicije je težko ovrednotiti z laboratorijsko natančnostjo. Leta 2002 je na volitvah za ljubljanski mestni svet prvič kandidirala in je bila izvoljena. Dva mandata je bila članica mestnega sveta. Leta 2004 in 2008 je kandidirala tudi na parlamentarnih volitvah. Obakrat se je za izvolitev potegovala v ljubljanskem volilnem okrožju Moste. Tudi politično nepismenemu je jasno, da je kandidat SDS v Mostah tako rekoč neizvoljiv, ker v isti volilni enoti kandidirajo nekateri strankini najtežji kalibri, denimo Janez Janša in Jože Tanko. Leta 2004 je Bojano Beović na volitvah v tem okraju podprlo slabih 23 odstotkov udeležencev volitev. Leta 2008 je dosegla 16-odstotno podporo. Njeno parlamentarno kandidaturo lahko razumemo kot gesto podpore stranki, možnosti za izvolitev pa glede na volilni okoliš ni imela. Ambicije Bojane Beović – na ljubljanski medicinski fakulteti je doktorirala leta 1997 – so bolj kot na politiko vezane na stroko. Med strokovno-politične naloge sodi vodenje sveta mariborskega UKC med letoma 2005 in 2009; v svet zavoda jo je postavila vlada, ki jo je v tistem času vodil Janez Janša.

Praktično vso profesionalno kariero se ukvarja z infektologijo. Pripravništvo je sicer končala v zdravstvenem domu Vič, od leta 1986 pa dela na infekcijski kliniki. Sprva je bila na infekcijski kliniki zaposlena v okviru programa mladih raziskovalcev, od leta 1994 je tam zaposlena za nedoločen čas, vmes pa je magistrirala in končala specializacijo iz infektologije in epidemiologije. Naslov njene doktorske disertacije iz leta 1997 je Vpliv povišane telesne temperature pri človeku na različne farmakokinetične parametre nekaterih antibiotikov. Na infekcijski kliniki velja za zanesljivo osebo, ki ve, kaj dela. Med drugim se je kalila tudi na intenzivnem oddelku. Nikakor ne sodi med tiste zdravnike, ki bi delovali vzvišeno. In zelo dobro razume, kaj je timsko delo.
Zaradi spleta okoliščin je prevzem vodenja sanitetne službe na fronti boja proti virusu sovpadel z novo volilno kampanjo. Bojana Beović je februarja sporočila, da kandidira za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije. Mandat dosedanje predsednice Zdenke Čebašek Travnik se namreč izteka (odločila se je za ponovno kandidaturo), kandidira tudi Tanja Petkovič. Volitve naj bi bile maja letos, vendar v tem trenutku ni jasno, kako bodo volilni postopki potekali.



Ko je Bojana Beović prevzela vodenje strokovne skupine pri vladnem kriznem štabu za boj proti epidemiji, je prva poteza povzročila nekaj nesporazumov. V času vlade Marjana Šarca, ko je dejavnost stroke koordiniral Nacionalni inštitut za javno zdravje, je veljalo, da zdravstvo pomembno pozornost namenja čim širšemu testiranju, z nastopom nove vlade pa je obveljalo, da je prioriteta zdravljenje obolelih, testiranje nenujnih primerov, torej oseb z blagimi simptomi, pa naj bi opustili. Tik pred menjavo vlade je laboratorij opravil skoraj 1300 testiranj na dan, to število pa je bilo v prvih dneh po menjavi vlade občutno nižje.

Tudi na Bojano Beović je bilo naslovljenih več vprašanj, ali se Slovenija oddaljuje od enostavnega priporočila Svetovne zdravstvene organizacije: testirajte, testirajte, testirajte. Vodja strokovne skupine je odgovarjala, da država nikakor ne odstopa od politike testiranj, ki jo priporočata Svetovna zdravstvena organizacija in Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC), je pa res, da naj bi bil fokus pri testiranjih spremenjen.



Kakorkoli, zaradi spremenjene metodologije je treba podatke o številu obolelih brati z zadržanostjo. Ne vemo, ali podatki zaradi spremenjenega fokusa odražajo resnične trende. A jasno je tudi, da v času epidemije noben podatek ne more biti točen. Politika široko zastavljenega testiranja, ki je bila uveljavljena še v času, ko je zdravstveni resor vodil Aleš Šabeder, je po deležu testiranih primerljiva z državami, ki so se epidemije lotile najbolj odgovorno. Delež testiranih v Sloveniji občutno presega delež testiranih v Italiji, ki je v kritični situaciji, in še bistveno bolj presega delež testiranih v Avstriji. Po vljudno izraženih dvomih strokovnih krogov ob spremembi taktike boja proti epidemiji se je v zadnjih dneh število testiranj v Sloveniji približalo prvotni dinamiki.

Strokovna ekipa je pod vodstvom Bojane Beović, zdravnice, profesorice in znanstvenice, ki tekoče govori angleško in francosko, funkcionalno pa italijansko in nemško (vir: podatkovna zbirka Sicris), še bolj okrepila politiko povečevanja razdalje med ljudmi. Ti ukrepi so logično stopnjevanje prvih ukrepov. Pomirjujoče deluje avtoritarno zagotovilo Bojane Beović, izrečeno v Odmevih nacionalne tv-hiše, da Slovenija nikakor ne razmišlja o britanskem modelu boja proti epidemiji, ki temelji – če zelo poenostavimo – na hazarderskem, laissez-faire pristopu, ko bi se mlajše, odpornejše kohorte z virusom okužile, starejše in druge ranljive skupine pa bi pred virusom nekako skušali skriti. »To ni pristop, ki je sprejemljiv v naši kulturi. Vse je treba narediti, da epidemijo obvladamo.«