Pornografija je svet, ki za večino medijev ne obstaja

Film Ederlezi Rising je nekakšen nizkoproračunski, osupljivo posnet hibrid med Solarisom Tarkovskega, Iztrebljevalcem Ridleyja Scotta in One Spika Jonzeja. Ona je replikantka, android Nimani, on je astronavt Milutin (Sebastian Cavazza), ujeta v vesoljski ladji na poti v drugo ozvezdje. Film se je predstavil na desetih mednarodnih festivalih, dobil deset nagrad, hitro so ga pograbile severnoameriške distribucijske hiše, tako da ima zagotovljeno svetovno premiero najprej v ZDA, šele potem ga bomo lahko videli pri nas.

Srečali sva se na terasi hotela Best Western, nežno je v slovo poljubila svojega fanta, mladega vizualnega umetnika in striparja Aleša Kota, se usedla pred mano, naročila kavo in si začela mirno zvijati cigareto.

Prvo, kar opaziš na Stoyi, je kontrast med stereotipom, ki ga imamo o pornodivah, in to neobičajno, delikatno podobo; porcelanasta, skoraj prosojna koža, zadržana gracilna figura, lasje, speti v figo, nič ličil, kot lik iz francoskega novega vala. Z enako retorično spretnostjo in nekakšno nedolžnostjo, pospremljeno z navihanim nasmeškom, govori o knjigah, Foucaultu ali dvojni penetraciji.

Po tistem, ko je leta 2015 svojega nekdanjega fanta, prav tako pornozvezdnika Jamesa Deena, na tviterju obtožila posilstva, je prišla na strani resnih publikacij, kot sta New York Magazine in The Guardian, kjer so jo označili za predhodnico fenomena #metoo.

New York Times vas je označil za kultno seks ikono nove generacije, The Cut za novo popkulturno osebnost, spet drugi mediji omenjajo vaš neverjeten fluid s kamero, svežino v pristopu, naravnost. Je to nekaj, česar se v poslu, ki ga opravljate, lahko naučiš ali preprosto imaš?

Stvar je preprosta. Nekateri ljudje so pač dobri pred kamero. Mislim, da če bi nekdo lahko izračunal, kako se to lahko zgodi, potem bi Hollywood nenehno proizvajal enormne količine zvezd.

Vemo, da je zabavna industrija to poskušala v devetdesetih, vsi ti umetno ustvarjeni fantovski in dekliški bendi, včasih uspe, včasih ne. Ustvariš instant zvezdo in jo narediš odvisno, ubogljivo lutko. Na tem sloni kapitalizem. Brez takšnih ljudi, ki delajo tisto, kar jim ukažejo, ga ne bi bilo.

Toda sama, sploh ker prihajam iz pornoindustrije, zelo pazim, s kom to delam, zakaj in kako. Ker če jaz nisem srečna, se to na kameri vidi. Gledalec to občuti.

Dejansko lahko sami izbirate, s kom ste in kaj počnete? Predstavljam si, da prej, ko ste bili vezani s pogodbo na Digital Playground, ni bilo tako.

Vedno. To je bil moj pogoj, ko sem podpisala triletno pogodbo. Da sama odločam, kdo bo moj partner na snemanju, kaj bom počela in česa ne. Vsak performer ima možnost, da se odloča, s kom bo in pod kakšnimi pogoji. Toda seveda moraš paziti, da imaš ob tem še drug vir dohodkov. Če nimaš dovolj za hrano in najemnino, boš privolil v vse. Veliko performerjev pride v dolino in mislijo, da nimajo možnosti izbire, ker nimajo druge dodatne službe, in s tem ne moči, da bi zavrnili stvari, ki jih ne želijo delati.

Vi ste dvakrat zavrnili ponudbo studia, da bi si povečali prsi?

Seveda, ker se tega ne grem. Moje telo je moje telo, takšno, kot je, mi je všeč.

Ste zato razdrli pogodbo?

Ne. Družbo je kupila večja družba in jaz sem šla in ustanovila svojo produkcijsko hišo ZeroSpaces.com.

Sami izbirate partnerja, partnerico, s katerim posnamete določen prizor?

Seveda. V trdopornografske prizore vstopam samo takrat, ko že preverim, da kemija med nami deluje. A nekajkrat se je zgodilo, da po tem, ko smo bili sredi snemanja, nenadoma ni bilo kemije. Kamera je prižgana, seks traja že deset minut in ti pomisliš, kaj za vraga delam tukaj, tole ne deluje. Kaj naj torej naredim? Naj prekinem prizor?

In tega seveda ne morete, ker je v igri preveč drugih, tudi finančnih faktorjev.

Ne, da ne morem, tega ne naredim, ker sem profesionalka. Najdeš način, da prizor nekako erotiziraš. Namesto da misliš na tega tipa, s katerim si, razmišljaš o kameri in skozi ta odnos z njo vzpostaviš erotiko.

Je kamera kot oko nevidne množice, ki te opazuje, lahko svojevrsten erotični stimulator sam zase?

Ah ne, ne gre za to. Gre za to, da se zaljubiš vsakič znova.

V koga?

V soigralce, vsakič znova. Najbrž je podobno z igro. Ko si pred kamero, v določenem prizoru, čutiš resnično radost, resnično bolečino, žalost, jezo, vse to, kar nosiš nekje globoko v sebi, vse to, kar ti si. Pri pornografiji je podobno, paleta čustev je morda malo bolj omejena (nasmešek), toda strast, poželenje in oboževanje, ki jih čutiš med seksom, so pristni. Sicer, vsaj zame, to ne deluje.

Kaj je torej bistvena razlika med snemanjem trdopornografskega prizora in med kreativnim procesom v umetniškem znanstvenofantastičnem filmu Ederlezi Rising?

Najbolj zanimive stvari zame niso razlike, ampak podobnosti med tema zvrstema. V ZDA imamo kar nekaj feministk, ki se usmerjajo predvsem proti nam, ki delamo v pornoindustriji. Gail Dines, recimo, je ena tako imenovanih antiporno feministk, ki me je začela javno in sistematično napadati, češ da je v pornografski industriji vloga ženske zreducirana na umazano cipo in da smo pornoigralke sokrive za to.

Morala sem se javno odzvati, da bi ji povedala, da jaz nisem igralka, jaz ne igram. Jaz sem zares v stvari, seksam z ljudmi, s katerimi si to res želim, in to delam zares. To ni igranje. In nihče me v to ne sili.

Nimam pojma o igri. Šla sem na nekaj ur igralske improvizacije, in to je bilo to. Prepričana sem, da to, kar delam že kar nekaj časa, nima nikakršne zveze z igro (nasmešek).

Niste niti enkrat zaigrali orgazma?

Seveda ne (nasmešek). Drugače ne bi bilo zabavno, kaj mislite? In ko smo šli skozi proces igre s Sebastianom na snemanju, sem bila precej zmedena. Holy shit. Ali to, kar delam zdaj, ni igra ali pa sem precej zmedena, kaj igra je! (Smeh.) Ker sem spoznala, da gre za zelo podobne, če ne iste bazične mehanizme kot pri pornografiji.

V kakšnem smislu?

V smislu resničnih občutkov. Ko vstopiš v vlogo androida, Nimani, čutiš kot ona, in to zares. Vstopiš v prostor, v katerem je vse, kar si, vse, kar imaš, v tem mehurčku, ravno v tem trenutku, in to je to. In iz te točke je vse zelo preprosto.

Na dobrem pornografskem setu je vse ustvarjeno samo zato, da ti stvari olajša, da ne čutiš pogledov drugih, njihovih besed, komentarjev, medtem ko je na snemanju erotičnega prizora v nizkoproračunskem ZF-filmu pet tisoč različnih zvokov in besed – tam je fotograf, ki hoče dober kader, nekdo te vpraša, kaj boš za kosilo, in zdaj se moraš skoncentrirati in se pretvarjati, da sta tam samo ti in astronavt Milutin. Tako da je erotika na setu ali v gledališču veliko večji izziv kot pri pornografskem prizoru.

Velikokrat so vas vprašali, ali se boste zdaj, ko na mednarodnih festivalih dobivate nagrade za svojo vlogo v Ederlezi, preusmerili v film.

In jaz jim odgovarjam: zakaj bi se, če rada delam to, kar delam? Takšna vprašanja implicirajo, da je pornoindustrija nekaj slabšega od filmske industrije. In da bi si jaz morala želeti, da se preusmerim v nekaj, kar je družbeno bolj sprejemljivo. Neumnost. Jaz snemam porniče. Rada snemam porniče in uživam v seksu pred kamero.

Mislite, da bo prišel dan, ko se boste naveličali seksa pred kamero, vseh relativno neznanih ženskih in moških teles, ali ko se boste tako močno zaljubili, da ne boste zmogli intimnega stika z drugim moškim ali ženskim telesom?

(Smeh) Ali se bom zaljubila? Jaz se na vsakem snemanju zaljubim, to sem vam že rekla. To se ne izključuje, biti zaljubljen in snemati porniče.

Gotovo so določeni praktični zadržki, imam dvaintrideset let, in snemanje pornografije zahteva določene fizične sile, energije, sploh pa elastičnost telesa. Sama upravljam s kamero, in to med spolnim aktom, tako da je to fizično precejšen izziv. In res ne vem, koliko časa bo moje telo zdržalo. Letalo, destinacija Amsterdam, snemamo seksualni prizor, nato spet na letalo, letimo na drugo lokacijo, spet snemamo ...

Kdo je bila Stoya kot deklica? Ste se res šolali doma?

Ja, učila me je mama, hodila je na kolidž. Sicer ni imela univerzitetne izobrazbe, a me je naučila, kako raziskovati, kako sama lahko pridem do podatkov. Poleg tega je oče delal v računalniškem podjetju, tako da sem že pri štirih letih obvladala osnovne operacije na računalniku.

Menda ste bili na resni poti, da postanete balerina?

Začela sem z urami baleta pri treh letih, menda sem bila dobra. Vsekakor sem zelo uživala v tem, toda kot najstnica sem imela že kar nekaj resnejših poškodb, ki so bile tiste vrste, da kariera baletne plesalke ni bila več mogoča.

To je bilo v času, ko sem ravno odkrila, kako zabaven je lahko seks. Tako da sem si rekla, okej, torej ne bom postala vrhunska plesalka, lahko pa s svojim telesom počnem drugo zabavno stvar. Ples in seks imata veliko skupnega, veste.

Kako ste potem vstopili v pornoindustrijo? Menda je bil kriv vaš prijatelj, fotograf.

Moj cimer, ljubiteljski fotograf. Imela sem osemnajst let. V tistem času se je formirala spletna stran Suicide Girls, najbrž ste že slišali za ta fenomen, ki je sprožil pravo gibanje proti standardom komercialne lepote in norm, ki jih družba postavlja dekletom. Del njihove spletne strani je bila fetišistična fotografija, ki sicer ni bila povezana s pornografijo. Na straneh Playboya ali Penthousa običajno vidiš tri ali štiri tipe deklet, stran Suicide Girls pa je pomenila revolucijo, različni tipi žensk, teles, ki niso ustrezali normam instant lepote; predvsem pa so bila to dekleta, ki so gradila na svoji osebnosti. No, v tistem času sem sedela na kavču v najemniškem stanovanju, ko mi je rekel: saj nimaš problemov s tem, da si gola, ne? Skomignila sem z rameni. Jasno, da ne. Kam to pelje? Dve spletni strani sta me kontaktirali, hočejo, da posnamem nekaj fetiš fotografij. Bi bila moj model?

Dogovorila sva se, da posnameva nekaj fotografij, in počakava mesec dni, da razmislim o posledicah. Ko so te stvari na netu, jih pač ne moreš več izbrisati. Po enem mesecu sem bila še vedno za, fotke so bile dobre. Ko so jih objavili, sem začela dobivati vse več ponudb. Lateks, kostumi, sugestivne fotografije mene in še recimo druge ženske ... In tako sem se finančno osamosvojila.

V času študija? Saj ste hodili na Akademijo za oblikovanje v Delawaru, mar ne?

Sem, a se mi je takrat, v primerjavi z življenjem zunaj, zdelo ekstremno dolgočasno. Grafično oblikovanje sem si pač predstavljala drugače, tam pa smo ure in ure rezali neke vzorce, ki jih je oblikoval mentor ... Čeprav se je takrat moja odločitev zdela precej nerazumljiva, zdaj, po štirinajstih letih v tem poslu, lahko rečem, da je bila to res dobra odločitev. Sploh ker vidim, kaj se je zgodilo z nekaterimi mojimi vrstniki.

Kako so se odzvali vaši starši, ko so videli vaše prve erotične fotografije, in kako kasneje, ko ste posneli prvi trdopornografski film?

Kaj naj rečem? Moja mama tega ni prenesla. Ni bilo lahko. A kasneje, ko je videla, kaj sem naredila z vsem tem, je postala malo bolj sproščena. Seveda ne gleda mojih videov in filmov.

V resnih ameriških publikacijah analizirajo vašo nekonvencionalno osebnost, kombinacijo političnosti in senzualnosti, ki ni tipična za pornoigralko. Kako sami vidite spreminjanje vloge ženske v pornoindustriji?

Čakajte, vam bom pokazala (pobrska po svojem telefonu). Poglejte to žensko. Nat Haven, velika pornozvezda v sedemdesetih, naravno telo, dostojanstvo, poseben imidž. Njena slavna izjava je bila, da je šla v pornografijo zato, da bi pokazala, da seks ni nič grešnega.

In poglejte recimo tole (mi prek mize poda svoj telefon), Annie Sprinkle, še ena pornozvezda, ki je kasneje postala aktivistka in umetnica. Ona ima recimo bujne obline, drug tip ženske, a je bila aktivistka za pravice spolnih delavk, bila je zelo politična, s svojimi gledališkimi predstavami je raziskovala vpliv pornografije, človeško seksualnost.

Hočem reči, da ne gre za to, da bi sama naredila kaj novega, kar še ni bilo narejeno pred tem. Gre za to, da mainstream mediji ne govorijo o tem, ne govorijo o zgodovini pornografije, o določenih posameznicah, ki so s svojim aktivizmom spremenile odnos do ženske seksualnosti. Pornografija je svet, ki za večino medijev ne obstaja. To je nekaj, o čemer se ne govori, to se gleda naskrivaj in počne naskrivaj.

No, vi ste del tega sveta prenesli v mainstream medije, v najbolj elitne medije, pravzaprav. Imeti kolumno v New York Timesu?

Ja, to je bila velika stvar (nasmešek).

Kje ste se učili pisati?

Veliko sem brala. Res sem rada brala, že kot otrok. Še vedno veliko berem.

Na primer?

Zadnje čase seveda avtorje, ki raziskujejo seksualnost. Od Foucaulta, Batailla, Ballarda, Ellisa, Millerja, tudi Colette ... Pri kolumnah so mi na začetku pomagali nekateri uredniki, a kot sem rekla, hitro se učim.

Vaša nova knjiga z izzivalnim naslovom Philosophy, Pussycats and Porn je zbirka vaših blogov, če prav razumem?

Da, tu so eseji, ki so bili objavljeni samo na blogu.

V blogih zelo analitično razmišljate o zasebnosti, self brandingu, Bogu, o tem, kdo ste, kaj počnete. Ste prišli že blizu vprašanju, kdo je Stoya, kako osmisliti njeno delo?

To je tisto večno vprašanje. Saj poznate teorijo o igranju vlog, kako smo ena oseba, kadar smo s starši, druga oseba z ljubimcem, tretja oseba s šefom ... Jaz to vidim kot eno samo celovito osebo, ki se pač odziva na dražljaje in faktorje iz okolja. Vse osebnosti, vloge, vse persone, vse sem jaz. Sicer pa so o tem razmišljali veliki filozofi, prepustiva to njim.

Kljub temu da imate takšno število fenov, sledilcev na tviterju, instagramu, obiskov na blogu, ste se najbrž soočali s podobnimi predsodki kot vaše malo manj znane kolegice?

Gotovo. Nočete vedeti, kakšne grožnje in žaljivke dobivam na svoje strani. Zato razumem svoje kolegice, ki se poskušajo upirati temu, da nas družba tretira kot smeti. Najlažji način, da se ne počutiš takšna človeška smet, je, da obsodiš tistega, ki je nižje na tako imenovani družbeni lestvici. V smislu, jaz sem model, ona je kurba. To je samo prva pomoč, obliž, ki ne prispeva k razbijanju predsodkov v družbi.

 

Nekdo je rekel, da bolj puritanska ko je država navzven, večja je njena senca. Kako v tem smislu vidite puritanizem v ZDA?

Lahko pogledamo čisto preprost primer. Pred nekaj leti smo bili priča medijskim zgodbam, kako so se ljudje začeli razburjati zaradi žensk, ki so dojile na javnih mestih. Si predstavljate? Otrok zajoka, ženska ga vzame v naročje, ga podoji, naravna vez med materjo in otrokom. A določenim ljudem se to zdi nekaj nemoralnega, grdega, nespodobnega. Takrat sem pomislila, kaj se gremo. Kakšna civilizacija smo?

Najbrž se to vprašamo, če pomislimo na podzemni svet pornografije. Na eni strani jo krivijo, da še dodatno vzpodbuja izkoriščanje in degradacijo žensk, vzbuja v odjemalcih nasilne seksualne impulze, ki jih lahko v obliki spolnih napadov realizirajo v resničnosti – njeni zagovorniki trdijo, da ima terapevtski učinek, češ da v domišljiji pred računalniškim ali tv-zaslonom lahko ljudje varno sprostijo skrite strasti, ki jih v realnem življenju ne morejo.

Hm, to je seveda najbolj zapleteno vprašanje. To lahko primerjava s hrano. V ZDA imamo res zelo veliko predebelih ljudi. So debeli, ker imajo težave z metabolizmom? Ker preveč jedo? Ali zato, ker jedo hrano za revne, ki je dokazano najslabše kakovosti? Najbrž je vse troje. Ali bi morali prepovedati celoten food network, ker v ljudeh vzbuja lakoto? Gotovo gre tu za zanimiv odnos med videti nekaj in si to želeti v resničnosti. In verjetno gre tudi za videti in razmišljati o tem. Nimam jasnega odgovora. Ali pornografija lahko služi kot katarza ali kot stimulator za seksualnost in s tem kot stimulator za določena nasilna dejanja? Hm, ne vem. To, kar performerji počnejo pred kamero, je nekaj, kar smo nekje že videli, mar ne? To počnemo mi v resničnem življenju. In to, kar počnejo na food netu, tudi počnemo v resničnem življenju. Nekateri imajo radi eksotične, neobičajne okuse, nekateri mediteransko hrano, nekateri fast food.

Zdaj čutim neustavljivo potrebo, da citiram Michela Foucaulta, ki v Zgodovini seksualnosti med drugim analizira povezavo med začetkom seksualne represije, ki je sovpadla prav z nastajanjem kapitalizma, in izkoriščanjem delovne sile v 18. in 19. stoletju. Užitek je bilo treba omejiti in nameniti zgolj funkciji razmnoževanja. In kjer je represija, sami veste …

Prav tako je rekel, da za določeno osebo v homoseksualnem odnosu raje rečemo – ta oseba je homoseksualec. V resnici smo vsi malo vmes, malo queer, malo hetero, malo tega in onega, vprašanje, koliko sebe si dovolimo raziskati.

»Antiporn feministke«, kot jih imenujete, med drugim opozarjajo prav na perečo problematiko v pornografski industriji – izkoriščanje žensk, številne so v to prisiljene in ne morejo iz tega kroga.

Prisiljene, večinoma iz ekonomskih razlogov, bi rekla. Če nimaš za preživetje, boš počel tisto, kar ti ukažejo. To je kapitalizem. In zdaj pridemo do tega, da ne moremo zares govoriti o feminizmu v kapitalizmu. Kako obsojati ženske, ki si na ta način omogočijo preživetje? Tudi profesorice feministke delajo za svojo plačo.

Tu ne gre le za pornografijo, gre za celotno industrijo zabave, kjer so ženske dolgo časa trpele najrazličnejša poniževanja, zlorabe, vse do gibanja #metoo se nihče ni posebej ukvarjal s tem.

Bila sem na modnih šovih, kjer z manekenkami ravnajo, kot da so lutke, ne morejo biti utrujene ali lačne, bila sem na filmskih setih, tu ne govorim o Lazarju Bodroži, ki je čudovit, ampak o določenih režiserjih, ki vsako priložnost izrabijo, da ponižujejo igralko pod pretvezo, da bodo v njej vzbudili čustva, ki jih rabijo za določen prizor.

Tudi sami ste sprožili plaz, ko ste svojega nekdanjega partnerja, prav tako pornozvezdnika Jamesa Deena, obtožili posilstva. Zgledu je sledilo še dvanajst pornoigralk.

O tem sem že dovolj govorila. Da, to sem naredila, ker sem čutila, da to moram narediti. Nikoli, nikoli do tistega trenutka me nihče ni prisilil v spolni odnos. Ni spoštoval moje besede stop, dovolj. In to je bila zame boleča in ponižujoča izkušnja.

So vas tudi zaradi tega v nekaterih ameriških medijih oklicali za pornofeministko?

To je smešno. Moje pornografsko delo ni povezano z aktivizmom ali feminizmom, lahko vam navedem cel seznam žensk v pornografskem svetu, ki to delajo in premikajo stvari. Res pa je, da se borim za pravice spolnih delavk, da poskušam opozarjati na pomen osvobajanja od umetno vsiljenih družbenih norm.

Kaj ste se o sebi naučili med snemanjem Ederlezi Rising in kaj ste se naučili, ko ste snemali prvi trdopornografski film?

V pornografiji se lahko veliko naučiš o lastni seksualnosti. Na porno setu lahko počneš stvari, ki jih v resničnem življenju ne moreš, hočem reči, da je veliko bolj zapleteno.

Na primer?

Dvojna penetracija. Ki je, to moram reči, res boljša kot analni seks. V realnosti zelo težko najdeš dva penisa, ki lepo reagirata na to, da sta zelo blizu drug drugega.

Ko pa sem delala na setu filma Ederlezi Rising z Lazarjem (Bodrožo), sem ugotovila, da sem veliko bolj močna in kompetentna, kot sem mislila, da sem. Seveda sem bila v trenutku, ko sem dobila ponudbo, precej zaskrbljena, sploh ko mi je Lazar rekel, da je lik Nimani pisal z mano v mislih.

Večji del filma sva pred kamero samo Sebastian in jaz. Mislim, to je velik izziv že za izkušeno profesionalno igralko. Kaj če tega ne bom zmogla? Kaj če moja vloga ne bo ok, bo šla celotna produkcija k vragu? Velik pritisk.

Toda vsi so me zelo podprli, najprej že Nada Šargin (srbska igralka in soproga Lazarja Bodrože), še vedno imam shranjen njen e-mail z dolgim seznamom nasvetov, ki sem ga brala v vsakem odmoru med snemanjem, zame je bil moja osebna biblija (nasmešek).

Sebastian je dejal, da mu je vaša sproščenost nekako pomagala pri snemanju erotičnih prizorov, ki so v filmu vedno zelo težka stvar za vsakega igralca.

Da, z goloto seveda nimam težav. Moje telo sprejemam takšno, kot je, in to že zelo dolgo časa.

Menda vas zadnje čase zanima, kako posneti staranje ženske pred kamero v pornoindustriji.

Da, predstavljajte si posneti pornografski film o ženski, ki se stara pred kamero, kakšna zanimiva oblika izražanja in upora proti tej z mladostjo obremenjeni družbi.

Glede na to, da imate svojo produkcijsko hišo in da tudi sami režirate – kateri žanri so vam bliže kot režiserki?

Zadnje čase me zelo zanima zgodovina pornografije in seksualnosti. Moj zadnji takšen projekt je bil film Graphic Depictions, ki je nekakšna referenca na ZF-pornografski film Cafe Flesh iz osemdesetih. Ima dobro zgodbo: po apokaliptičnem dogodku samo nekaj preživelih lahko prenese seksualni stik. Potem vidiš ljudi, kako sedijo v gledališču, gledajo seksualni prizor, a se v resnici ne morejo dotakniti drug drugega. To je moj prvi projekt, ki je zelo vizualen, kompleksneje zgrajen in se ukvarja z vprašanjem, kaj pomeni biti pornografski performer, nenehno izpostavljen pogledu Drugega.

Za serijo Around the World in 80 Days pravijo, da ste izumili svoj žanr?

Hm, gre za nekakšen hibrid med pornografskim novinarstvom s pornovsebinami. Najprej smo šli v Amsterdam, potem sem si izbrala kompleks Haludovo, saj veste, hotel in Casino Penthouse na hrvaškem otoku – ne vem, ali bom izgovorila prav – Krk, otok Krk. Fascinanten objekt, zdaj sicer ruševina. Toda nihče še ni seksal tam, s prižgano kamero. Ko pomislim, da smo tam posneli film brez dovoljenja, se bojim, da me naslednjič ne bodo spustili v Hrvaško (smeh).

Glede na pisatelje, ki jih citirate, in vašo potrebo po izražanju z besedami – razmišljate o avtobiografiji?

Zrasla sem v duhu južne baptistične cerkve, moj oče je bil nekaj časa pridigar. Očitno se je nekaj tega naselilo tudi v moje pisanje. Prav zadnjič sem se zavedela, da struktura mojih blogov spominja na parabole, na pridige (nasmešek).

A hkrati nikoli ne razkrivam svojih najbolj intimnih stvari. Z javnostjo nisem pripravljena deliti najbolj intimnih podrobnosti iz življenja.

Zanimivo, da to pravi oseba, ki že desetletje razgalja najbolj intimne kotičke svojega telesa.

Ja, očitno je pri meni ravno obratno. Medtem ko je večina ljudi najbolj občutljiva prav pri razgaljanju telesa, jaz s tem nimam težav, a nikoli se ne bi počutila bolj gola, kot če bi napisala svojo osebno zgodbo.

Hanif Kureishi je rekel: Seks ni nevaren, največja nevarnost je zaljubiti se. Kako vi ločujete zaljubljenost, ljubezen in seks?

Kureishi je to očitno mislil metaforično. A jaz vam odgovarjam resno: seks je nevaren. Seks je zelo zelo nevaren. Sploh če se ne zavedaš tveganj različnih spolno prenosljivih bolezni, da o virusu hiv niti ne govorim. V obdobju po osemdesetih imamo v pornoindustriji seveda številne načine, kako se zaščitimo pred vsemi možnostmi okužbe in boleznimi, a povprečen človek, ki ne razmišlja o tem, se lahko iz neprevidnosti okuži z boleznijo, s katero se bo spopadal vse življenje. In na to je treba opozarjati. Najstnikom, ki gledajo pornografijo, kjer pač ljudje ne seksajo s kondomi, je treba povedati, da je v resničnem življenju to nujno.
Potem šele pride druga nevarnost seksa (nasmešek), ki lahko vodi v ljubezen. Tvoje telo preplavijo hormoni, ki med seksualnim aktom vzpodbujajo željo po povezavi z drugim človeškim bitjem. In strinjam se, da je ljubezen to noro občutje, ki v tebi sproža neverjetne občutke in povzroča, da sprejemaš povsem nore odločitve, ki lahko usodno vplivajo na tvoje življenje.