Ponarejeni potni listi za življenja

Ko bil le imel potni list Paragvaja, zlata in svobode, to je kraj, ah, kako prijetno je biti podanik države, ki ime ji je Paragvaj, se glasi druga kitica pesmi Potni listi, ki jo je napisal poljski judovski pesnik Władysław Szlengel. Sam ni bil ne državljan te opevane države niti ni imel potnega lista kake druge latinskoameriške države, Urugvaja, Kostarike, Bolivije in Hondurasa, ki jih na podoben način slavi v tej pesmi. Če bi ga imel, ga, starega manj kot 30 let, nemara med vstajo v varšavskem getu leta 1943 ne bi skupaj z njegovo ženo pokončali nemški nacistični okupatorji. A nekaterim Judom tako na Poljskem kot drugod po stari celini so prav takšni potni listi rešili življenja. Do veliko tovrstnih ponarejenih dokumentov pa so prišli tudi ob pomoči poljskih diplomatov, ki so med drugo svetovno vojno delovali v Švici.

Bernska šesterica

»To so izjemne zgodbe o reševanju Judov. Ti potni listi so rešili življenje najboljši prijateljici Anne Frank, ki je še vedno živa in prebiva v Izraelu, v [nemškem koncentracijskem taborišču] Bergen-Belsnu so rešili mladega fanta Michaela Floersheima iz Züricha, ki se ga mnogi spomnite kot dečka z medvedkom, rešili so cele družine rabinov in številne druge,« je ob 75. obletnici vstaje v varšavskem getu povedal poljski veleposlanik v Bernu Jakub Kumoch. Slovesni govor je imel v tamkajšnji sinagogi, kjer sta letos Izrael in Poljska prvič pripravila skupno komemoracijo, ki sta jo spremljali dve razstavi: izraelska o »pravičnih med narodi«, tistih nepripadnikih judovskega naroda, ki so tvegali življenja, da bi rešili Jude pred holokavstom, in poljska z naslovom Potni listi za življenja, na kateri so predstavili delovanje tako imenovane bernske skupine. V tej so bili medvojni poljski diplomati v Švici in vplivna pripadnika judovske skupnosti, ki so kupovali potne liste nekaterih latinskoameriških držav ter z njimi poskušali pred nacistično »končno rešitvijo« rešiti Jude iz Poljske, Nizozemske, Nemčije, Slovaške in drugih evropskih držav.

Šele pred kratkim je prišla v javnost zgodba o zarotniškem delovanju »bernske šesterice«, kakor tudi pravijo skupini, ki so jo sestavljali nekdanji poljski odpravnik poslov v Švici Aleksander Ładoś, njegov namestnik Stefan Ryniewicz, konzul Konstanty Rokicki, njegov pomočnik Juliusz Kühl, nekdanji poslanec poljskega sejma in član svetovnega judovskega kongresa Abraham Silberschein ter švicarski trgovec judovskega rodu Chaim Yisroel Eiss. »Primer smo začeli resno raziskovati šele pred enim letom,« je povedal prvi sekretar poljskega veleposlaništva v Bernu Jędrzej Uszyński, ko je na mizo v pisarni svojega šefa Kumocha naložil velik kup dokumentov in kopij paragvajskih potnih listov, ki so jih med drugo svetovno vojno »izdajali« njegovi diplomatski predhodniki. O njihovem delovanju jih je opozoril poljski častni konzul v Zürichu Markus Blechner, čigar starim staršem je uspelo preživeti holokavst, o podvigih medvojnih poljskih diplomatov pa so mu pripovedovali sorodniki, ki so ohranili tudi nekaj dokumentov iz tistega časa. »Že leta sem vedel o tem junaškem početju, o njem tudi razlagal predstavnikom poljskega veleposlaništva, a šele ko je misijo v Bernu prevzel Kumoch, nekdanji novinar, ki mu je ostala preiskovalna žilica, smo se lotili pravega dela in kopanja po zgodovini,« je Blechner pojasnil po komemoraciji v bernski sinagogi.

Kumoch je povedal, da so začeli raziskovati, kaj so med vojno počeli njegovi diplomatski predhodniki, še pred tem, ko je njegova država povzročila mednarodni »škandal« z zakonom, ki prepoveduje uporabo izrazov poljska koncentracijska taborišča in poljska taborišča smrti. A zakaj so se med drugo svetovno vojno v nevtralni Švici prav Poljaki, ki jim po svetu še zdaj očitajo antisemitizem, ne pa kdo drug, lotili tega velikega humanitarnega podviga, ki je nemara rešil na stotine judovskih življenj? »Najprej je treba razumeti to, da takrat za Poljake ‘ponarejanje’ uradnih dokumentov ni bilo nekaj tako bogoskrunskega kakor za kake Švicarje. Ładoś je bil stari zarotnik še iz časov pred prvo svetovno vojno in borbe za neodvisnost,« je začel zgodbo veleposlanik. Razložil je, da so takšnemu početju takrat zelo nasprotovali tudi Američani, ki so se bali, da se bodo do lažnih potnih listov dokopali tudi nacistični vohuni. »Hkrati pa je šlo za čisti splet naključij,« ga je dopolnil prvi sekretar Uszyński. Eden od bernske skupine, ki je stopil v stik s poljskimi diplomati in jih prosil za pomoč, je bil namreč nekdanji poslanec poljskega parlamenta Silberschein, ki je prišel v Švico na svetovni sionistični kongres le nekaj tednov pred izbruhom druge svetovne vojne in se ni več mogel vrniti v domovino. Po besedah Uszyńskega je bilo trgovanje s potnimi listi latinskoameriških držav v Švici razširjeno, še preden so se vanj vključili poljski diplomati. Tudi eden od bernske skupine, »rebbe« Eiss, je za svojo ortodoksno izraelsko stranko Agudath že prej kupoval potne liste, s katerimi je poskušal reševati zlasti rabine in vplivne hasidske Jude v okupirani Evropi. Te dokumente so prodajali častni konzuli latinskoameriških držav, ki so bili večinoma švicarski pravniki in advokati, to pa po Kumochevih besedah »niso počeli zaradi človekoljubnih, temveč koristoljubnih namenov«. »Zato smo dolgo molčali o tem, kar raziskujemo. Hoteli smo biti trdno prepričani, da tudi naši diplomati niso tega počeli zaradi denarja,« je dodal Kumoch.



Švicarski državljani, ki so opravljali posle »častnih konzulov«, so s prodajanjem latinskoameriških držav ogromno zaslužili. Poljski diplomati so v glavnem sodelovali le s paragvajskim častnim konzulom, s katerim so se dogovorili, da je potne liste prodajal le še njim. S tem so poskušali preprečiti, da se ne bi ponovila zgodba, ko je od njega dokumente kupil tudi agent gestapa in svoje nadrejene obvestil o spletki, ki Judom omogoča, da kupujejo ponarejene dokumente nevtralnih držav. Hkrati pa so s tem ekskluzivnim dogovorom in množičnim nakupom tudi znižali cene lažnih potnih listov Paragvaja, ki so prej dosegale astronomske višine, saj so bili dokumenti te države, ki so zagotavljali tudi polnopravno državljanstvo in odhod v Paragvaj, med najbolj cenjenimi. Kljub temu potni listi niso bili poceni. Odvisno od okoliščin je bilo za enega treba odšteti od 500 do 2000 švicarskih frankov, mesečna plača poljskega veleposlanika pa je bila takrat okoli 1800 frankov, medtem ko so Švicarji za uro dela prejeli okoli dva franka. Denar za nakup potnih listov so zagotavljale judovske organizacije, ki sta jih poljskim diplomatom dostavila Eiss in Silberschein.

Konzul kot kolovodja

Kakor so doslej ugotovili na poljskem veleposlaništvu v Bernu, je bil glavni kolovodja te medvojne zarote konzul Rokicki, ki je v prazne potne liste, ki mu jih je prodal paragvajski častni konzul, lastnoročno vpisoval imena in podatke Judov, katerih spiske sta mu prinašala oba vplivna judovska posrednika, laični sionist Silberschein in religiozni ortodoksnež Eiss, ki sta priskrbela tudi denar od svojih matičnih organizacij. To so Kumoch in njegovo moštvo na veleposlaništvu v Bernu ugotovili s primerjanjem zasebnih pisem Rokickega in ponarejenih potnih listov, ki je razkrilo presenetljive podobnosti v pisavi, zlasti pri pisanju nekaterih številk. V nekaterih kanadskih medijih, ki so jim na poljskem veleposlaništvu omogočili dostop do zbranega materiala, so sicer kot glavnega junaka slavili njegovega pomočnika Kühla, poljskega Juda, ki ga je po očetovi smrti mati že v rani mladosti poslala na šolanje v Švico, po drugi svetovni vojni pa je emigriral v Toronto. Toda dosedanja raziskava sedanjih poljskih diplomatov v Švici je pokazala, da je Kühl igral bolj vlogo posrednika med švicarsko judovsko skupnostjo in poljskim veleposlaništvom, ki mu je diplomatsko službo zagotovilo šele kasneje, da bi ga zavarovalo pred švicarskimi oblastmi. Te takrat nikakor niso bile naklonjene judovskim ubežnikom, hkrati pa so poskušale imeti tudi dobre odnose z nacistično Nemčijo. Ko jim je nekdo prišepnil o trgovanju s potnimi listi, so privedle na zaslišanje tri člane bernske skupine, oba judovska sponzorja in Kühla ter glavnega prodajalca, častnega paragvajskega konzula, kar pričajo uradni policijski zapisniki, ki so jih Kumoch in njegovi sodelavci izbrskali v švicarskih arhivih. Ti so priznali svoje početje, a so trdili, da so to delali po naročilu poljskih diplomatov in zgolj iz človekoljubnih razlogov. Le odločno uradno posredovanje veleposlanika Ładośa in njegovega namestnika Ryniewicza ter spoznanje švicarskih oblastnikov, da nacisti v vojni ne morejo zmagati, je »zarotnike« rešilo pred zaporom. Paragvajski častni konzul je po tej epizodi s policijo potne liste sicer še prodajal, a so bili potlej v njih ponarejeni tudi datumi izdaje, saj se je hotel zaščititi in ustvarili videz, da jih je izdal oziroma prodal še pred zaslišanjem.

DNK in identifikacija

»Nacisti so seveda vedeli za zaroto,« je razkril poljski veleposlanik. »A so te Jude, ki so jim priskrbeli lažne potne liste tretjih držav, imeli za adute. Zaprli so jih v običajna taborišča, ne pa v taborišča smrti, saj so pričakovali, da jih bodo nekoč zamenjali za Nemce, ki so se znašli v zavezniškem ujetništvu,« je pojasnil prvi sekretar veleposlaništva. Nekatere je to rešilo, druge ne. A le redki od tistih, ki jim je uspelo priti do teh potnih listov, so ga dejansko tudi dobili v roke. Oba judovska sponzorja sta jim prek »arijskih« posrednikov na skrivaj pošiljala zgolj overjena potrdila, da so državljani Paragvaja, dejanski potni listi, od katerih jih je zdaj precej v Izraelu, pa so ostali v Švici. »Tudi prejemnikom je bilo povsem jasno, da ti dokumenti ne zagotavljajo dejanskega paragvajskega državljanstva, temveč so zgolj možnost za preživetje,« je povedal Kumoch.

Podatke o tem, koliko takšnih potnih listov je bilo zares izdanih in koliko jih je dejansko tudi pripomoglo k temu, da se njihovi lastniki niso znašli v plinskih celicah, zdaj še raziskujejo. Šele pred kratkim so tudi odkrili, kje je približno pokopan Rokicki, ki je po koncu vojne in komunističnem prevzemu oblasti na Poljskem edini od poljskih diplomatov ostal v Švici; ostali so se razselili po drugih državah. Zdaj načrtujejo odkop njegovih kosti, če jim jih bo s primerjavo DNK njegovih sorodnikov, ki so pokopani v Varšavi, uspelo identificirati, potem pa bodo pripravili nov svečani pogreb z vsemi državniškimi častmi bodisi v domovini bodisi v Lucernu, kjer je zdaj pokopan. Zgodba o teh poljskih »Schindlerjih« le počasi prihaja v javnost. Februarja so jim v Bernu odkrili spominsko ploščo, častni poljski konzul Blechner pa mi je prišepnil, da so sprožili tudi postopek, da bi jih izraelski muzej holokavsta Yad Vashem uvrstil na spisek pravičnih med narodi.

»Pravkar so se mi iz Nizozemske javili potomci še enega, ki je preživel holokavst in imel ‘naš’ potni list,« je navdušeno vzkliknil Kumoch, ko je v njegovo pisarno vstopil konzul Paweł Jaworski, ki je bil zadnje leto poleg opravljanja vsakdanjih poslov prav tako zelo zaposlen z raziskovanjem tega, kaj so njegovi diplomatski predhodniki na skrivaj počeli med drugo svetovno vojno. »Ne vem, koliko so jih rešili. Tega najbrž nikoli ne bomo izvedeli. Do danes smo se dokopali do kopij nekaj sto potnih listov, ki jih je nedvomno priskrbela bernska skupina. Ker v njih ni zapisano le ime lastnika, temveč je vanj pogosto vpisana tudi cela njegova družina, imamo zdaj na spisku Rokickega okoli tisoč imen. A ta spisek stalno narašča, ker se nam javljajo novi in novi potomci Judov, ki so se na ta način izognili genocidu,« je še povedal poljski veleposlanik v Bernu.