V nadaljevanju preberite:

Nekako razumemo, kdo ali kaj so politiki. Z zadevami, ki se tičejo upravljanja skupnosti, pa se ukvarja tudi drug tip osebnosti, državniki. Med državniki in politiki obstaja pomembna razlika. Ker so državniki redkost, o njih vemo manj.

Biti državnik pomeni ne biti integralni del vladajoče elite. Zgodovina dokazuje, da je, če gledamo strogo z vidika zagotavljanja človekovega dostojanstva, vsaka večja družbena sprememba (revolucija) bila v resnici manj revolucionarna, kot so jo prikazovali njeni nosilci. Ko nove (revolucionarne) elite prevzamejo oblast, zagovarjajo in uveljavljajo svoje interese, pogosto po istih ali zelo podobnih vzorcih kot njihovi predhodniki.

Skrb za družbo kot celoto, tj. za blagostanje vsakega, jim (pre)hitro postane tuja. Ideološko-politični odgovori (npr. da bo tržno gospodarstvo vsakemu posamezniku omogočalo svobodo in s tem priložnost, da se udejanji in poskrbi za zadovoljitev svojih potreb; ali da bodo te potrebe lahko uresničene v komunizmu kot končni fazi človekovega razvoja; ali da bo liberalna demokracija omejila moč vejam oblasti in tako omogočila svobodo posameznikom na vseh področjih; ali da bo avtokracija najbolje poskrbela za razvoj družbe) so sredstvo legitimacije novih elit – izvoljenih ali izbranih.

Zanje je ključno zagotoviti trajnost obstoječega političnega sistema in njihove vloge v njem. Njihovi predstavniki, zagovorniki, izvrševalci so zato politiki, ne državniki.

V preteklosti je bilo državnikov malo, a spet ne tako malo, le da jih na tem mestu ne kaže naštevati in utemeljevati, kje je bilo vidno njihovo državništvo. Morda, za ponazoritev, z eno samo izjemo. Nelson Mandela, simbol odpora proti apartheidu, je bil ob prihodu iz zapora, v katerem je prebil 27 let, soočen s stotisočglavo množico temnopoltih privržencev, lačnih maščevanja nad terorjem belske manjšine. Mandela ni želel in kot novi južnoafriški voditelj ni dovolil maščevanja. Kljub temu mu je uspelo ostati zgled za temnopolte in pridobiti zaupanje belcev. Prepričal jih je, da lahko država obstane in svojo moč za prihodnost črpa le iz skupnega napora vseh prebivalk in prebivalcev Južne Afrike, ne glede na barvo kože.

Pri nas smo eno tako osebo med nami imeli še do nedavna. Pokojna Anita Ogulin je bila državnica v senci. Ni imela izvršilne moči. Ni upravljala z močjo kapitala. Imela pa je vizijo. Njena želja, ki bi se s kakšnim letom življenja več, če bi ji bilo podarjeno, morda uresničila: vzpostaviti stranko, gibanje vseh, ki so pri svojem razvoju prejeli podporo iz programa Botrstvo.