Preberite še:

Pogosto se ne zavedamo, da se pred nami spreminjajo stvari in nas te spremembe kar vsrkajo vase, jih poosebimo, postanejo nam vsakdanje, kot da so naše. Ko pa pogledamo nazaj, v osebno in našo skupno preteklost, ugotovimo, da danes sprejemamo in hvalimo nekatere stvari, ki so nam bile pred leti precej tuje in smo jih celo odklanjali.

Ob od nas neodvisnih spremembah smo se nevede spreminjali tudi sami. Seveda se nam na prvi pogled to ne zdi objektivna resnica in marsikdo poreče, za mene pa to že ne velja.

Bili so časi, ko smo napolnili kinodvorano, da je pokala po šivih in je pred njo ostalo veliko tistih, ki vstopnic niso mogli več dobiti. Gledališke predstave so napolnile dvorano do zadnjega sedeža. Gasilske in podobne veselice so pritegnile polovico kraja in so trajale do zgodnjega jutra. Po vseh teh prireditvah smo se družili, zabavali in marsikatero prijateljsko pa tudi neprijateljsko odkrito besedo izmenjali. 

Včasih smo imeli ideale, vrednote. Vrednote, v katere smo resnično verjeli in jih spoštovali. Med mnogimi drugimi sta bili največji predvsem poštenost in solidarnost. Poštenost je v naši zavesti zelo visoko kotirala. Štela je poštena beseda, poštenost do dela, do okolja, do soljudi. Pošten človek je bil cenjen in spoštovan. Seveda so bila, kot vedno in povsod, odstopanja od poštenosti, vendar so bila kritično obsojena in so nepoštenega človeka postavila na pranger. Danes pa poštenost, poštena beseda šteje bolj malo.

To se začne že v najvišjem političnem vrhu. Toliko izmišljanj in laži, kot jih je izrečenih v našem parlamentu, si je težko predstavljati. Vse se začne že s predvolilno kampanjo. Bodoči politiki obljubljajo in obljubljajo, ko pa pridejo na oblast, na veliko večino obljub pozabijo. Torej so nam lagali! Da, to je preprosto laž, vse izgovarjanje, da pač ne gre, je le prekrivanje lastne nepoštenosti. Mi pa to kar sprejmemo in čez nekaj časa gremo na nove volitve, kot da se ni nič zgodilo. Pa bomo spet pred novimi lažmi. In če se seveda lahko laže na vrhu, se to prenaša navzdol. Če oni zgoraj, zakaj pa ne bi tudi mi? Laž in nepoštenost se dobesedno normalizirata, postaneta sestavni del našega življenja. Hudo, ampak kar resnično, nepoštenost postaja vrednota. Poštenost postaja naivnost.

Podobno je s solidarnostjo. Solidarnost je včasih v družbi veliko štela. Solidarni smo bili v tovarnah in ustanovah, kjer so bile plače v razmerjih sprejemljivega, solidarni smo bili pri sosedski pomoči, kjer smo pomagali drug drugemu, solidarni smo bili na ravni skupnosti, države, kjer smo skupaj složno stremeli k boljšemu življenju za vse. Solidarnost je bila preprosto v nas. Danes je več ni, zato si jo moramo izmišljati z raznimi dobrodelnimi prireditvami. (Včasih jih nismo imeli, ker jih nismo potrebovali, solidarnost je bila sestavni del življenja). Na teh prireditvah pa tistih, ki so si na tak ali drugačen način vzeli največji kos naše skupne pogače, tako ali tako ni.