V nadaljevanju preberite:

Ni pomembno, mati moja, kdaj te je tvoj sin, moj brat France, prosil za besedo, besedo v slovo. Napisal je, kar je čutil. Njegova pesniška duša se je prebudila v času in prostoru, ki sta ga potegnila vase, ga sprejela in v njem zažgala ogenj hrepenenja, občudovanja in željo po Lepoti. Zgodaj je začel iskati »dobre žarke« in besed na »razklani poti«, dokler se njegova pesem ni spremenila v »plamen« … In plamen še ni ugasnil. Iz dneva v dan, iz noči v noč gori močneje – v meni, v mojem srcu. Njegova svetloba me »tiho boža«, tudi sedaj, ko je »jesen kanila v te dneve«, in še vedno mnogo »naših bratov«, pobitih po vojni, čaka na počitek v rodni grudi.

S teboj se pogovarjam, mati, z besedami tvojega Franceta. Saj mi ne zameri. Vedno sem mu želela biti podobna v izpovedi in izražanju, najbrž zato, ker nisem mogla biti z njim, da bi ga poznala kot brata. (O čemer sem sanjala vse življenje.) Hvala Bogu, da imam njegove pesmi. Z njimi sem preživela že skoraj devetdeset let.