Paragraf 175 in novi ustavni red

Bilo je nekako na začetku poletja 1989. V predmestju Krakova je potekal sestanek državljanske skupščine, če sem si prav zapomnil naziv dogodka. Kakorkoli, šlo je za srečanje omrežja vzhodnoevropskih gibanj, organizacij, političnih in polpolitičnih skupin. In na srečanju naj bi sprejeli deklaracijo. Bogdan Lešnik je bil eden od udeležencev sestanka. Marko Hren, mirovnik in organizator številnih pobud in gibanj, je organiziral avto; če se prav spomnim, si ga se sposodil kar na mestni konferenci socialistične zveze. Tomaž Mastnak je šel na sestanek kot teoretik in praktik novih družbenih gibanj. S Tomažem Gerdenom sva prisedla, da bi o dogodku poročala slovenski javnosti.

Zgodovinski trenutek je bil fantastično zanimiv. Pred nekaj dnevi je poljska Solidarnost prevzela oblast. Češkoslovaška je bila še vedno obdana z železno zaveso. V Sloveniji so tekle razprave o človekovih pravicah, vmešavanju vojske v civilne zadeve, volilnem sistemu, svobodi političnega združevanja. Na Madžarskem so komunisti z opozicijo ravno sedli za okroglo mizo in se menili, kako spremeniti režim. Bogdan Lešnik je pa Poljsko prinesel svojo idejo. Idejo svobode in enakosti pred zakonom. Za listino, ki naj bi jo sprejeli na sestanku, je predlagal formulacijo o enakosti, ne glede na spolno usmerjenost posameznika.

Sekcija Magnus

Javna aktivistična pot Bogdana Lešnika je bila takrat stara kakšnih pet let. Bil je eden od soustanoviteljev Škuceve sekcije Magnus, sekcije, ki si je prizadevala za detabuizacijo homoseksualnosti. Sekcija Magnus je leta 1984 sklenila, da bi v Ljubljani organizirali filmski festival, festival Magnus. Festival o homoseksualnosti in kulturi. Vzhodna Evropa je leta 1984 dobila prvi filmski festival, ki je tematiziral homoseksualnost in si prizadeval za odpravo diskriminacije, povezane s spolno usmeritvijo. Dve leti pozneje je sekcija Magnus nastopila z novo pobudo. Slovenska ustava naj se spremeni. Spremeni naj se tako, da ne bo prepovedana le diskriminacija glede na spol, veroizpoved ali narodnost, temveč naj ustava prepove tudi diskriminacijo glede na spolno usmerjenost. Na mizi je že bila zahteva za prepoved diskriminacije glede na politično usmeritev.

Aktivizem Bogdana Lešnika ni bil zamejen s slovenskimi mejami. Sekcija Magnus je pozvala srbske in bosansko-hercegovske oblasti, naj črtajo člene kazenskega zakona, ki so homoseksualnost razglasili za kaznivo. Kakopak, nastal je vihar. Če je Škuceva sekcija Magnus kritizirala kazenske zakonike v drugih socialističnih republikah, so v Beogradu menili, da lahko pritisnejo tudi na Slovenijo in udarijo po republiki, ki dopušča festival filmov z lezbično in gejevsko tematiko. In potem so socialistična zveza in ljubljanske inšpekcijske službe ljubljanski festival prepovedale, češ da bi mednarodno srečanje homoseksualcev predstavljalo resno nevarnost za širjenje aidsa.

Zavezništva

Bogdan Lešnik je tedaj, v drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja, zelo dobro razumel, kako pomembna so zavezništva. Med drugim je bil predsednik Škuca, podpisoval se je pod solidarnostne peticije, sodeloval je pri pobudah, ki niso bile izrecno povezane s prizadevanji za pravice homoseksualnih oseb. Na začetku leta 1988 je bil v trdem jedru skupine, ki je oblikovala zahtevo, naj Slovenija razpiše referendum, na katerem bi odločali o načrtovanih centralističnih dopolnilih k zvezni ustavi. Trdo jedro te pobude je bilo fantastično heterogeno. Na sestanku, kjer so aktivisti civilne družbe zahtevali referendum, so sedeli Ingrid Bakše, Frane Adam, Pavle Gantar, Marko Hren, Vlasta Jalušič, Janez Janša, Tonči Kuzmanić, Tomaž Mastnak, Rastko Močnik, Braco Rotar, Gregor Tomc in Bogdan Lešnik. Eno od verzij zahteve je napisal France Bučar. Drugo je napisal Matevž Krivic. Do leta 1988 je veljalo, da so referendumi namenjeni odločanju o samoprispevkih, torej posebnemu namenskemu davku. Marca 1988 je beseda referendum dobila nov pomen. Referendum je od takrat naprej državljansko izrekanje o pomembnih družbenih zadevah. Bogdan Lešnik je na peticijo, objavljeno marca 1988, dodal podpis sekcije Magnus. Sekcija Magnus je skupaj s pisano druščino političnih in družbenih skupin zahtevala referendum o morebitnih spremembah ustave. Na referendumu bi zavrnili beograjske centralistične ambicije.

Ko je bil nekaj mesecev pozneje na uredništvu Mladine ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic, je Bogdan Lešnik na ustanovnem zboru zastopal združenje za pravice homoseksualcev.

Daleč od tega, da bi bil samo aktivist. Bogdan Lešnik, psiholog po izobrazbi, je bil leta 1988 med ustanovitelji Studie Humanitatis, knjižne zbirke s prevodi klasičnih humanističnih besedil. Dolga leta je bil član uredniškega odbora. Humanistično poslanstvo je nadaljeval v uredniškem odboru Založbe /*cf. Uredil je nekaj klasičnih prevodov besedil o psihoanalizi. Pisal je spremne študije in prevajal. Predaval je. Za Mladino je pisal kolumne. Štiri leta je bil dekan Fakultete za socialno delo UL. In bil je med prvimi, ki so razumeli, kako kapitalizem brutalno zlorablja naravne katastrofe, denimo cunami, ki je leta 2004 prizadel njemu tako ljubo Šrilanko.

Paragraf 175

Da ne pozabim. Ko je prišla Lešnikova pobuda o enakosti, ne glede na spolno usmerjenost, na mizo tistega sestanka v Krakovu, so jo samozavestni Poljaki, takrat v svoji državi že oblastniki, gladko zavrnili. Kar je bil v Sloveniji, ki še ni imela parlamentarne demokracije, nov, a hitro samoumeven standard politične kulture, za poljske prijatelje ni bilo sprejemljivo. Kaj prihaja po komunizmu, smo se spraševali, ko se je sestanek končal. Bogdan Lešnik je predlagal, da gremo do koncentracijskega taborišča Auschwitz. In smo šli. Pregledoval je vitrine z dokumenti. Nekaj je iskal. Potem je tisto našel. Sklical je celo ekspedicijo. »Paragraf 175.« Pokazal je na dokument, ki je pripovedoval o tem, da so bili tudi homoseksualci med sistematičnimi žrtvami holokavsta. Paragraf 175 je bil člen nacističnega kazenskega zakonika, ki je homoseksualnost med moškimi razglasil za hudo kaznivo dejanje. Tako hudo, da so zaradi homoseksualnosti ljudi pošiljali v Auschwitz.

Nemški seksolog judovskega rodu Magnus Hirschfeld si je pred slabim stoletjem prizadeval, da bi paragraf 175 črtali, a je leta 1935 umrl. Sekcija Magnus je bila poimenovana po Magnusu Hirschfeldu. V ustavi so jasni sledovi Lešnikovih prizadevanj. Zagotovljena je enakost pred zakonom – ne glede na katerokoli osebno okoliščino.