Palčki, zajčki in druge živali. In potem ljudje

»Veste, zadnje čase sem najbolj srečen, ko sem sam s svojimi spomini, čudovitimi spomini na mojo drago ženo, punčko, s katero sem preživel več kot šestdeset čudovitih let,« mi je povedal pred štirimi leti. »Ko sva se poročila, je frančiškan pater Roman Tominec po obredu rekel: 'Pazi nanjo, da se ne bo zdrobila, krhka je kot porcelanček.' Njej pa je naročil: 'Bodi pokorna svojemu možu!' In se v isti sapi meni zasmejal: 'Saj ne bo, saj ne bo!' Janin dekliški priimek je bil Pohleven, po poroki sva zamenjala – ona je bila 'muster', torej vzorec, jaz pa pohleven …« mi je še povedal ob najinem zadnjem srečanju pred štirimi leti.

Leto kasneje, ko je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, sva – zadnjič – govorila samo po telefonu. Vse mu je bilo odveč, in to je s svojo izjemno, silno redko omiko znal povedati na glas.

Oboževal jo je, svojo punčko. Ko sem ob prelomu tisočletja prvič vstopila v njuno hišo v Rožni dolini, me je presunilo, kako usklajen, v resnici sta si bila tako različna, je bil ta starejši par. Gospa je prinesla čaj in piškote in se umaknila, on pa mi je v svojem delovnem kabinetu demonstriral, da niti najmanj ni nepomembno, kako se ošilita svinčnik in barvica. Večkrat, pravzaprav vsakokrat, ko sva se pogovarjala za časopis, mi je dal vedeti, da bi bil brez nje globoko izgubljen.
Zdaj jo je znova našel.

Bila je tista njegova muza, ki mu je, ko je začel risati risanke in je potreboval prozorno folijo, po zvezah iz bolnišnice domov nosila rentgenske filme, jih v kopalnici namakala v posebno emulzijo, da je potem Miki lahko risal nanje. Čeprav je le redko pogledala čez njegovo ramo, kaj ustvarja.

Odhajal je na samotne sprehode proti Žalam, vsak dan, nekaj let, po tistem ko je leta 2012 umrla. Ko se je vračal domov, ni več narisal risbe kot nekoč, ko je to bil še njegov ritual. Drevesa, ptice ali veter me na moji poti vsak dan obdarijo, je znal reči. Zdelo se je, kot da so postali njegova os sveta.

Bil je izjemen risar, ampak bil je tudi imeniten šampionski plavalec. To je postal po naključju, ker je pač tam pri petinšestdesetemu letu ugotovil, da za tistih nekaj kilometrov od Umaga do cementarne ne potrebuje veliko in da se sploh ne upeha, zato je začel tekmovati med seniorji. In postal svetovni šampion.

* * *

Tako je bilo: kadar je kdaj v svetu odjeknilo »Jugoslavija!« in je šlo za kulturno proizvodnjo, so ljudje navadno rekli Tito. Zagreb Film. In Miki Muster. Za zadnjega so dolgo mislili, da je eden od stripovskih junakov. Pa je le njihov ata. Tita ni maral preveč, ker da ga je po vojni moral gledati v vsaki izložbi. »Poleg prodajalk in njegove zastave.« Zagreb Film in njihovo znamenito šolo so mu metali v brk, češ da jim s svojim načinom ilustriranja dela sramoto. »Zavist,« mi je rekel nekoč. »Smehljal sem se in delal naprej.«

* * *

Ljudje so njegove slikanice in stripe takoj vzeli za svoje. Le tu in tam mu je kdo še poočital, da zakaj svojih junakov ne pošlje v partizane. Muster jih je najprej poslal v gozd. A v gozdu se ne more prav veliko dogajati in tudi živalski svet mu je bil premalo, zato je stripovske junake poslal na Luno. Tam so se srečali tako z vzhodnim kot zahodnim blokom, v Afriko, v prazgodovino, med Indijance. »In moral sem ustvariti tudi človeške protijunake, da je bilo vse skupaj bolj napeto. Za konflikt, napetost in razplet je namreč nujno potrebnih več različnih osebnosti.«

Bil je samouk. To je vedno poudarjal. »Ko sem začel ustvarjati risane filme, sem si kupil pripravo, da sem videl, kako to počnejo drugi. Veste, vsako sličico posebej sem ustavljal. Tako sem se naučil, kako se nariše hitri tek, kako se premikajo noge ali kako se nariše blisk nad gradom.« Kako? »Ugotovil sem, da se najprej nariše slika z gradom, potem štiri sličice nič, prazen bel papir, potem sledita dve popolnoma črni sličici, potem se spet pokaže grad, dve sličici, potem spet črna, pa bela – cfcfcf! je zakrožil z rokami – in se zgodi blisk! Te trike sem nato uporabil v svojih prigodah.«



V čem je bilo bistvo delanja dobrih stripov? »V tem, da ljudi zabavaš. Da zabavaš otroke, stare od šest do devetdeset let.« Že, ampak življenje ni hec, kaj? »Ne, ni. O nas ilustratorjih in humoristih ljudje vedno mislijo, da smo zabavni in smešni. Jaz pa sem resen človek. Nisem eden tistih, ki bi vsak dan posedal po lokalih ali klubih. Ne maram debatnih krožkov. Tudi ljudi ne maram preveč.«

Se lahko nekdo, ki z živalskimi podobami slika človeške lastnosti, odmika ljudem? Niti na skrivaj ne opazuje njihove reakcije na pestrost življenja? »Mene resno življenje in problemi ne zanimajo preveč. Kar pa zadeva opazovanje ljudi, sem po naravi karikaturist. In če sem že kdaj bil v družbi, sem ljudi opazoval po svoje. Drugi so ugotavljali, ali je nekdo simpatičen, duhovit, zoprn …, mene pa je skrbelo samo to, kako bi narisal njegov značaj.«

* * *

Ena od sten njegovega delovnega studia v hiši v Rožni dolini je bila polna uokvirjenih političnih karikatur, ki jih je risal za revijo Mag. Prevladujeta nekdanji predsednik Milan Kučan, ki je na Mustrovih karikaturah vedno mlajši, in vselej nasršeni nekdanji premier Janez Drnovšek. Zraven bi se lepo podale pin-up deklice, ki jih je mojster nekoč narisal za Liscino spodnje perilo, sem takrat na silo duhovičila. Odprl je predal in mi v roko položil papir z narisano mladenko v ličnem spodnjem perilu. »Vaša je.« Menil je, da malo erotike ne škodi.

Na mizi je imel nekaj barvic, eno od izdaj Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, nekaj blokov, ravnil ... Medtem mi je pripovedoval o svojem delu v tujini in večkrat poudaril, da so se mu izpolnile sanje: »Vse življenje sem veliko delal. Garal. Po šestnajst ur na dan. V Nemčiji nisem nikdar ustvarjal v studiu. Vse sem delal doma. Pri Bavaria Filmu sem samo en film pripravil v studiu. Preveč mi je šel na živce direndaj, kave gor, kave dol, čikpavze. Rekel sem jim, naj mi dajo scenarij in material, da bom delal doma. Dolgo so bili prepričani, da imam skrivni studio, v katerem zame rišejo zamorčki – ker sem bil tako hiter.« Hiter pa je bil zato, ker je koncentrirano ustvarjal od jutra do pozne noči. »Padal sem v delovno ekstazo in resnično užival. Kar letelo je izpod rok. Če sem bil lačen, sem si popoldne na hitro nekaj popekel, in že hitel naprej ...«

* * *

Miki Muster, akademski slikar, ni bil samo oče slovenskega stripa in prvega risanega filma, bil je bil avtor več kot štiristo risanih filmov, več kot 360 reklamnih spotov, nepreštetih karikatur in skoraj tristo političnih. Čeprav je bil Walt Disney njegov vzornik, se je v pravljice zaljubil veliko prej, preden je videl njegov prvi film Sneguljčica. Res pa je, da se je po tistem, ko se je sredi leta 1938 v ljubljanskem kinu Matica zatemnilo platno in je Sneguljčica le preživela, odločil, da bo odslej zvezke polnil s palčki in zajčki. Prišle pa so tudi druge živali. In potem ljudje. Izmišljeni ali še kako resnični.
Njih je poslal v svet, sam pa ostal samotar.