Od annus mirabilis do annus horribilis

Oxfordski zgodovinar Timothy Garton Ash je državam in družbam v Vzhodni oziroma Srednji Evropi priznal, da so odkrile »nov model nenasilne in s pogajanji izpeljane revolucije«, ki je zamenjal prejšnja zgodovinska modela iz let 1789 in 1917.

Z zmago demokracije nad avtoritarnimi režimi so mnogi verjeli, da so se uresničile sanje o združeni Evropi v svobodi in miru. Evropske in obe severnoameriški državi so leto pozneje v Pariški listini za novo Evropo pritrdile takim teleološkim političnim pričakovanjem in veličastno napovedale »novo obdobje demokracije, svobode in enotnosti«. Take vznesene trditve so seveda lahko zapisali tisti, ki so verjeli v napoved Francisa Fukuyame o »koncu zgodovine« in v večni liberalni družbeni red.
 

»Ruševine nekdanjih pričakovanj«

Tri desetletja pozneje se je Evropa vrnila v preteklost, ko vsi Evropejci ne živijo v miru, blaginji in demokraciji. Namesto zadnje so vzniknili hibridni režimi, ki uveljavljajo avtoritarno vladavino, spodkopavajo vladavino prava, tolerirajo korupcijo in oligarhične prevzeme držav. Nemški zgodovinar Andreas Roedder označuje stanje v postkomunističnih državah kot »ruševine naših nekdanjih pričakovanj«.

Eno od razlag, da se je obrnilo drugače, je ponudil ugledni ekonomist in nekdanji raziskovalec pri Svetovni banki Branko Milanović. Po njegovem je šlo v Srednji Evropi za nacionalno emancipacijo od sovjetskega imperializma, kar je nekdanje borce za svobodo kmalu prelevilo v protiliberalne nacionaliste, ki so sprejeli demokracijo zaradi utrjevanja njihove mednarodne kredibilnosti. Gre za države, ki so, »zahvaljujoč« etničnemu čiščenju med drugo svetovno vojno, postale nacionalno homogene in kot take brez pravega posluha za etnično heterogenost in medkulturne vrednote. Poleg tega so nove politične elite z uvedbo formalne demokracije in tržne ekonomije, podaljšane v tržno družbo, v njih prepoznale dobre priložnosti za politično preživetje.

Havlovi dvomi

Zanosne napovedi o tem, kaj prinaša »čudežno« leto 1989, so se zdele preveč pravljične, da bi lahko bile resnične. To je kmalu uvidel Václav Havel decembra istega leta, ko je v praškem gradu prevzel mesto predsednika Češkoslovaške. Medtem ko je množica zunaj grada viharno pozdravljala Havla, je ta najbližje sodelavce nagovoril z besedami: »Prihajamo kot heroji, na koncu, ko bodo spoznali, v kakšni godlji smo se znašli in kako malo je mogoče narediti, da se iz nje rešimo, pa nas bodo linčali in izgnali iz mesta.« Samo mesec pozneje je tudi oxfordski zgodovinar Timothy Garton Ash zapisal oceno, da utegne Srednja Evropa ponovno postati »politično in ekonomsko odvisna zona šibkih držav, obremenjenih z nacional(istič)nimi predsodki, neenakostjo, revščino in popolno zmešnjavo (Schlamassel)«.

Spomin na Havla, ki je vodil demokratično revolucijo v tedanji Češkoslovaški ter odprl prostor svobodi in prosperiteti, je trideset let pozneje v Češki republiki zbledel. Havlov zgled je še posebej tuj aktualnemu predsedniku vlade Andreju Babišu, oligarhu in nekdanjemu ovaduhu tajne policije v komunistični partijski državi, ki se je, zahvaljujoč privatizaciji, po zgledu »roparskih baronov« iz ameriške zgodovine dokopal do dobrih treh milijard evrov vrednega bogastva. Slovaško ustavno sodišče je zavrnilo Babiševo zahtevo, da se njegovo ime izbriše z uradnega seznama ovaduhov.



Za Havla bi bilo nepredstavljivo, da bi v vlogi predsednika države pomilostil ljudi, ki so zagrešili hujše ekonomske in korupcijske zločine, kot je to storil Václav Klaus, isto pa napovedal češki predsednik Miloš Zeman za Babiša, ki ga bremeni zloraba evropskih sredstev. Že prej je podobno ravnal slovaški predsednik vlade Vladimir Mečiar, ko je pomilostil več ljudi, med njimi svoje sodelavce, ki so zakrivili podobne zločine. Zemana in Babiša so češki državljani na zadnjih demonstracijah na Češkem obtoževali zaradi odpravljanja vladavine prava, omejevanja svobode medijev in uzurpacije oblasti s strani oligarhov. S podobnimi političnimi patologijami so obremenjeni drugi avtokratski režimi v Srednji Evropi.

Orbán in Kaczyński, na primer, rehabilitirata avtoritarne režime v Srednji Evropi po zgledu tistih med obema svetovnima vojnama. To jima je doslej uspevalo s hibridno politiko, ki je zmes kvazi leve ekonomske in socialne politike, obskurnega nacionalizma in ksenofobije, kar je bilo povečini tuje revolucionarnim voditeljem, ki so zaznamovali zgodovinsko leto 1989. Oba politika zagovarjata iliberalno, dirigirano demokracijo, ki se zgleduje po ruskem modelu. Orbán je Putinu tudi bolj naklonjen kot EU, ki izdatno financira njegovo avtokratsko vladavino.

Washingtonski konsenz

Avtoritarnim voditeljem in agresivnemu populizmu sta šla na roko geoekonomski in geopolitični moment. Revolucionarna dogajanja v letu 1989 so namreč koincidirala z neoliberalnimi recepti, ki jih je zapovedal washingtonski konsenz. Ta je na široko odprl vrata za direktne tuje investicije (FDI) in ustoličil globalni finančni kapitalizem. Nove elite so za izvedbo reform potrebovale finančno in politično pomoč mednarodnih finančnih ustanov, v prvi vrsti Mednarodnega sklada za razvoj, Svetovne banke in ameriškega finančnega ministrstva.


Pod tutorstvom neoliberalno inspiriranih ekonomskih svetovalcev z virginijske in čikaške šole za ekonomijo se je zavračalo vsako misel na možno alternativo (»tretja pot«) neoliberalni dogmi, ki jo sestavljajo radikalna privatizacija, notranja in zunanja liberalizacija ter deregulacija. Poljski tednik Polityka je že leta 1988 pisal o naraščajočem vplivu »vzhodnih thatcheristov«. V Češkoslovaški sta imeli omenjeni šoli neposreden vpliv. Leta 1989 je v vlogi ekonomskega »misijonarja« po Vzhodni in Srednji Evropi, tako kot zadnje čase nekdanji Trumpov politični strateg Steve Bannon, krožil Nobelov nagrajenec Milton Friedman, ki je v češkoslovaškem ministru za finance Václavu Klausu našel zavzetega podpornika vavčerske privatizacije.

V primeru Rusije, ki ga je kmalu zatem prevzela, je vavčerski model privatizacije pripeljal do ekonomske katastrofe in pojava oligarhov, ki še danes obvladujejo rusko ekonomijo in posredno politiko. Tako kot v čilskem primeru pod vladavino diktatorja Augusta Pinocheta, ki mu je Friedman svetoval, tudi v Srednji oz. Vzhodni Evropi ta ekonomist, kot tudi nasploh neoliberalna doktrina, ni bil naklonjen demokraciji, ekonomski vzdržnosti družb ter uveljavljanju socialnih in človekovih pravic.

Z ekonomsko krizo leta 2008, še posebej pa leta 2016, ki si je zaslužila vzdevek annum horribilis, so se vodilne države liberalnega kapitalizma na čelu z ZDA in Veliko Britanijo začele pospešeno oddaljevati od parlamentarne demokracije, vladavine prava in internacionalizma v korist protekcionizmu (nacionalizmu). Kapitalizem se je, kot je spoznal konservativni Economist, znašel v resnih težavah, ko ne gre več po starem in ga lahko rešita samo njegova reinvencija ali »kreativna destrukcija« (Joseph Schumpeter). Po lizbonski pogodbi je tudi EU kot socialno in državljansko zamišljena politična skupnost (Jacques Delors in Romano Prodi) mutirala v neoliberalni projekt, ki je postavil v ospredje interese trga in finančne industrije (José Manuel Barroso in Jean-Claude Juncker).

»Dvojajčna dvojčka«

Vredno je prisluhniti resnim glasovom, da je EU ta čas v politični komi. V taki kondiciji EU ni zmožna odgovoriti na nobenega od perečih globalnih izzivov in prepušča iniciativo skrajnežem, med njimi neonacistom. Vzemimo samo primer zunanjih in notranjih migracij, še posebej zadnjih, pred katerimi miži, ko so posamezne članice EU na njenem vzhodu ob več milijonov prebivalcev. To seveda odpira hude demografske in socialne probleme. EU sploh ne skrbi, da je, samo en primer, Bolgarija v zadnjih dveh letih bogati Evropi »podarila« deset tisoč (!) zdravnikov.



Srednja Evropa na kapitalistični periferiji je v tem pogledu v slabšem položaju in čaka na (novega) Milana Kundero, da bo spisal nadaljevanje knjige Tragedija Srednje Evrope po tistem, ko se je ta spet znašla na vzhodu. Danes Srednjo Evropo v ostali Evropi še naprej dojemajo kot Vzhodno Evropo. Resnična in leta 1989 še nezamisljiva ironija je, da so se države iz te regije z izbiro neoliberalne ekonomije in politike zbližale s svojim nekdanjim političnim tiranom – »leninizmom«.

To smo dolžni pojasniti: neoklasična ekonomija oziroma neoliberalizem in leninizem spominjata na dvojajčna dvojčka. Iz referenčnih akademskih središč, kot je London School of Economics, prihajajo kredibilna spoznanja o njuni konvergenci. Najprej, neoliberalna ekonomska dogma ima več skupnega z leninizmom kot pa z ekonomsko doktrino keynesianizma po drugi svetovni vojni. Oba izhajata iz hiperracionalnega razumevanja človeške motivacije in zavračata možnost, da je lahko sinergija države in trga mnogo bolj produktivna, inovativna, pravična in vzdržna. Ne nazadnje ju druži tudi prepričanje o nujnosti odmiranja države, ki spominja na versko utopijo.

Leninizem in neoliberalizem prav tako nista kompatibilna z demokracijo: prvega je slednja leta 1989 odplaknila v zgodovino, drugega pa leto zatem še njegovega eksekutorja Pinocheta. Kakšna usoda in kdaj čaka konstitucionalnega nihilista Donalda Trumpa, ciničnega demagoga Borisa Johnsona in nativističnega avtokrata Orbána, je ta čas težko reči. Lahko samo pritrdimo Orbánovemu političnemu epitafu: »Skrivnost prihodnosti je v tem, da se lahko zgodi karkoli.«

Ddr. Rudi Rizman, zasl. prof. sociologije in političnih ved na Univerzi v Ljubljani in Bologni