Nosorogi in populisti

Razprava o Evropi je zožena na véliki spopad med »evropeisti« in »suverenisti«, napoveduje se skorajda trk civilizacij. Pred evropskimi volitvami čez šest mesecev je največ pozornosti namenjene nacionalistom in populistični internacionali, ta teden sta se v Rimu sestala najvplivnejši italijanski politik Matteo Salvini in spet živahna voditeljica francoske skrajne desnice Marine Le Pen. Če je idejo suverenizma in »neliberalnih demokracij« lansiral madžarski premier Viktor Orbán, pa je epicenter populizma letos, ko se je poletje prevesilo v jesen, postala Italija. Že kakih šestdeset let, od leta 1957 podpisane rimske pogodbe, na stari celini ni bilo tako destruktivnih sil.

Evropi nacij stoji nasproti »združena Evropa«, vendar je šibka, razrahljana, ogrožena. Barbari so pred vrati, liberalni Zahod pa je brez enega samega močnega voditelja, tudi na čelu katere koli institucije EU ni verodostojne persone. Odhajajoči Jean-Claude Juncker, ki je spolitizirani komisiji odvzel zadnji kanec kredibilnosti, je klavrna kreatura, predsednik sveta Donald Tusk je bledikava pojava. Nemška kanclerka rešuje samo še svoje notranjepolitične probleme in znotrajvladne krize, zaton Angele Merkel, ki je na oblasti trinajst let, je videti blizu. Doslej najpomembnejša političarka o Evropi ne reče čisto nič več.

Francoski predsednik je neopazen na evropski sceni in nepriljubljen doma. Emmanuel Macron, ki je vsaj na simbolični ravni očaral s proevropsko zgodbo, je po poldrugem letu v Elizeju izgubil ves šarm. Britanija se poslavlja, a tudi premierka Theresa May je uboga figura. Popolno izgubo stika z realnostjo je pokazala z nedavno pojavitvijo na strankarski konferenci torijcev. Njen nastop, na oder je priplesala ob zvokih Dancing Queen, se je sprevrgel v farso. Če se ob tem spomnimo na danes povsem diskreditiranega Aleksisa Ciprasa, glasbeno spremljavo z Rock el Casbah ob zmagi leta 2015, je treba priznati, da je imela Siriza vsaj sijajnega didžeja.
 

Smo še dobri Evropejci?

Najbolj skrb zbujajoča je nestabilna Nemčija, vedno najtrdnejša demokracija med vsemi in najčvrstejši zidak evropske hiše. Potem ko je njena krščanskodemokratska stranka leta 2017 doživela najslabši povojni rezultat in je mukoma sestavila vlado, Merklovi avtoriteta plahni. Njena koalicija ima tačas samo 28-odstotno podporo, nenehno se spopada s konservativnim blokom v vladi, z bavarsko krščanskosocialno unijo. Nedavno je kanclerka doživela nezamisljiv politični poraz, Volker Kauder, njen lojalni izbranec za vodenje konservativne parlamentarne skupine v bundestagu, ki je bil na položaju trinajst let, ni dobil podpore. Doživela je upor v lastni stranki. Na obzorju je dvoje oktobrskih volitev, na Bavarskem in v zvezni deželi Hessen, kaže, da lahko spet izgubi nekaj podpore. Medtem ko je njena sredinska smer vse manj vabljiva za volivce, je Alternativa za Nemčijo prvič postala druga najmočnejša stranka v državi, prehitela je socialdemokratsko stranko.

Macron je pred osemnajstimi meseci zmagal s proevropsko agendo, uspelo mu je ustaviti Nacionalno fronto, zdaj ga zapuščajo en vladni minister za drugim, njegova priljubljenost je septembra zdrsnila na samo 28 odstotkov podpore. Med drugim se ga je oprijel sloves arogantnega politika, njegov reformni projekt se je izkazal za goli neoliberalizem, kakor je bilo pričakovati od nekdanjega investicijskega bančnika. »Za dekonstrukcijo Macrona je dovolj,« kot je v najinem intervjuju povedal filozof Srećko Horvat, »če pogledate njegov zakon o delu oziroma germanizacijo trga dela. Macron pač ni rešitev.« In vendar mu je treba priznati pogum pri evropski viziji, idejah o modernizaciji evrskega območja, ki pa so ostale neuresničene. Francosko-nemški motor je predvsem forma, Angela Merkel ni na njegovi strani, Nemčija, kar se tiče Evrope, tišči glavo v pesek. Te reči se bodo prelile tudi v spomladanske evropske volitve.

Smo še vedno dobri Evropejci? Dilemo je nedavno zastavil nemški filozof Jürgen Habermas, eden najplivnejših mislecev našega časa. Kot velik zagovornik evropske ideje opozarja predvsem na nemški dvom o Evropi, poudarjeno nemško malodušje. Zanj je solidarnost semantična točka preloma, ki razkriva razpoke v prepričanosti, da so Nemci najboljši Evropejci. Aktualni desničarski populizem in predsodki do migrantov so povezani z nezadovoljstvom v EU, tudi z varčevalno dogmo in ravnanjem z Grčijo, ter vse večjo družbeno neenakostjo. Habermas med drugim zastavlja ključno vprašanje vodenja Evrope. Evropski politiki in slabo vodenje Unije so večji problem od ostalega, ni za vse mogoče kriviti priseljevanja, brexita in populizma. Prebivalci Evrope so že zdavnaj postali bolj zreli od svojih političnih elit, komentira 89-letni filozof. Govori o situaciji, ki je bistvenega pomena pred evropski volitvami čez pol leta.
 

Vsi bomo postali nosorogi

Na suverenistični strani so močni akterji: Salvini, Orbán, tudi Le Penova, Sebastian Kurz. Pomenljivo je, za kandidata za predsednika prihodnje bruseljske komisije Bavarca Manfreda Webra niti madžarski voditelj ni povsem nesprejemljiv. V populistično internacionalo je vgrajen paradoks, njihov teren je vendarle nacionalen, ne internacionalen. In vendar je za zdaj videti, da jim gredo stvari lepo od rok. V času, ko v EU ne zadošča več govorica o evropskih vrednotah in je evropeistični establišment ostal brez zgodbe, so populisti zajezdili teme, ki vznemirjajo številne Evropejce, denimo priseljevanje. »Smo proti EU, ne proti Evropi; dejanski sovražniki Evrope nacij in svobod so junckerji in moscoviciji, zaprti v bruseljskih bunkerjih,« je ob rimskem srečanju komentiral Salvini. Nesmiselno je, če mainstream samo demonizira populizem.

Morebitna prevlada suverenistov na spomladanskih volitvah bi razcefrala Unijo na kosce, toda tudi zmaga aktualnih evropeistov na drugi strani ne bi prinesla velikega olajšanja.

V času populizma v Evropi se celo tisti, ki smo mislili, da smo videli že vse, počutimo malone kot protagonist v Nosorogih (1959) Eugèna Ionesca, je na nekem mestu zapisal tržaški profesor prava Mauro Barberis. Se spomnite? Na ulicah majhnega francoskega mesta se naenkrat pojavi nosorog in prebivalci se najprej zaprepadeno sprašujejo, kaj vendar tu počne, nemara je ušel iz živalskega vrta.

In potem se pojavi še eden in nato še naslednji. Nosorog mimogrede pomečka mačko neke gospe in ta v njem prepozna svojega moža. Začetni osuplosti sledi ogorčenje, toda brž se izkaže, da se meščani eden za drugim spreminjajo v nosoroge, v mestu je vse manj prostora za ljudi. Hkrati je vse več teh, ki kažejo do nosorogov razumevanje, blago simpatijo. Glavni lik drame opazuje meščane, stotine, tisoče njih, ki so vsi postali nosorogi, medtem ko sam ostane nespremenjen sredi vsesplošnega vala čredne miselnosti.

Vzporednica z današnjim konformizmom in soglašanjem s tem, kar bi se še nedolgo tega zdelo nepredstavljivo, je očitna. Populizem je prevladal povsod. Oziroma kot piše zgoraj imenovani: dolga leta, v časih renzizma, si je še zapiral oči in niti ni hotel uporabljati pojma populizem, zdaj ga je treba vzeti in študirati zares; ta dvomljiva etiketa ni prehodnega značaja, očitno se bo konsolidirala in predstavlja politiko enaindvajsetega stoletja, tako nacionalno in mednarodno.
Populizem niso samo grde sanje, kot nosorogi. Vsepovsod naokoli je preveč teh, ki tonejo v enoumje, oportunistično obračajo plašč po vetru, soglašajo s prevladujočo smerjo. Če nam Evropa ne bo ponudila bolj kvalitetne smeri, če se ne bo vrnila k svojemu bistvu, bomo tako rekoč vsi postali nosorogi.