Normativna logika namesto pedagoškega razmisleka

»Večjih razlik ne bi smelo biti, saj tudi izobraževanje na daljavo sledi potrjenim učnim načrtom, torej je vsebina znana, spremenjena je le oblika dela. Sicer pa je zelo pomembno zavedanje, da je delo na daljavo za učence in učitelje sedaj obvezni del izobraževanja.« (Okrožnica ministrstva za izobraževanje, 30. marec 2020.) Nič bolj brezbrižnega, da ne rečem česa drugega, nisem bral v življenju, kot je citirani odgovor tistim, ki jih v času, ko so šole zaprte, skrbita pravičnost in enakost možnosti.

Ne bom analiziral te trditve iz okrožnice ministrstva za izobraževanje, zlasti pa ne njene argumentacije, le trdna in zgodovinsko povsem preverjena strokovna spoznanja bom ponovil. Najprej želim poudariti pomen osebnih stikov in odnosov med vrstniki in učitelji.



Možnosti so v izobraževanju na daljavo precej drugačne, pa še epidemija nas je potisnila v izolacijo. Zato je pomembno, da ob šolanju na daljavo ne mislimo le na izvedbo predmetnika in učnega načrta, ampak tudi na odnose. Čeprav niso osebni kot v učilnici in na šolskem hodniku, imajo vse razsežnosti socialnega. Še bolj kot v razredu je pomembno, da učitelj reflektira virtualni pouk z vidika spektra odnosov. Za individualne komunikacije je ugodno, če imajo vsi pedagoški delavci nekaj govorilnih ur v tednu.

Individualizacija je največji izziv

Tudi pri šolanju na daljavo je treba imeti v mislih vse funkcije in naloge izobraževanja, misliti je treba celoten spekter njegovih potencialnih učinkov. Čeprav se zdi, da je ob tem vprašanje pravičnosti in enakosti postransko, je prav nasprotno. Težišče dela se prevesi k samostojnemu učenju, zato se razlike v sposobnostih, motivaciji in zlasti v učnih navadah še bolj izrazijo.

Čim manj se tega zavedamo v načrtovanju pouka in izvedbi, tem močnejši je učinek teh razlik. In kot je običajno, najbolj bo prizadelo najbolj ranljive. Pravičnost se v šolstvu ne kaže le v enakih formalnih pogojih, ampak tudi v skrbi in odgovornosti, da posameznik doseže to, česar je zmožen.

Nekaj najbolj elementarnih didaktičnih spoznanj, ki v stroki veljajo kot zakoni: individualne razlike med učenci/dijaki se povečujejo, če se poslabšujejo razmere za individualizacijo dela, kar se kaže v zmanjšanju števila individualnih delovnih kontaktov; če se zmanjšajo možnosti za neposredno spodbudo in so učenci/dijaki bolj prepuščeni lastni motivaciji; če ni vzpostavljen sistem tekočega pretoka povratnih informacij med učenci/dijaki ter med njimi in učiteljem; če ni ustreznih spodbud za načrtovanje in organizacijo samostojnega učenja; če v sistemu pouka ni ustrezne pozornosti, namenjene razvijanju učnih navad in načinov, kako se učiti.



Pomislimo še na razlike v socialnih, kulturnih, izobrazbenih in drugih ozadjih ter na učinke posebnih potreb, pa imamo pred seboj kompleksen niz razlogov, ki so tudi v šolanju na daljavo vredni stalnega razmisleka učitelja.

Individualizacija ni sredstvo uniformiranja ali poenotenja pouka, znanja in mišljenja. Na eni strani je res sredstvo za zmanjševanje razlik, ko gre za skupne cilje in standarde, na drugi pa orodje za povečevanje razlik, za spodbujanje k višjim ravnem znanja, iskanje novega znanja, novih argumentov in interpretacij ter končno za iskanje lastnega pogleda in svojega mesta v svetu. Še marsikaj bi lahko navedli kot cilj individualizacije!

Tu ni prostor, da bi širše predstavljal priporočila za individualizacijo pouka v izobraževanju na daljavo. Nekaj asociacij bi lahko našli v Didaktiki Franceta Strmčnika v poglavju o notranji diferenciaciji in individualizaciji, kjer predstavlja tudi različne modele. Stroka sicer pozna splošne rešitve individualizacije za pouk v učilnici in te so gotovo znane tudi učiteljem. Hkrati vedo, da je to najtežje v poučevanju. Manj je poznana individualizacija v okoliščinah pouka na daljavo, saj ne poznamo praks, ko je izobraževanje na daljavo organizirano za celotno šolsko populacijo.

Učenje v skupinah in parih

Motivacija za učenje je zelo odvisna od osebnega stika. Ker ga v šolanju na daljavo ni, moje izkušnje kažejo, da lahko dobro izkoristimo medsebojno motivacijo učencev/dijakov. Zato sem v študiju na daljavo obveznosti študentov raje načrtoval tako, da so delali v skupinah ali parih kot pa samostojno.

Učenje v skupinah in parih je tudi za naše šole ta trenutek vroča učna oblika, da so učenci/dijaki manj prepuščeni samim sebi. Aplikacija Zoom kaže, kako se to dela v izobraževanju na spletu. Ugodna okoliščina za skupinsko delo je današnja kultura komunikacije med mladimi. Odlično znajo rokovati z družabnimi omrežji in ta kapital mora izkoristiti šolanje na daljavo. Vzorec: razložil bom kot v učilnici, pa naj se doma sami naučijo, enostavno ne deluje.

Moje izkušnje kažejo, da je ugodno, če se učenje po virtualnem pouku nadaljuje kot kombinacija učenja po skupinah in samostojnega učenja. Seveda mora biti načrtno organizirano. Pare oziroma skupine morajo sestavljati učenci različnih učnih zmožnosti, da se lahko izrazijo tudi učinki »kolegialne pomoči« boljših slabšim. Če je v skupini prispevek posameznika jasno razviden, lahko dosežke skupine uporabljamo tudi pri ocenjevanju posameznika. Več o tem zvemo na spletu v geslu »sodelovalno učenje«, posebej aktualni pa so projekti, ki so v svetu nastali ta mesec v podobnih razmerah šolanja.

Bolje kot spodbujati starše (navodila za osnovno šolo, ki jih je pripravil zavod za šolstvo 31. marca), da doma poučujejo otroke, je organizirati sodelovalno učenje (peer learning), starši pa naj ohranjajo svojo temeljno vlogo – motivacijo in nadzor otrokovega dela za šolo. Pouk mora učitelj zastaviti tako, da se bodo učenci lahko sami ali v medsebojnem sodelovanju uspešno učili. Poučevati nekaj s predpostavko, da bodo že pomagali starši, z vidika kulture šolanja ni dolgoročna naložba.

Manjka razmislek: kako

Škoda, da so strokovna priporočila ravnateljem osnovnih in srednjih šol (zavod za šolstvo, 25. in 31. marca ter 2. aprila 2020) zapostavila te prvovrstne pedagoške in andragoške teme in se naslanjajo predvsem na psihologijo učenja. Omenjajo sicer individualizacijo, osebni stik, povratne informacije in upoštevanje okoliščin, a le s po enim stavkom.



Manjka pa tipično pedagoški razmislek: kako. Večji poudarek pedagoškim in didaktičnim temam bi bil v navodilih potreben zato, ker ne gre samo za prenos težišča na individualno učenje, torej za vprašanja, ki jih rešuje psihologija učenja, ampak so za učitelje in ravnatelje pomembna tudi pedagoška in andragoška strokovna spoznanja, ki omogočajo osvetlitev njihovih novih vlog, izbor in uporabo pedagoških orodij ter strategij.

In spet ne bi smeli pozabiti, da ima pouk tudi v sedanjih okoliščinah poleg izobraževalne naloge pomembno vlogo v razvijanju socialnih odnosov, njihovi humanizaciji in oblikovanju življenjske drže otrok ter mladostnikov v teh izjemnih razmerah. Če vsega tega ni v konceptu usmeritev, ki naj prispevajo k organizaciji šolanja na daljavo, bi dejal, da gre za nekakšno depedagogizacijo razmišljanja o šoli.

Ta trenutek je aktualno predvsem vprašanje, ali so ministrstvo in strokovno-upravne službe (zavod za šolstvo, center za poklicno izobraževanje) storili dovolj, da razlik med učenci/dijaki ne bi povečeval sam sistem izobraževanja. Tu se mi zdi, da je zadeva kritična, ker sistem šolanja na daljavo ni uravnotežen. Razlike med šolami so velike, kar je tudi sicer slabost našega šolskega sistema. Navodila zavoda za šolstvo so premalo premišljena z vidika enotnosti sistema – pa ne mislim, da ga je treba uniformirati, le razlike v načinu izvajanja izobraževanja ne smejo poglabljati razlik med učenci in dijaki, ki izhajajo iz posameznika, družine in okolja, ampak jih morajo blažiti.



Ministrstvo za izobraževanje je z dosedanjimi navodili šole prej razburjalo, kot usmerjalo, kar je povedal predsednik združenja ravnateljev osnovnih šol, češ da jim svetujejo stvari, ki jih šole same bolje obvladajo kot kdor koli zunaj sistema. Šole so od prvega dne odgovorno opravile svoj del priprav, enako bi pričakovali tudi od odgovornih upravno-strokovnih in upravnih služb. Vsaj ministrstvo doslej ni naredilo tistega, kar bi moral biti v teh okoliščinah njegov delež za delovanje sistema. Od ministrstva pričakujemo osredotočenje na vprašanje delovanja sistema, odzivnost in jasne informacije za vse udeležence.

Razlike med šolami, učitelji, učenci

Šolanje na daljavo traja že tri tedne in šole so še vedno brez prave orientacije, ki bi jo morale zagotoviti službe upravnega in upravno-strokovnega šolskega sektorja o tem, kako končati pouk letošnjega leta. Zadnje okrožnice ministrstva za izobraževanje 3. aprila in že omenjena navodila ne kažejo bogastva, za katero bi bilo treba delati tri tedne.

Če so šole hotele začeti delo, so morale večino teh vprašanj rešiti že na prvih aktivih v petek, 13. marca, da je v ponedeljek pouk lahko stekel. Po priložnostnih odzivih učencev in dijakov v medijih je večini šol takrat očitno uspelo vzpostaviti tudi pravo mero obremenitve, kar bi lahko ministrstvo prej podprlo, kot pa da v svoji okrožnici kar čez palec priporoča, naj bo obremenitev dva- do trikrat manjša kot v razredu.

Problem sedanjih navodil je, da se gibljejo v okvirih pravnonormativne ureditve, ki ne ustreza šolanju na daljavo. To kaže okrožnica ministrstva, ki pa namesto novih rešitev predstavlja svoj lastni delovni program, katere predpise bo moralo pripraviti oziroma prilagoditi šolanju na daljavo. Zato so nekatere točke navodil zavoda za šolstvo mogoče prenagljene in razlog za neusklajenost okrožnice ministrstva za izobraževanje in navodil zavoda za šolstvo o bistvenih vprašanjih (pogled na obremenjenost, število ocenjevanj, oblike ocenjevanja, najbolj očitna neskladnost pa je v merilih za javnost ocenjevanja).



Velike razlike so med šolami ali, bolje, med učitelji, da o učencih/dijakih ne govorimo, v tehnološki in programski opremi. Posledica so različne oblike organizacije pouka: spletne učilnice, skype, videokonference, družabna omrežja, elektronska in celo navadna pošta. Nekateri učitelji imajo doma odlično tehnologijo. Pouk izvajajo prek videokonference, in ko imajo na voljo tudi grafično tablico, razlago lahko podprejo z grafično ponazoritvijo. Ta sistem ponuja neverjetne možnosti za izvajanje ukrepov individualizacije in je dobro nadomestilo učilnice. Omogoča hitre povratne informacije in individualizirano preverjanje. Komunikacije je dovolj, posebej v primerjavi z delom v spletni učilnici, ki se bolj naslanja na enosmerno vodenje učitelja na podlagi pripravljenih aplikacij. Pri vsem tem pa po pričevanju oblika spletne učilnice in skype zahteva nekajkrat daljše priprave učitelja.

Velike razlike so med učitelji v usposobljenosti za uporabo računalniške tehnologije. Pričakoval bi, da bi ministrstvo takoj spodbudilo razvoj ciljno naravnanega usposabljanja učiteljev na daljavo ali pa vsaj prenos dobrih izkušenj. Gotovo je teh izkušenj v Sloveniji mnogo in škoda je, da ne zavod za šolstvo, ne center za poklicno izobraževanje, ne andragoški center ne organizirajo njihove izmenjave.

Ocenjevanje: večja teža sodelovanju

Vse bolj pomembno je vprašanje, kakšne so možnosti za iztek šolskega leta, kako načrtovati ocenjevanje znanja in zaključevanje ocen. Že danes bi morali imeti učitelji v mislih možne variante. Zlasti na šolah, kjer dijaki »načrtujejo« delo v strnjenih časovnih blokih (na primer športniki) in so pri kakem predmetu letos še brez ocen. Očitno je še prisotno razmišljanje, da »bomo že lahko vse uredili, ko pridemo nazaj«.

Verjamem, da so obremenitve šolanja na daljavo za učitelje tako velike, da si želijo nazaj v učilnico. Po mojih izkušnjah je glavna težava, povezana z ocenjevanjem, v programski opremi, ki jo uporablja večina šol, ker ne omogoča nadzora nad preverjanjem in ocenjevanjem znanja, posebej pisnim. Že zaradi tega v sedanjih razmerah ni dosegljivo preverjanje in ocenjevanje nekaterih dosežkov, na primer pisnega izražanja, praktičnih izdelkov. Torej letos ne bo mogoče uresničiti vseh ciljev iz učnih načrtov.
Tudi izvedba ustnega preverjanja in ocenjevanja znanja je lahko sporna, če ni mogoče nadzirati prostora. In prav to svetujejo šolam navodila zavoda za šolstvo (2. aprila), da pri izvedbi preverjanja upoštevajo domače razmere in preverjanja ne pogojujejo z vizualnimi in drugimi pogoji.

Formulacija vzbuja sum, da bo ocenjevanje znanja potekalo pod različnimi pogoji. Bolje bi bilo pogledati, kako enake probleme rešujejo drugod po svetu (Univerza Johns Hopkins je zbrala nekaj primerov), kjer tudi spoštujejo zasebnost stanovanja, imajo pa bogatejšo kulturo ocenjevanja po spletu, predvsem pa se ne bojijo, da tudi z »zunanjimi motivacijskimi sredstvi« (pritiski) dosežejo sodelovanje učencev v spletnem izobraževanju.

Moje izkušnje kažejo, da je v šolanju na daljavo zelo pomembno sprotno učenje in sodelovanje učencev v procesu. Zato mislim, da bi bilo treba v interventnem zakonu med merili ocenjevanja povečati težo sodelovanja, ki bi ga učenec oz. dijak dokazoval z materialnimi dokazi, kot so prisotnost, odzivnost, kratki pisni odzivi po posamezni učni sekvenci, delo s sošolci. S tem bi se krepil sistem povratnih informacij med učenci/dijaki ter z učiteljem, hitro kroženje povratnih informacij pa dvignilo kakovost samostojnega učenja.

Usmeritve glede realizacije učnih načrtov

Na začetku citirana izjava ministrstva namiguje na to, da naj izobraževanje na daljavo sledi potrjenim učnim načrtom. Absurdno bi bilo pričakovati, da bi lahko bilo izobraževanje na daljavo kopija rednega izobraževanja in bi vsak dan izvajali predmete kot po urniku. Bodimo realni, izobraževanje na daljavo celotne populacije ne more doseči tempa, širine in ne globine rednega izobraževanja.

Zadnja okrožnica in navodila (ministrstva za izobraževanje 3. aprila in zavoda za šolstvo 31. marca ter 2. aprila) so že odstopili od tega in zadevo razumno prepustili šolam. Sicer polno zaupam, da učitelji znajo sami pripraviti izvedbeni načrt za letos in tudi za zapolnitev vrzeli v naslednjem letu. Z veliko zanesljivostjo si upam trditi, da je v tem trenutku storilnost in hlastanje po tem, da se uresničuje veljavni predmetnik in učni načrti ter njegovi cilji, znak čistega normativnega formalizma. Povzročilo bi več škode kot koristi za znanje učencev/dijakov, še bolj pa za razvoj njihovih učnih navad, odnosa do znanja in učenja ter učne kondicije.

Velika vrzel je, da na nacionalni ravni še vedno ni razmisleka, kakšni naj bodo poudarki, na katera predmetna področja se velja usmeriti, katerim temam/ciljem nameniti več. Pri tem bi veljalo razmisliti tudi o tem, kaj od mladih v teh razmerah lahko pričakujemo, da odnosov in dela ne bi povsem intelektualizirali, ampak ohranili tudi čas za odzivanje na njihove življenjske perspektive.

Spremljanje in evalvacija

Po odmevih v javnosti je očitno, da učitelji in ravnatelji izvajajo sedanji prisilni eksperiment z veliko odgovornostjo. To delo je vredno načrtno spremljati in evalvirati, ne samo zaradi reševanja trenutnih težav. Gre za edinstveno priložnost, da ovrednotimo sistem. Sedanje prakse ne bodo ostale brez sledov, prihodnost ne bo mogla mimo njih.

Evalvacija bi lahko po izteku krize prispevala k iskanju dolgoročnih rešitev za probleme, o katerih obstajajo znotraj strok in v javnosti različni pogledi, kot so na primer optimizacija obremenjenosti, obsega učnih vsebin in zahtevnosti učnih ciljev, preverjanje in ocenjevanje znanja med objektivnostjo in validnostjo, odnos šole do upoštevanja otrokovih oziroma mladostnikovih življenjskih perspektiv, odprtost kurikula. Šolska svetovalna služba lahko ta čas zagotovi kakovostne informacije v evalvaciji.

Zdenko Medveš, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani