Nobene težave ne moremo rešiti, dokler se z njo ne soočimo

Sklepna izjava svetovne podnebne in varnostne konference v Torontu leta 1988 je končne posledice podnebne krize razvrstila kot »druge za svetovno jedrsko vojno«. Letos mineva natanko 60 let od kubanske geopolitične varnostne in jedrske krize, ko je bila v zadnji sekundi preprečena tretja svetovna jedrska vojna, in 30 let od prve konference OZN o okolju in razvoju, na kateri je bila sprejeta prelomna konvencija o podnebnih spremembah. Dogodka sta bila jasen imperativ in glasen poziv za svetovno jedrsko razorožitev ter geopolitiko trajnega miru in trdna zaveza za pravočasno ter uspešno rešitev podnebne krize za preprečitev podnebnega zloma.

Danes z veliko zaskrbljenostjo ugotavljamo, da sta oba poziva ostala zgolj na papirju. Žal se bistveno premalo zavedamo, da nas je predvsem v zadnjih tridesetih letih svetovni esteblišment – neoliberalna politična, vojaška, bogataška in korporativna elita pripeljala na rob prepada obeh za planet, človeštvo, naravo in varnost v celoti uničujočih scenarijev: podnebno-energetske in varnostno-jedrske krize. V današnji posredniški vojni (proxy war) ZDA, Nata in EU z Rusijo, ki se grozeče bije na hrbtu žrtev, tragedij in katastrofe v Ukrajini, smo vse bliže »armagedonu« in tretji svetovni jedrski vojni. Ta posredniška vojna sočasno pomeni tudi zelo globoko svetovno politično, varnostno, energetsko, prehransko, draginjsko, finančno in gospodarsko krizo. Hkrati se tudi svetovna podnebna kriza pospešeno približuje kritični točki brez povratka, ko se bo zaradi podnebnih prelomnih točk, povratnih zank in domino učinka kaplja prelila čez rob in ko katastrofalnih posledic (tudi izginotja civilizacije, kot jo poznamo danes) ne bo mogoče več ustaviti in preprečiti. Še nikoli nismo bili tako blizu točki, ko posredniška vojna lahko kulminira v pravo in preraste v tretjo svetovno jedrsko vojno, in še nikoli tako blizu podnebnemu zlomu kot danes.

Le kako smo ljudstvo sveta in demokratični zdravi razum takšen novi imperialistični, hegemonistični in ultraneoliberalni marš v navedeni globoki krizi lahko dopustili? Zgolj popolna in odkrita samorefleksija glede vzrokov in dejstev za nastali krizi je ključna, da končno krenemo po poti skupnega demokratičnega dialoga vseh držav sveta za trajnostni ter podnebno in kolektivno varen jutri. Pred leti je pisatelj James Baldwin zapisal: »Vseh težav, s katerimi smo se soočili, ne moremo rešiti. Toda nobene težave ne moremo rešiti, dokler se z njo ne soočimo.« Zato se moramo z obema navedenima scenarijema bližajoče se svetovne katastrofe soočiti danes. Že jutri bo bistveno prepozno.

Bližina nepovratnega podnebnega zloma

Svetovna podnebno-energetska kriza je poleg potencialne svetovne jedrske vojne največja grožnja v celotni zgodovini človeštva. Zaradi izredno visokih in še vedno naraščajočih emisij toplogrednih plinov (TGP) in njihove ogromne kumulativne količine v ozračju, ki močno presega povprečje na planetu v zadnjih najmanj nekaj milijonih letih; zaradi posledično pospešenega svetovnega segrevanja in pregrevanja planeta; zaradi eksponente rasti svetovnega materialnega odtisa, enormnih pritiskov na okolje in naravo, hitrega izgubljanja in izginjanja vrst in habitatov; zaradi netrajnostnega razvoja in ujetosti v paradigmo neskončne gospodarske rasti ter popolne odvisnosti od megapotrošništva; zaradi izgube kompasa prioritet individualnih in kolektivnih vrednot (itd.) se podnebna in razvojna grožnja v zadnjih treh desetletjih pospešeno poglablja in nas vodi v podnebni zlom.

Kako velika je ta grožnja? Za lažje razumevanje si zamislimo debelo knjigo katastrofalnih svetovnih dogodkov v zadnjih 12.000 letih (od zaključka zadnje ledene dobe oz. od začetka človeške civilizacije in kmetijske revolucije), v katero zapišemo vse vojne, spopade, pokole in genocide (vključno s prvo in drugo svetovno vojno); vse naravne in druge katastrofe s poplavami, sušami, viharji, vulkani, potresi; vse smrtonosne bolezni, kuge in lakote, ki so zdesetkale svetovno prebivalstvo (vključno s pandemijo covida-19); vse gospodarske in finančne krize sveta in držav itd. In še vedno je ta knjiga mnogo tanjša kot knjiga podnebne grožnje ter njenih katastrofalnih scenarijev.

Podnebna kriza je zgolj vrh ledene gore širše okoljske, energetske, gospodarske in razvojne krize. Ta kriza ni tehnična, kajti če bi bila zgolj tehnična, bi bila zelo enostavno rešljiva. Je sistemska, paradigmatična, svetovnonazorska, vrednotna, zato je brez korenite spremembe le-teh ni mogoče rešiti ali odpraviti, temveč zgolj omiliti. Preprečimo lahko tiste najhujše črne scenarije in njihove najbolj uničujoče negativne posledice, ki bi zaradi sprožitve podnebnih prelomnih točk, povratnih zank in domino učinka vodile do prelitja kaplje čez rob, do točke brez povratka, ko samodejnega pregrevanja planetarnega podnebnega sistema za 3, 4, 5 in več °C ne bi bilo mogoče več preprečiti, tudi če bi že danes v celoti ustavili vse svetovne emisije ogljika v ozračje (glej članek: Hothouse Earth – Trajectories of the Earth System in the Anthropocene, PNAS 2018).

Prag oz. mejna povprečna temperatura sveta za preprečitev prelitja kaplje čez rob je po ugotovitvah in modelih stroke približno med 1,5 in 2 °C. Prej in bolj odločno ko bomo v svetovnem merilu enotno ter učinkovito ukrepali in zadržali povečanje svetovne povprečne temperature vsaj pod 1,7 °C glede na predindustrijsko dobo (kot to določa pariški sporazum), manjše bodo negativne posledice. Kako? S takojšnjim prepoznanjem vzrokov, razlogov in poganjalcev te krize, z jasno razglasitvijo urgentnega ukrepanja in maksimalnimi napori demokratičnega dialoga vseh držav sveta za spremembo ekonomske ter vrednotne paradigme na eni in z jasnimi ter učinkovitimi takojšnjimi ukrepi na drugi strani lahko dosežemo, da ne bo prerasla v popolnoma neobvladljivo pošast. Za spopad z globoko podnebno krizo sveta bo treba obrniti popolnoma vsak kamen, pa naj bo cena ali zahteva še tako visoka in velika oziroma na prvi pogled še tako neizvedljiva ali nedosegljiva.

Podnebna kriza presega človekovo dojemanje in celo njegovo domišljijo, saj se danes s tako globokimi in katastrofalnimi posledicami (ki bodo še mnogo hujše za prihodnje generacije v naslednjih desetletjih in stoletjih) nismo sposobni niti pripravljeni soočiti. Človeštvo, predvsem pa vlade in voditelji te krize ne razumejo in ji žal pripisujejo zgolj tehnično dimenzijo. Zato jo poskušajo, kar je napačno, naslavljati in reševati zgolj s tehničnimi (in predvsem kozmetičnimi) ukrepi.

Zgolj odločno ukrepanje

Najbolj skrb vzbujajoč podatek glede poglabljanja podnebne krize je hitrost povečevanja količine ogljika v ozračju zlasti v zadnjih nekaj desetletjih. Svetovne letne emisije ogljika (TGP) so se od leta 1960 do danes povečale približno za 400 odstotkov. Trend povečevanja v prihodnje je po analizah OZN in stroke približno 1 do 2 odstotka letno. Za odločen spopad s podnebno krizo pa bi se svetovne emisije ogljika morale zmanjševati približno za 6 do 7 odstotkov letno (kar je enako svetovnemu zmanjšanju emisij v času koronske krize v letu 2020), da bi lahko cilj pariškega sporazuma, torej neto ničelne emisije ogljika, na svetovni ravni dosegli najkasneje do leta 2040, kar je za preprečitev podnebnega zloma po mnenju podnebne stroke nujno in neizogibno.

Indijski ledenik Gangotri, ki napaja izvir reke Ganges, izginja. FOTO: Xavier Galiana/AFP

Po podatkih projekta, ki ga sofinancira tudi evropska komisija (Constrain ZERO-in, EU 2020), je preostali svetovni ogljični proračun (torej količina ogljika, ki ga za dosego cilja 1,5 °C pariškega sporazuma še smemo spustiti v ozračje) izredno majhen, saj se je zaradi antropogenih emisij ogljika že do danes povprečna svetovna temperatura povečala za 1,2 °C. Glede na letne emisije ogljika v državah EU bomo za dosego cilja 1,5 °C svoj skupni še razpoložljivi ogljični proračun porabili že približno v treh do petih letih, za cilj 2 °C pa približno v trinajstih do petnajstih letih. To jasno pove, da bi morale vse države EU (tudi Slovenija) za dosego cilja 2 °C svoje neto ničelne emisije ogljika doseči najkasneje v obdobju do 2035–2037 in ne šele do leta 2050, kot je trenutno predvideno v podnebnem zakonu EU iz leta 2021 (t. i. evropska podnebna pravila).

Podnebni cilji držav sveta (in tudi EU) še vedno sledijo zgolj 4. členu pariškega sporazuma (PA), kar je nezadostno, niso pa skladni z 2. členom PA. Četrti člen PA namreč za razvite države dopušča doseganje neto ničelnih emisij ogljika do sredine stoletja, za države v razvoju pa približno desetletje kasneje. Kot je strokovno že znano (toda žal še ne sprejeto s sklepi OZN), sta 2. in 4. člen PA v pravnem in vsebinskem protislovju. Pravno prioriteto ima namreč po mnenju stroke 2. člen PA, ki navaja, da je podnebni cilj »znatno pod 2 °C v primerjavi s predindustrijskim obdobjem s prizadevanji, da se dvig temperature omeji na 1,5 °C«. Za dosego tega cilja pa je preostali svetovni ogljični proračun, kot že rečeno, še zelo majhen in ga bomo v svetovnem merilu za cilj 2 °C porabili že najkasneje do leta 2040.

Tudi cilj za dosego neto ničelnih emisij ogljika do leta 2045 (kot ga je na primer uzakonila Nemčija) strokovno ne vzdrži, saj je časovno še vedno prepozen za izvedbo 2. člena PA. To narekuje, da bomo podnebno zakonodajo EU in držav članic (in vseh razvitih držav sveta) morali že v nekaj letih nadgraditi z bolj ambiciozno časovnico za dosego neto ničelnih emisij ogljika vsaj do leta 2040, v nasprotnem primeru se bodo po mnenju stroke svetovne temperature povečale najmanj med 2,7 in 3,6 °C (ali še bolj), kar pomeni, da bodo negativne, katastrofalne posledice podnebne krize, hkrati pa tudi razvojne, socialne in družbene še mnogo večje. Vsaka dodatna desetinka °C povečanja povprečne svetovne temperature nad 1,5 °C namreč po ugotovitvah stroke vodi v bistveno pogostejše ekstremne vremenske dogodke (kot so vročinski udari, požari, poplave, suše, viharji itd.) in druge negativne posledice (kot so lakota, bolezni, epidemije, smrt itd.), vsaka dodatna ena °C nad 1,5 °C pa med ostalim pomeni tudi najmanj eno milijardo podnebnih beguncev in zaradi hitrega izginjanja ledenikov zvišanje morske gladine za nekaj deset metrov.

Scenariji za obvladovanje tveganja

Preudarno obvladovanje tveganja zahteva tudi pripravo in upoštevanje scenarijev »od slabega do najslabšega« (ekstremnega in katastrofalnega). Žal za obvladovanje tveganja pred svetovnimi katastrofalnimi podnebnimi spremembami teh scenarijev še nimamo, hkrati pa so posledice bližajočega se podnebnega zloma tudi zelo slabo razumljene. Vprašati se moramo, ali lahko naraščajoče antropogene podnebne spremembe povzročijo tudi propad svetovne civilizacije, kot jo poznamo danes, ali celo množično izumrtje človeštva in narave? Trenutno je to občutno premalo raziskan scenarij, čeprav obstaja zelo veliko strokovnih razlogov za trditev, da bi poglabljajoča se podnebna kriza sveta lahko povzročila takšno svetovno katastrofo (glej članek: Climate Endgame – Exploring catastrophic climate change scenarios, PNAS 2022).

In prav zato na ravni OZN potrebujemo razpravo in odločitev za pripravo poglobljene analize scenarijev za obvladovanje tveganja pred podnebnim zlomom, saj nas strokovne študije in modeli (tudi Medvladnega panela za podnebne spremembe OZN – IPCC) opozarjajo, da bi se svetovna povprečna temperatura ozračja do konca stoletja, glede na današnji trend in skromno ukrepanje držav, lahko povečala tudi za 3 do 4 °C. Če pa bi se zaradi prelomnih točk, povratnih zank in domino efekta kaplja prelila čez rob v podnebni zlom, pa bi se temperatura povečala tudi za 5 °C in še več. Navedena analiza mehanizmov za te ekstremne posledice in izdelani scenariji bi nam nadvse pomagali spodbuditi resnično učinkovite in pravočasne ukrepe, izboljšati svetovno odpornost na podnebno krizo, dodatno pa informirati svetovno politiko, voditelje, širšo stroko, gospodarstvo in vsakega prebivalca planeta za pripravo odzivov za nujno ukrepanje za večjo odpornost in prilagajanje, vključno z odzivi na nujne primere.

IPCC je na poziv podnebne konference OZN – COP21 v oktobru 2018 že pripravil posebno poročilo o pozitivnih posledicah doseganja cilja pariškega sporazuma, torej ustavitve povečevanja povprečne svetovne temperature ozračja pod 1,5 °C. Na podnebni konferenci OZN – COP27 pa bi morale države EU in države somišljenice predlagati in vztrajati, da se na dnevni red poleg že znanih vsebin (za katere žal stroka napredka ne pričakuje) uvrsti tudi razprava in sprejme odločitev, da IPPC in druge relevantne strokovne institucije najkasneje v dveh do treh letih pripravijo tudi poglobljeno analizo in scenarije za obvladovanje tveganja pred podnebnim zlomom zaradi potencialnega povečanja povprečne svetovne temperature za 3 in 4 °C.

Slovenija potrebuje zakon o podnebni akciji

Slovenski zakon o podnebni akciji mora temeljiti na ciljih pariškega sporazuma OZN, na aktualni podnebni politiki in zakonodaji EU ter dobri praksi podobnih podnebnih zakonov nekaterih držav EU, predvsem Nemčije pa tudi Švedske, Danske, Nizozemske in Francije. Nacionalni podnebni zakon je do danes sprejelo deset držav EU, v sedmih državah je zakon v različnih fazah priprave ali v načrtih (vključno s Slovenijo), za ostalih deset držav EU pa glede priprave zakona še ni konkretnih informacij.

Takšen zakon mora predstavljati trdno streho za vodenje celovite, proaktivne, pravočasne, nepovratne, uspešne, kontinuirane ter pravične podnebne politike in akcije za spoprijem z globoko svetovno podnebno krizo. Pomeniti mora tudi streho za učinkovito upravljanje in organizacijo na tem področju, saj mora usmeriti in voditi pripravo ukrepov tako v glavnih sektorjih (energetika, promet, industrija, kmetijstvo) kakor tudi pripravo ustreznih ukrepov za vse ostale sektorje, ki komplementarno prispevajo k izvajanju podnebne politike in akcije (vzgoja, izobraževanje, znanost, zdravstvo, varnost, obramba, zavarovanje, obveščanje in osveščanje itd.). Za uspešno udejanjanje podnebne politike, akcije in ukrepov moramo znova osmisliti glavno vlogo države, ki bo zagotovila vključujoče sodelovanje civilne družbe in javnosti ter partnerski odnos z gospodarstvom, kar bo povrnilo smisel za javno dobro (Za reševanje svetovnih kriz moramo znova osmisliti glavno vlogo države; Kus, Delo 2022).

Zakon mora vsebovati vse tiste manjkajoče elemente dolgoročne razvojne politike države, ki so danes velika vrzel v upravljanju na tem področju v širšem in kompleksnem smislu. Za ta namen mora temu zakonu nujno slediti reorganizacija državne in javne uprave ter lokalne samouprave, ki bo organizacijsko in strokovno sposobna izvajati ukrepe tega zakona in bo z dobrim zgledom za posnemanje in spremembo vrednot in ravnanj pozvala k ustreznemu ukrepanju vse državljane in gospodarske subjekte.

Podnebni zakon mora omogočiti tudi ustrezno finančno in naložbeno ukrepanje Slovenije, tako javnih kot zasebnih sredstev, ter motivirati za povečanje skupne podnebne akcije v EU, ki bo resnično na tirnici za izpolnitev ciljev pariškega sporazuma OZN. To vključuje tudi pravično porazdelitev še preostalega svetovnega ogljičnega proračuna. Vključuje tudi pravično delitev nalog za ukrepanje med vse države in regije sveta ter med različne skupine prebivalcev planeta glede na njihove prihodke in premoženje, tako na osnovi zgodovinske odgovornosti držav za emisije ogljika, na temelju finančnih in tehnoloških zmožnosti ter zmogljivosti držav sveta kot na razlikovanju odgovornosti med bogatimi in revnimi. Pri tem morajo razvite države voditi svetovno podnebno akcijo in na tej poti izdatno finančno in organizacijsko pomagati državam v razvoju s pospešeno odpravo neenakosti med državami in državljani za pravično porazdelitev bremena podnebne krize in izziva zelenega prehoda med vse prebivalce planeta.

Za pripravo in učinkovito izvajanje podnebne politike in akcije Slovenije so nujno potrebni celoviti in kontinuirani dialogi z vsemi relevantnimi deležniki in civilno družbo, predvsem za pripravo učinkovitih ukrepov za trajnostno energetiko, promet, industrijo, kmetijstvo in druge sektorje na eni ter za spremembo vrednot in življenjskega sloga na drugi strani. Za ta namen morata vlada in državni zbor spodbujati in organizirati, med drugim, tudi državljanske skupščine po vzoru iz drugih držav. Državljanska skupščina (državljanski zbor) je oblika diskurzivne demokracije, torej postopek, v katerem običajni ljudje predlagajo in sprejemajo »politične odločitve« za pomembne vsebine razvoja države.

Slovenski zakon o podnebni akciji mora vsebovati te glavne cilje: najkasneje do leta 2045 moramo doseči cilj neto ničelnih emisij TGP, in sicer z zmanjšanjem skupnih emisij TGP za najmanj 85 odstotkov v primerjavi z izhodiščnim letom 2005 ter s ponori in odvzemi ogljika za preostalih približno največ 15 odstotnih točk. V obdobju do leta 2030 mora Slovenija zmanjšati skupne emisije TGP (brez upoštevanja ponorov ogljika) za najmanj 55 odstotkov, do leta 2040 pa za najmanj 75 odstotkov. Za ta namen mora sprejeti tudi letne in sektorske cilje zmanjševanja emisij TGP. Hkrati mora Slovenija najpozneje do leta 2025 ukiniti vse neposredne in posredne subvencije, ki so povezane s proizvodnjo in rabo fosilnih goriv, in jih preusmeriti v proizvodnjo in rabo obnovljivih virov energije (OVE), učinkovito rabo energije (URE), varčevanje energije in druge ukrepe za zmanjševanje emisij TGP ter za prilagajanje na podnebno krizo.

V obdobju do leta 2027 mora vlada spodbujati postavitev sončnih elektrarn na strehe javnih, komercialnih in zasebnih stavb »kot pravilo«, po letu 2027 morajo biti te obvezne na strehah javnih in komercialnih stavb, po letu 2029 pa tudi na strehah zasebnih stavb. Kjer to tehnično ni mogoče, pa je treba strehe zazeleniti. Za umeščanje velikih sončnih in vetrnih elektrarn (polja in parki) in agro sončnih elektrarn (agri-PV) ter skupnih sončnih in vetrnih elektrarn mora vlada prioritetno pripraviti ustrezno zakonodajo in ukrepe za skrajšanje postopkov umeščanja v prostor na največ dvanajst mesecev. Sončne in vetrne elektrarne se morajo prioritetno postaviti na degradirane, opuščene industrijske ali druge manj vredne lokacije in ob že obstoječe infrastrukturne objekte, kot so avtoceste, hidroelektrarne itd. Upravni postopek za pridobitev vseh potrebnih dovoljenj za že znane lokacije sončnih elektrarn na strehah (tudi največjih), vključno s pogodbo za vključitev v energetsko omrežje in za odkup elektrike, mora biti zaključen v največ treh mesecih. Vlada mora za ta namen pripraviti poseben zakonodajni sveženj ter program finančnih in drugih spodbud.

Slovenija mora proizvodnjo in rabo premoga v celoti ukiniti najkasneje do leta 2030 in do tega leta zapreti Teš, saj ji v nasprotnem primeru v tem obdobju ne bo uspelo zmanjšati emisij ogljika za 55 odstotkov, kot to zahteva podnebna politika EU. Za ta namen mora vlada promptno pripravili ustrezno zakonodajo in ukrepe za pravično tranzicijo savinjsko-šaleške premogovne regije. Do konca leta 2030 mora Slovenija povečati delež energije iz OVE v končni bruto rabi energije na najmanj 45 odstotkov. Najkasneje do leta 2043 (po dokončnem zaprtju jedrske elektrarne v Krškem) pa mora Slovenija popolnoma razogljičiti sektor energetike in celotno električno energijo proizvajati zgolj iz OVE (predvsem sonca, vetra in vode), kar je bistveno najcenejši energetski scenarij, ki sledi štirim glavnim kriterijem: cena, čas, ogljik in trajnost. Za ta namen mora vlada takoj pripraviti ambiciozni finančni spodbujevalni načrt za gradnjo maksimalnih kapacitet OVE in nemudoma dopolniti prostorsko in drugo zakonodajo, ki bo omogočila najhitrejše in stroškovno najbolj učinkovite korake za umeščanje OVE v prostor.

V obdobju do leta 2030 mora Slovenija dodatno nameniti najmanj dva odstotka BDP (približno milijardo evrov letno) za pospešeno izvajanje ukrepov podnebno-energetsko-okoljsko-razvojnega projekta, po letu 2030 pa ta odstotek ustrezno povečevati v skladu s petletnimi srednjeročnimi podnebnimi načrti do leta 2045. Za ta namen mora vlada mobilizirati potrebna finančna sredstva tudi z izdajo državnih zelenih obveznic v znesku najmanj 3–5 milijard evrov že do leta 2025–2026, kar bo pomenilo začetek uporabe zelenih obveznic v okviru finančnih in naložbenih tokov za učinkovit srednjeročni in dolgoročni podnebno-energetsko-okoljsko-razvojni projekt oziroma za zeleni prehod in trajnostni jutri. 

Mag. Zoran Kus je bivši državni sekretar za okolje in poznavalec podnebne krize.