V nadaljevanju preberite:

Zadnjih pet desetletij svojo ves čas razvijajočo se umetniško prakso izvaja z odločnostjo, ki jo spodbuja radoživa in nenasitna radovednost. Pri 75 letih svoja opažanja resničnega sveta še vedno meri tudi s podobami iz sanj in domišljije – da bi posredovala zgodbe, prežete s simboliko, polne ironije, razočaranj, satire, nežnega ogorčenja in svojstvenega spekulativnega futurizma.

Še vedno za seboj po svetu vleče tudi sintesajzerje – v Ljubljani bo v Cankarjevem domu nastopila 5. junija – in govori zasanjane monologe, ki imajo veliko smisla, igra na klaviature, električne violine in govori z angelskim glasom, ki ga sekljajo nenavadne pavze ...

Drugi del intervjuja – prvi del si lahko preberete na spletu – sva v veliki meri posvetili liku in delu njenega moža, pokojnega glasbenika Louja Reeda (The Velvet Underground) in knjigi The Art of the Straight Line, ki je izšla je pred dvema mesecema in jo je začel pisati pred smrtjo, dokončala pa ona z njegovimi prijatelji – a ne samo ...

Včeraj sem znova prisluhnila skladbi, ki jo je napisal za vajino poroko leta 2008, The Power of the Heart. Zakaj poroka po šestnajstih letih skupnega življenja?

Nisva je načrtovala. Bila sem v Kaliforniji in Lou me je poklical iz New Yorka, nisem bila najboljše volje. Začela sem jamrati o stvareh, ki jih nikoli nisem naredila, opravila, dokončala ..., se naučila jezikov, nemščine, na primer, fizike, in nikoli se nisem poročila. Potem je rekel, okej, poročiva se jutri. Dobiva se nekje na pol poti med Los Angelesom in New Yorkom, v Denverju. In sva se. Poročil naju je prijatelj na svojem vrtu. Bila je nedelja. Jaz sem imela oblečene iste obleke kot dan poprej. Naslednji dan sem odletela dalje, na koncert.

Kaj je poroka?

(smeh) Ne vem. Poroka pridoda nekaj nežnosti. Zaveš se, da boš s tem človekom do konca svojega življenja. Nama je bilo to zelo zelo jasno. Poroka pripomore k temu, da si predstavljaš preostanek svojega življenja...

... nevarna reč.

Ne, ni zastrašujoče. Nasprotno. Na list papirja sva v nekaj minutah napisala zaobljube. Lepo je imeti partnerja. Priporočam.

Veliko slavnih ljudi je popolnoma dolgočasnih, Laurie. Vi niste.

Hej, vem, kaj mislite ... (smeh) Ljudje se ujamejo v formule, naveličajo se ali pa se samo začnejo bati tveganj. Hvaležna sem, da te vrste previdnosti nikdar nisem imela ... Seveda imam rada vajo, vežbanje, svojo rutino, tega me je naučil predvsem Lou, ki je vsak dan vežbal taj či štiri ure in potem je za uro, dve prijel še za kitaro ...

Že nekaj dni poslušam knjigo The Art of the Straight Line, ki jo je Reed pisal pred smrtjo, vi pa ste jo skupaj z njegovimi prijatelji dokončali. Skoznjo sem spoznala še enega Louja. In celo naslov izhaja iz njegovega abstraktnega načina razmišljanja, kajti taj či vendar temelji na krožnih gibih – in ne na ravni črti.

Ja, res je.

V zadnjih letih Loujevega življenja je bila starodavna kitajska borilna veščina zanj pomembnejša od pisanja glasbe ali poezije; vsekakor pa vedno pomembnejša od vseh zlatih plošč ali kateregakoli nadpovprečnega dosežka v njegovi glasbeni karieri. Taj či je Louju dajal občutek ukoreninjenosti, ravnovesja in samozavesti, tako kot ga ta vadba daje vsakomur od nas. Sama sem med taj čijem ali meditacijo doživljala trenutke, ki so se zdeli, kot da sem prvič odprla oči in uzrla svet – Lou pa je vadil po štiri ure in več na dan.

To je bilo v skladu z njegovim občutkom dvojnosti.

Zakaj Umetnost ravne črte?

Louja je taj či pritegnil zato, ker mu je dajal občutek smeri, občutek, da lahko izboljša svoje življenje. Zato je o njem razmišljal kot o ravni črti, čeprav se ga izvaja v krogu in s krožnimi gibi. Všeč mu je bila kombinacija ravnotežja in akcije, ki jo taj či vključuje.

Kljub vsemu, kar Lou v knjigi zapiše – in njegovi prijatelji, kolegi učitelji, učenci, sestra in ne nazadnje predvsem vi –, je izredno diskretna, kar je dobro ...

(smeh)

Ja, diskretnost je dobra stvar, sploh v teh časih. Česar nismo hoteli, je, da bi kakorkoli skušali analizirati Loujevo osebnost.

Veliko poslušalcev njegove muzike je menilo, da je Lou v svojih skladbah pel in pripovedoval o sebi. Seveda ne. Ni bil te vrste samoizpovedni glasbenik. In ne z enim ne z drugim ni bilo nič narobe. Bilo mu je vseeno, koliko so ga poslušalci prek njegove umetnosti spoznali. Bil je izredno zaseben človek. Zato je bilo zadnje, kar sem hotela s knjigo The Art of the Straight Line narediti, da bi ga portretirala. Kar lahko rečem, je, da si je vse življenje prizadeval, da bi izboljšal sebe in svet okoli sebe, pa naj mu je bilo to še tako težko.

Vedno je hotel najboljšo torbo, najboljšega učitelja, najboljše vse. Želel si je izboljšati zvok svoje kitare, imeti najboljši objektiv fotoaparata. Tudi ko so stvari šle hudo narobe, jih je skušal izboljšati, bil je posebne sorte optimist.

Ker nam še ni uspelo dognati, ali se stvari skozi zgodovino izboljšujejo ali gredo na slabše, je najbolje, kar lahko storimo, to, da si prizadevamo, da bi sami postali boljši od tistega, kar smo bili včeraj.