Nevidne

Leta 1889 so v švedskem mestu Birka odkrili grob vikinškega bojevnika. Očitno je šlo za junaka in najboljšega med vojaki, saj je bil grob bogato napolnjen. Skupaj z njim sta bila pokopana tudi dva konja, kobila in žrebec, truplo so okrasili z zlatim in srebrnim nakitom ter ga ovili v dragocene tkanine. V grobu so našli tudi njegovo orožje: meč, puščice, nož in dva ščita. Bojevnik iz Birke, kot so ga poimenovali, je postal simbol vikinškega poguma in moči.

Leta 2017 so odkrili nekaj neverjetnega, kar je zmedlo arheologe. Test DNK je pokazal, da je bil bojevnik v resnici bojevnica. Nekateri so še vedno dvomili in trdili, da je bilo v grobu več različnih kosti in da so bile med njimi po naključju tudi kosti ženske. A vse je kazalo, da je bila v razkošni grobnici dejansko pokopana ona. To odkritje je spremenilo perspektivo pogleda na zgodovino Vikingov: ne samo moški, tudi ženske so bile bojevnice, še več, bile so tudi odlične trgovke, imele so svojo lastnino in vodile so dežele in plemena.

Zakaj, ko govorimo o človeštvu ali narodu, takoj pomislimo le na moški del prebivalstva? Ali evolucijske teorije, ki govorijo o tem, da so bili moški lovci in ženske le nabiralke, resnično držijo? Kako to vemo? Kaj pa če gre za pomoto, tako kot pri bojevnici iz Birke? Arheologi so pred nekaj leti na podlagi odtisov rok odkrili, da so znane pradavne jamske poslikave v Franciji in Španiji ustvarile predvsem ženske, in ne moški, kot so od nekdaj predvidevali.



Pred kratkim sem brala knjigo britanske avtorice Caroline Criado-Perez Invisible Woman (Nevidna ženska), v kateri dokazuje, da je svet ustvarjen po moški podobi. Še vedno. »Ne zato,« pravi avtorica, »ker bi imeli moški kaj proti ženskam, ampak zato, ker ne pomislijo nanje. Ker jih ne vidijo in ne upoštevajo.« Ženske so, kot je učila Simone de Beauvoir, drugi, in ne prvi spol. Perezova je tudi novinarka in aktivistka ter ustanoviteljica akcije Women's Room (Ženska soba), v okviru katere se je borila za večjo zastopanost žensk v javnosti in dosegla, da se je podoba pisateljice Jane Austen končno znašla na bankovcu za deset funtov. Med kampanjo so ji večkrat grozili in v časopisih so se pojavila pisma bralcev, v katerih so se moški spraševali, zakaj nam je vsega tega sploh treba, »saj so ženske danes že povsod«. Res?

Najvišje police na omarah so še vedno narejene tako, da jih lahko doseže moški, in ne povprečno velika ženska. Neprebojni jopiči, ki jih nosijo policistke, največkrat sploh niso prilagojeni njihovim telesom, ampak so le manjše različice tistih za policiste, zato jih pred streli ne varujejo tako dobro kot kolege. Temperatura v ustanovah in javnih prostorih je prilagojena moškemu in ne ženskemu telesu; za slednje bi bila optimalna, če bi bila nekaj stopinj višja. Varnostni pas in varnostne zračne blazine v avtomobilih so bili do nedavnega ustvarjeni za velikost moškega, zato je imel v primeru nesreče kar 50 odstotkov več možnosti, da bo preživel, kakor ženska. Nekateri simptomi srčnega infarkta so pri ženskah drugačni kot pri moških, saj nimajo le bolečin v prsih, temveč tudi v trebuhu, in največkrat jim je zelo slabo, a zdravniki na urgenci pri obeh spolih upoštevajo oziroma prepoznavajo le moške simptome. Presenetilo me je, ko avtorica odkrije, da pri testiranju zdravil nekatere farmacevtske korporacije prevečkrat upoštevajo le moško fizionomijo. Prav zato nekatera zdravila za zvišan tlak zmanjšujejo možnost srčne kapi pri moških, a jo povečajo pri ženskah.

Umetniški in akademski svet ni nič drugačen. V 50. in 60. letih prejšnjega stoletja je bila med člani Newyorškega filharmoničnega orkestra komaj kakšna ženska. Leta 1970 se je to spremenilo, saj so na avdicijah med žirijo in glasbenike postavili zaveso – nove člane so izbirali le po posluhu. Deset let pozneje je bila v orkestru že okoli polovica glasbenic. Akademikinje v ZDA so ugotovile, da so njihove znanstvene analize v strokovnih časopisih večkrat objavljene, če se podpišejo le s priimkom, saj uredniki menijo, da so moški. Študenti pa profesorice na univerzah ocenjujejo po veliko strožjih merilih kot profesorje.



V filmih, ki jih gledamo v kinu, je več moških junakov kot junakinj, prav tako imajo več dialogov, v novicah in na televiziji se pojavlja bistveno več zgodb o moških kot ženskah.

Tudi slovenska zgodovina je polna spominskih lukenj, v katerih so izginjale zanimive, močne in nadarjene ženske biografije. O tem priča knjiga Pozabljena polovica (založba Tuma in SAZU), ki je nastala pod vodstvom Alenke Šelih, v kateri so zbrane življenjske zgodbe znanstvenic, slikark, pesnic, humanitarnih delavk, političark, podjetnic, izumiteljic, katerih imena, kljub njihovim talentom in presežkom, nikoli niso bila uvrščena v leksikone in enciklopedije, po katerih se ne imenuje nobena ulica in nimajo spomenikov. Samo zato, ker so bile ženske. V knjigi Zamolčane zgodovine Tatjana Greif in Nataša Velikonja (založba Škuc) ugotavljata, da so sicer najbolj moderni in napredni slovenski pesniki in pisatelji velikokrat prezirali erotično žensko poezijo in so imeli do pisateljic patriarhalen in pokroviteljski odnos. Tudi danes ni drugače; žanrske knjige, ki jih pišejo ženske, nekateri odpravijo s prezirljivim zamahom, drugim se zdi, da celo ogrožajo slovenski jezik, a če jih pišejo moški, se žanra skoraj nikoli ne omenja, le pisatelja.

A pojdimo naprej. K športu. Zakaj pravimo državna nogometna reprezentanca in državna ženska nogometna reprezentanca? Perezova omenja, da so leta 2013, ko je teniški igralec Andy Murray zmagal v Wimbledonu, mediji zapisali, da so Britanci na to čakali kar 77 let, čeprav je leta 1977 znameniti pokal Angliji priborila že Virginia Wade.



Svet torej vodijo predsodki in spominske luknje. A če se zazremo v tehnologije prihodnosti, so boljši časi še daleč. V silicijevi dolini prevladujejo moški, na vodilnih mestih je le enajst odstotkov žensk in skoraj polovica jih čez nekaj let zapusti službo, saj ne napredujejo po enakih kriterijih kot moški in njihovi projekti so velikokrat zavrnjeni. Zato ni čudno, da so novi mobilni telefoni preveliki za ženske roke, da umetna inteligenca raje »uboga« moške glasove kot ženske, da so algoritmi velikokrat šovinistični, saj so jih ustvarili, načrtovali in testirali predvsem moški. »V ZDA vam bo Siri takoj povedala, kako najdete pot do trgovine, kjer boste lahko kupili viagro, kako lahko pridete do klinike, kjer opravijo abortus, pa vam bo zamolčala.« Ko so tehnološka podjetja zasnovala prve emotikone, so bile podobe zdravnikov, delavcev in znanstvenikov le moške. Ko je Sheryl Sandberg, današnja desna roka Marka Zuckerberga, delala še za Google, je šele, ko je bila noseča in je težko hodila, ugotovila, kako veliko parkirišče ima podjetje. Vodilne je opozorila, da bi morale imeti nosečnice dostopnejša parkirišča, bliže upravni stavbi. Kot pravi avtorica knjige, se ji je zdelo, da bi moralo napredno podjetje, kot je Google, ki se ukvarja z analizo in zbiranjem podatkov, že zdavnaj poskrbeti za to.

Svet se ne prilega ženski, bi lahko dejali. Ni nam prav, je brez rokavov kot prevelik plašč, ki nam otežuje hojo, namesto da bi nam bilo v njem toplo. Pisateljica je po izidu knjige od žensk dobivala pisma, v katerih so ji pisale, da so vedno mislile, da je nekaj narobe z njimi, zdaj pa jim je jasno, da jih pri marsikateri stvari niso upoštevali. Niti njihovega telesa niti talenta, pameti in čustev.

Kaj če bi moški, ko načrtujejo svet, kdaj za mnenje vprašali žensko? Še bolje: zakaj nam ne pustijo, da bi stvari naredile same in končno enkrat po naši podobi?