Ne gre za radikalizacijo islama, ampak za islamizacijo radikalnosti

Na nemških univerzah že dolgo obstajajo inštituti za arabistiko in islamsko znanost, pred šestimi leti pa so v Münstru ustanovili povsem samostojni center za islamsko teologijo. S šolskim letom 2021/22 bodo postali univerza, kar bo poleg Sarajeva druga islamska univerza na evropskih tleh. Eden od docentov na Centru za islamsko teologijo v Nemčiji je tudi slovenski akademik Raid Al Daghistani. Z islamom se je podrobneje spoznal med študijem v Sarajevu in uvidel, da se resnični islam in naše dojemanje ne bi mogla bolj razlikovati.

»Izobražujemo lastne teologe in imame, namesto da jih uvažamo od drugod. Naš motiv je, da izobrazimo lastne strokovnjake, ki bi islam poučevali kritično do lastne tradicije in glede na evropsko kulturo in dediščino,« je rekel v intervjuju med obiskom Ljubljane.
 

O islamu poslušamo na vsakem koraku, vendar o njem vemo precej malo. Kaj sploh je islam?

Vero s 1400-letno zgodovino, teologijo, filozofijo, kulturo, civilizacijo in duhovnostjo težko spoznaš na hitro. Da bi vedeli več o islamu, se moramo preprosto bolj potruditi. Nujno je veliko branja, radovednosti, poglabljanja in proučevanja islama, da bi zares spoznali njegova načela, vrednote in ideje, ki pa so daleč od podob, ki nam jih posredujejo skrajneži in radikalni islamisti. Če si ustvarimo podobo islama, ki jo vidimo v medijih po terorističnih napadih, potem takoj zaidemo v slepo ulico brez prave orientacije in predstave. V Koranu se od vseh aspektov največkrat pojavi ravno pojem milosti (rahma), čeprav je denimo beseda džihad trenutno veliko bolj na udaru. Milost je glavni islamski teološki koncept, saj božja milost – po islamskem verovanju – zaobjame vse, božji bes pa samo določene stvari. Milost je tako, teološko gledano, poleg enosti, vsemogočnosti in vsevednosti bistveni atribut Boga v islamu.

Zakaj potem javnost pripisuje islamu tako militanten predznak?

Zato, ker do nas pride povsem popačen islam. V resnici je glavno islamsko načelo iskanje zmernosti in srednje poti, čeprav tudi odstopanja niso nujno radikalna. Primer so sufijske veje, ki so se, zgodovinsko gledano, pogosto (a ne vedno) razvijale v določenem odklonu od islamske ortodoksije, zato premorejo veliko estetike, globine in poezije. Sicer pa ima islam v resnici precej podobne temelje kot vse druge vere. Sloni na petih osnovah: enotnosti boga, molitvi, postu, romanju v Meko in dajanju miloščine. Znotraj islamske teologije obstaja tudi izročilo, da se mora vsak vernik obnašati tako, kot da bi imel boga pred seboj, skozi dolgo zgodovino pa so se razvile različne islamske šole in interpretacije, ki so večinoma kreativno in produktivno prispevale k notranji razvejanosti in pluralnosti islamske tradicije. Islam nikoli ni bil monolitičen in zanj velja nekaj podobnega kot za judovsko tradicijo – kjer se srečata dva rabina, nastanejo tri mnenja.

Kje je danes islamska sredinska pot?

Klasično islamsko kulturo so vedno odlikovali interpretacijska raznolikost, sproščenost do dvoumnosti in spodbujanje mnogoterosti, kar je ravno obratno od tega, kar se odraža v 20. stoletju s porastom ekstremističnih skupin, ki trdijo, da edine poznajo resnico islama. Del razlogov lahko poiščemo v kolonizaciji, ko je z gospodarsko in vojaško premočjo v islamske države prišla tudi znanstvena premoč, zato so muslimanske elite začele povzemati znanstvene nastavke z zahoda, po načelu, da se vse, kar je dvoumno in nejasno, oddaljuje od resnice. S tem lahko pojasnimo, da je med muslimani upadla poezija, čeprav je pred tem cvetela celo homoerotična poezija. Nešteto erotičnih in homoerotičnih pesmi in divanov so pesnili ravno religijski učenjaki, ki so v svojih krogih veljali za ortodoksne in konservativne, kar si danes v islamskem svetu komaj lahko zamislimo. Klasičnega muslimanskega učenjaka je skoraj vedno odlikovalo to, kar nemški arabist Thomas Bauer imenuje dvojni ideal pobožnosti in literarne prefinjenosti. Danes je takšen ideal med muslimanskimi avtoritetami težko najti, vendar pa vseeno ni povsem izginil.

Kdo je torej odgovoren za naše popačeno dojemanje islama?

Islamski svet je v zadnjih dveh stoletjih doživel spremembe, ki so tako za posameznika kot za družbo imele večinoma negativne posledice. Hkrati pa je naše dojemanje islama še vedno omejeno in pomanjkljivo. Množice se polnijo z negativnimi aktualnimi dogodki, ki pa o islamu ne povedo tako rekoč nič z religijsko-kulturnega vidika. Če bi bili teroristični napadi resnični islam, potem muslimanov sploh ne bi bilo več, saj bi se vsi vrgli v zrak. Nikakor pa to ne pomeni, da teroristični napadi nimajo popolnoma ničesar z vsebinami, ki jih posreduje islamsko izročilo. Islamski skrajneži in teroristi iz Korana jemljejo določene verze, ki so po naravi situacijski, in jih s tem, ko jih izolirajo iz njihovega konteksta, absolutizirajo. Njihovo početje torej ni samo napačno, temveč je tudi skrajno nevarno. Nihče jih ustrezno ne umesti v neko zgodovinsko situacijo, zato pride do tragičnega posploševanja.

Lahko opišete kakšen primer?

Eden morda najbolj zloglasnih – torej najpogosteje manipuliranih – verzov je 191. verz 2. sure, ki se glasi: »In ubijte jih, kjerkoli nanje naletite (...)«. Teroristi so prepričani, da bi morali muslimani ubiti vse nevernike, toda težko bi podali bolj zgrešeno razlago. Za pravo razumevanje je treba vedeti, kateri verz stoji spredaj in kateri zadaj in v katerem zgodovinskem kontekstu je bil ta verz razodet. Če beremo predhodne in sledeče verze, potem ugotovimo, da gre za muslimane, ki so jih napadli mekanski pogani, šele po trinajstih letih pa je bog dovolil majhni skupini muslimanov, da se ubranijo. In ti neverniki, ki so jih muslimani morali ubiti, so bili zgolj mekanski pogani, ki so jih pregnali z njihovega nekdanjega ozemlja. Ta verz je zato povsem situacijski za točno določen dogodek in nihče ga ne sme upravičiti za napad na drugače verujoče, čeprav ravno to počno ekstremisti, da bi mobilizirali svoje privržence za lastne geopolitične cilje.

Omenjeni verz je torej treba brati in razumeti tako v prvotnem kontekstu njegovega razodetja kot v njegovi intratekstualnosti. Tako bomo izvedeli, da se je muslimanom dovoljeno boriti zgolj proti sovražnikom, ki so jih napadli ali pregnali; da pri tem muslimani ne smejo prekoračiti mere, kajti »Bog ne mara tistih, ki pretiravajo«; da se je prepovedano boriti na krajih, posvečenih molitvam; in da se boj po prekinitvi neposredne ogroženosti ne sme nadaljevati. To je povsem v nasprotju z nekaterimi sodobnimi samomorilskimi napadi islamističnih skrajnežev.

Bi se tako različnim interpretacijam lažje izognili, če bi imel islam moralno avtoriteto, kot jo ima rimskokatoliška cerkev s papežem?

V islamu dejansko ne obstaja instanca, ki bi imela podobno pozicijo in funkcijo, kot jo ima papež v rimskokatoliški cerkvi. Tudi ne obstaja institucija, ki bi imela enako vlogo, kot jo ima cerkev v krščanstvu. Ta avtoriteta je v islamu razpršena v več osebnosti in več centrov moči. Poleg tega ima vsak vernik lasten dostop do Korana, a da ne bi prihajalo do napačnih interpretacij, obstajajo imami in učitelji, ki znajo razlagati koran in islam, saj koran težko bereš brez pravega znanja in razlag. Ali, bratranec preroka Mohameda, je ob neki priliki dejal, da je koran knjiga med dvema platnicama, do govora pa jo pripelje šele bralec. Veliko verzov je nejasnih, dvoumnih in situacijskih, zato nikakor ne moremo vzeti ven nekaj, ker služi zgolj našemu trenutnemu interesu. Poleg tega je pri branju korana vselej treba upoštevati razmerje med namenom in izrazom posameznega verza na eni strani ter splošno ravnjo in specifikacijo na drugi.

Prerok Mohamed je rekel, da je raznolikost v mnenjih milost za (njegovo) skupnost. Spodbujal je k raznolikosti interpretacij, toda marsikje sta nujni jasnost in enotnost. Pri določenih vprašanjih bi bilo smiselno imeti eno avtoriteto, po drugi strani pa raznolikost omogoča prilagajanje lokalni skupnosti. Težko neka fatva iz Savdske Arabije enako velja pri nas. Veliko vlogo igrajo tudi lastne izkušnje in lasten kontekst, lastno razumevanje in odprtost. Osnove vere so povsod iste, toda kmalu pride do razlik pri vprašanju, kako vero razumeti. Že molitev med suniti in šiiti je različna. Pomembneje je, da razlike ne postanejo problem, ampak bogastvo.

Kako naj potem razumemo teroristične napade?

Najprej se moramo zavedati, da gre pri tem za sodobne fenomene, ne za tradicionalni islamski pojav. Teroristi so perverzija islama in so kvečjemu islamistične skupine in ne islamske. Francoski islamolog Olivier Roy je problematiko dobro zajel s trditvijo, da ne gre toliko za radikalizacijo islama kot za islamizacijo radikalnosti. S tem je hotel povedati, da gre pri privržencih radikalnih islamističnih skupin za posameznike, ki so bili že pred prevzemom islama nagnjeni k radikalnosti in nasilju, v islamu pa so našli možnost za izživetje svoje radikalnosti in nasilja. Gre za mlade fante od 16 do 25 let s problematično preteklostjo na socialnem robu, v islamu pa so našli izrazno formo, čeprav njihovo početje ni utemeljeno teološko in še toliko manj duhovno. Vse početje je osnovano na zločinu in ne na širjenju islama. Njihovo povezavo z islamom lahko zelo hitro izpodbijemo, problem pa je, da je veliko terorističnih skupin, ki se povezujejo z islamom.

Zakaj se Islamska država, Al Kaida ali Boko Haram povezujejo ravno z islamom?

Problem je njihova enostranska razlaga nasilja v koranu, kar bi lahko našli v vsaki religiji. Vzeli so recimo verz »in ubijte jih, kjerkoli nanje naletite«, vendar koran nikjer ne pravi pavšalno, da je treba kar vse ubijati. To ni islamsko sporočilo, ampak zloraba korana. Ravno ta verz lahko razumemo tudi povsem drugače, namreč kot so ga razumeli nekateri muslimanski mistiki: kot ubijanje lastnih demonov, ki jih najdemo v svoji duši.

Na Novi Zelandiji se je nedavno dogodilo obratno – žrtve terorističnega napada so bili muslimani.

Muslimani so nad vsakim terorističnim napadom ogorčeni, pretreseni, šokirani in prizadeti. Teroristični napad na Novi Zelandiji je jasno pokazal, da ekstremizem in terorizem ne poznata meja in da je žrtev lahko kdorkoli. Toda tu ne gre le za to, kako se ob takšnem napadu počuti in odziva muslimanska skupnost. Brutalni napad v Christchurchu bi morali vzeti kot poslednji poziv za resno, iskreno, odgovorno, konstruktivno in predvsem učinkovito debato o naraščajoči islamofobiji, ki je še kako prisotna tudi v Evropi. Antiislamski rasizem, za katerega je značilno, da islam označuje za totalitarno ideologijo, v muslimanih pa vidi eksistencialno grožnjo, ne pa legitimnih pripadnikov svetovne religije, je kljub marsikaterim prizadevanjem za medsebojno sožitje, strpnost in demokratične vrednote žal zelo aktualen pojav. Teroristični napad v Christchurchu, ki ga je treba razumeti kot skrajno obliko desničarskega ekstremizma in antiislamskega rasizma, bi zato morali politiki razumeti kot alarmni signal ne samo za verbalno obsojanje takšnih dejanj, temveč za politično mobilizacijo na institucionalni ravni. Sedaj je resnično skrajni čas, da se sovraštvo proti islamu preneha.    

Nasprotniki islama zdaj opozarjajo na morebitno maščevanje.

Ne vem ... A četudi takšen strah obstaja, brutalni poboj nikakor ne vodi k rešitvi in odpravi problema, še manj pa k dolgotrajnemu sožitju in miru. Strah, želja po maščevanju in izvrševanje nasilja predstavljajo začarani krog, ki ga ni mogoče prekiniti. In pri tem ni pomembno, kdo prvi napade in kdo se maščuje.

Kakšen pomen ima odpuščanje grehov v islamu?

Koran vsebuje veliko zgodb, ki se pojavljajo že v bibliji, vendar so te v koranski naraciji nekoliko predrugačene. Ena izmed teh je zgodba o Božji stvaritvi človeštva, o Adamu in Evi. Toda drugače kot v bibliji – in to je ena izmed največjih teoloških razlik med islamom in krščanstvom – koran ne omenja in ne pozna izvirnega greha. A ne zato, ker Adam ne bi grešil, temveč zato, ker mu je Bog odpustil.

Odpuščanje je eden izmed temeljnih elementov tako islamske teologije kot tudi etike in duhovnosti. Eno izmed tako imenovanih »99 vzvišenih Božjih imen« je Al-Ghafar, kar v prevodu pomeni tisti, ki odpušča. Sposobnost odpuščanja velja za religiozno vrlino, za izraz ljubezni in samopremagovanja. Koran vernike na več mestih opominja in nagovarja, da drug drugemu odpustijo, tako recimo v 22. verzu 24. sure: »(...) Naj odpustijo in naj spregledajo. Mar vam ne bi bilo ljubo, da vam Bog odpusti? Bog je odpuščajoči in usmiljeni.« Odpuščanje in dobra dela so konstitutivni del religiozne zavesti v islamu: »Bodi odpustljiv, zapoveduj dobro in izogibaj se nevednežev.«

Tudi kesanje ima v islamski mistiki spoznavno vrednost: uvideti napako, priznati greh, biti pripravljen za preobrat. Kesanje tako predstavlja prvo postajališče na duhovnem vzponu muslimanskih mistikov.

Toda takšna razumska razlaga islama zahteva precej časa in poglabljanja.

Čeprav vsak teroristični napad vrže veliko sence na islam, naša naloga na Centru za islamsko teologijo ni zgolj ta, da vedno reagiramo na terorizem, temveč da sami na zgodovinsko-kritičen način in vselej v dialogu z islamsko tradicijo ponudimo alternativne interpretacije njegovih vsebin. Mladim, ki iščejo informacije in znanje o islamu, se trudimo objektivno predstaviti intelektualno-duhovno bogastvo in raznolikost islamske tradicije. Čim bolje moramo komunicirati z zunanjim svetom in tako muslimanom kot nemuslimanom v Nemčiji omogočiti ustrezno razumevanje islama. Vse to je naloga našega centra.

In kako naj razumemo pokrivanje žensk in obrezovanje?

Marsikaj se prikazuje kot del islamske tradicije, a to nikakor ni. Denimo obrezovanje ženskih genitalij nima nobene povezave z islamom. Enako velja za pokrivanje celotnih obrazov pri ženskah in metanje homoseksualcev s streh. Najprej sta nujni natančnost in doslednost. Vse je možno preveriti, kaj je resnično v koranu in kaj ni. Če je nekdo konservativen, še ne pomeni, da je radikalen, ekstremističen ali nagnjen k nasilju. Salafizem je denimo podoben zelo konservativni islamski verziji vahabizmu, toda salafisti zato še niso ekstremisti.

Pogledati moramo tudi, koliko so islamske zapovedi prepletene z lokalnimi običaji, saj mnogi avtohtoni prebivalci neko lokalno navado razumejo kot islamsko zapoved, čeprav to ne drži. To velja za nošenje burk, saj tega nikakor ni mogoče enoznačno utemeljiti s koranom. Islamska zapoved je, da mora ženska pokriti telo in lase, kar ima povezavo tudi s krščanstvom, toda nikjer ni zapovedi, da si mora ženska zakriti celoten obraz, kar je v islamskem svetu tako ali tako redek pojav. Poznamo ga v Jemnu, Savdski Arabiji, Afganistanu.

Na drugi strani islamska tradicija razpolaga z bogato erotično literaturo, z besedili, ki bi jih lahko označili kot islamska kamasutra. Vse je odvisno, kam pogledamo, hkrati pa se moramo vprašati, ali je ženska prisiljena v pokritost ali pa se je morda sama odločila za pokritost. Kajti lahko gre za prisilo, lahko pa tudi za osebno odločitev. Obe realnosti sta resnični. Poznam namreč zelo samozavestne muslimanke, ki z veseljem in ponosom nosijo pokrivalo, zato ne gre za zatiranje ali potlačenost.

Kaj pa uživanje alkohola in svinjskega mesa?

Prepoved zauživanja svinjskega mesa najdemo v samem koranu. Toda to božjo zapoved je zlahka mogoče utemeljiti tudi povsem praktično-historično: svinjsko meso se na vročih predelih Arabskega polotoka – kjer se je islam prvotno pojavil – hitreje pokvari pod soncem. To določilo se je precej utrdilo, saj poznam nekaj muslimanov, ki ne jejo svinjine, a občasno pijejo alkohol; kakor da bi odpor do svinjskega mesa med muslimani, seveda zelo posplošeno gledano, bil večji kot vzdržnost od alkohola. Obstajajo celo sufijske sekte, ki nazdravijo z rakijo. Poleg tega ima vino v islamski literaturi in mistični poeziji (ne praksi) veliko simbolično vrednost. Prepoved alkohola se v koranu pojavi v stopnjujočem zaporedju: od preprostega svarila do popolne obsodbe. V vsakem primeru pa se tu pogovarjamo o grehih, ki nikakor niso veliki.

Kako velik greh je torej, če je muslimanka odkrita?

Čeprav vsak religijski sistem razpolaga z določeno etiko oblačenja, je veliko bolj od same zunanje pojavnosti pomembna notranja naravnanost, prepričanje, iskrenost in čistost namena. Srečal sem že zelo tradicionalno usmerjene pokrite muslimanke, ki so se povsem brez zadržkov rokovale s tujimi moškimi, in nepokrite liberalne muslimanke, ki so se rokovanju strogo uprle. Mar je torej res mogoče zgolj na podlagi zunanjosti in pojavnosti presojati o grešnosti?

Vendar se islam zelo težko otepa predznaka zatiralske in nazadnjaške vere.

Koran je odprt tekst. Da bi pravilno razumeli njegovo sporočilo, moramo razumeti principe, na nekaterih so osnovane izjave. Zelo pomemben je namen verza, zakaj je bil razodet in kateri pomen nosi. Tako imamo primer verza, ki moškemu dovoljuje štiri ženske, kar moramo razumeti povsem zgodovinsko. Ženska je bila namreč na Arabskem polotoku pred nastankom islama na ravni blaga. Moški je imel toliko žensk, kolikor je želel, lahko pa jih je tudi predajal naprej kot svojo dediščino. Koran je bil za pravice žensk kvečjemu revolucionaren, saj je ženska prvič v zgodovini Arabcev postala subjekt. Pred tem so novorojene deklice kar pokopali, večkrat celo žive, zato obstaja verz v koranu, ki to prepoveduje. Moški so s koranom do žensk dobili svoje obveznosti, ženske pa svoje pravice.

Ampak pravilo o štirih ženskah je danes povsem zastarelo.

Povsem drži, zato verza ne smemo razumeti zgolj na zunanji ravni, temveč moramo uvideti načelo, na katerem sloni, in namen, ki ga intendira. Vselej ko imamo opraviti z branjem korana, moramo pred seboj imeti naslednjo triado: tekst, prvotni kontekst in današnje razmere. Verz je bil zapisan za tedanjo družbo, sedaj je povsem drugače. Včasih je bila skoraj edina vrednost družine, da je imela čim več otrok, toda z modernizacijo so se naše življenjske razmere povsem spremenile. Po Evropi je začelo upadati rojstvo otrok, hkrati pa se je življenjska doba začela podaljševati. Določenih konceptov iz korana tako ne moremo brati enako kot pred 1400 leti, zato je naloga sodobnih teologov, da pri pojasnjevanju korana uporabljajo historično-kritično metodo in obenem ne izgubijo posluha za potrebe današnje družbe.

V Savdski Arabiji so šele nedavno dovolili, da lahko ženske vozijo avtomobil. Je to res razlog za veselje med muslimani? In pogovarjamo se o Savdski Arabiji, kjer je živel prerok Mohamed z uglednimi ženskami, ki so imele pravice in so tudi same širile teološke misli. Malce čudno je, da so nekoč že lahko jahale kamele, v sedanjosti pa do pred kratkim niso smele voziti avtomobilov.

Poleg sunitske Savdske Arabije imamo še šiitski Iran, sovraštvo pa je neizmerno.

Gre bolj za sovraštvo med oblastema, ne toliko med ljudstvoma. V Iranu je šiizem povzdignjen v državno doktrino, v Savdski Arabiji pa ima enako vlogo vahabizem, ki temelji na izredno konservativnem, rigoroznem in ekskluzivističnem razumevanju islama. Med šiiti in vahabisti so vse večje razlike in številne nestrpnosti. Čeprav nesoglasje med suniti in šiiti sega globoko v zgodovino, je le-to bilo pred moderno predvsem teološke narave. Do resnega političnega zaostrovanja med obema tokovoma je začelo prihajati šele v 19. in 20. stoletju, torej z nastankom nacionalnih držav in konfliktnimi geopolitičnimi cilji.

Največ muslimanov sicer živi v Indiji, kjer islam ni glavna vera.

Kar potrdi, da arabski svet in islam nista sopomenki. Muslimani v Indiji niso Arabci, prav tako ne v Iranu, imamo pa še Indonezijo in Pakistan. Na Kitajskem je prav tako ogromna muslimanska manjšina, kar je za kitajske razmere malo ljudi, vendar gre za večjo skupnost, kot so marsikatere države z islamom kot prevladujočo vero.

Kako prisoten je islam v Evropi?

Z zelo bogato kulturno tradicijo. Koran je bil prvič preveden že v 12. stoletju. Johann Wolfgang von Goethe pa se je denimo navduševal nad muslimanskimi mistiki, bral je koran, učil se je tudi arabščine. Islam je bil v Andaluziji kar 800 let, prisoten je bil tudi na Balkanu in Siciliji, še vedno pa uporabljamo znanje islamskih učenjakov in islamske znanosti. Imena zvezd, algebro, algoritme … Povezave islama z Evropo so zares velike. Arabizmov v španščini je prek tri tisoč, tudi beseda alkohol je arabskega izvora. Seveda je veliko tudi temnih obdobij, denimo turško obleganje Evrope, zato imamo tako dobre kot slabe izkušnje; kot pri vseh obdobjih v zgodovini. Danes v Evropi živi približno 20 milijonov muslimanov. Gre za izredno raznoliko, večinoma zelo dobro integrirano populacijo, ki islamsko tradicijo združuje z evropskim načinom življenja.

Vendar zaradi terorizma in begunskega vala obstaja strah pred islamizacijo Evrope.

Vprašati se moramo, od kje prihaja ta strah in kaj naj bi sploh pomenila ta islamizacija. Vsa sovražna gibanja proti islamu, denimo Pegida v Nemčiji, so se namreč pojavila v krajih in mestih, kjer je najmanj tujcev, sploh muslimanov, kar pomeni, da sovraštvo do tujega izhaja iz nepoznavanja, napačne informiranosti in čistih predsodkov.

V Evropi je okoli dvajset milijonov muslimanov, največ v Angliji, Nemčiji in Franciji. Nekateri tam živijo že drugo ali tretjo generacijo, precej je tudi mešanih zakonov. Ekstremistične skupine so povsem v manjšini, zanima jih zgolj ideološko-politična agenda. Strah nekaterih Evropejcev pred tako imenovano islamizacijo je neracionalen, saj so muslimani že v Evropi in so tudi v zgodovini bili del Evrope. Če bo prišlo do porasta muslimanov, bo to zgolj posledica migracij in novih rojstev, vendar to ni nikakršna islamizacija. Če si kdo misli, da bi evropske države potem prevzele šeriatsko pravo, to ni možno, saj nikjer v koranu ne obstajajo takšna določila. Za muslimana ni nobenih preprek, da svoje osebno življenje orientira po duhu islamskega izročila, obenem pa spoštuje pravna pravila nemuslimanske države. Koran in tuja konstitucija nista nezdružljiva pojma.

Kaj sploh je šeriatsko pravo?

Beseda šerija pomeni pot k viru ali pot k življenju. Beseda šerija se pojavi že v koranu, recimo v 48. verzu 5. sure, kjer Bog v prvi osebi množine pravi: »Za vsakega od vas smo naredili zakon [šerijo] in pot. Če bi hotel, bi vas Bog naredil za eno samo skupnost, ampak Bog vas hoče postaviti na preizkušnjo s tem, kar vam je dal. Tekmujte v dobrih delih. K Bogu boste vsi skupaj povrnjeni in poučil vas bo v tistem, o čemer ste si bili nesložni.«

Tu je besedo mogoče razumeti kot »sveto postavo«, po kateri naj bi se muslimani ravnali. Toda temu, kaj šerija kot Božja volja dejansko predstavlja, se muslimanski učenjaki lahko v najboljšem primeru zgolj približujejo. V tem smislu lahko šerijo razumemo tudi kot celoten islamski pravni sistem, ki ne predstavlja fiksne zakonodaje, temveč množico predpisov in pravil, ki jih je treba vedno znova interpretirati in kritično analizirati. Šerija je tako skupek večstoletnega prizadevanja muslimanskih religijskih učenjakov za oblikovanje islamskih pravnih norm. Kot taka predstavlja enega najbolj dinamičnih in prilagodljivih procesov v človeški zgodovini. Šerija kot »zgodovinski produkt« ima pet ciljev, vsi pa so utemeljeni na zaščiti in ohranjanju; zaščiti vere, zaščiti uma, zaščiti potomstva, zaščiti lastnine in zaščiti življenja. Obstaja tudi kazensko pravo, vendar so maksimalne kazni z odvzemom življenja težko izvedljive, zato imajo bolj moralni in zastrašujoči vpliv, da nekdo ostane na pravi poti.

Vendar kamenjanje in sekanje rok ni tako redek pojav?

Nasprotno, zgodovinsko gledano je to najredkejši pojav v islamu. Da je do izvrševanja takšne stroge kazni prišlo ravno v 20. stoletju, lahko razložimo z vojnami, sektaškimi boji, večdesetletnimi notranjimi trenji, pojavom skrajnežev in terorističnimi skupinami. V resnici je v šeriji ogromno dejavnikov, ki najhujše kazni zelo otežujejo. Če pogledamo primer prešuštva, je treba prešuštvo najprej dokazati s štirimi pričami, vse morajo dejanje videti in morajo biti muslimani, zato je malo možnosti, da se vsi ti dejavniki uresničijo. V klasičnem in predmodernem islamu do izvrševanja takšnih kazni sploh ni prihajalo. Večkrat tudi slišimo, kako talibani vozijo islamsko ljudstvo nazaj v srednji vek, a nič boljšega se v resnici ne bi moglo dogoditi, saj so ravno takrat najbolj cvetele muslimanske skupnosti brez prepovedi glasbe in družbenih stikov.

In kako naj si razlagamo džihad?

Pojem džihad izvorno pomeni »truditi se in vlagati napor«, nikakor pa ne svete vojne. Prerok Mohamed se je resda vrnil iz neke bitke in svoje privržence poučil, da so se vrnili iz majhnega džihada in da jih pravi džihad šele čaka: džihad duše. To pomeni trud za čim boljše življenje in moralno-duhovno izpopolnitev. Po islamskem izročilu obstajajo štiri osnovne vrste džihada: džihad znanja ali spoznavni džihad; džihad miloščine ali socialni džihad; džihad jezika ali verbalni džihad in džihad telesa ali fizični džihad.

Poleg tega v klasični islamski etiki vojskovanja obstajajo zelo stroga pravila vojskovanja, vse pa je v močnem nasprotju tega, kar nam pripovedujejo sodobni džihadisti. Tako obstaja prepoved ubijanja nedolžnih, nosečih žensk, otrok, starih, bolnih in tudi prepoved ubijanja živali. Obenem se v bojevanju ne sme uporabljati ognja ali strupenih puščic, vojaki morajo biti polnoletni, trezni, umsko zdravi in imeti privolitev staršev ali bližnjih, džihad pa je v osnovi namenjen zgolj samoobrambi. Da imamo danes tako mlade fante in punce, ki se priključujejo terorističnim skupinam, je torej v popolnem nasprotju s tradicionalnim razumevanjem džihada.