Mož, ki je vzel stvari v svoje roke

Film Death Wish (preveden kot Paul Kersey ne oprošča), v katerem je vlogo Kerseyja prvič odigral Charles Bronson, se po dobrih štiridesetih letih vrača na filmska platna, in to z Bruceom Willisom v glavni vlogi.

Paul Kersey se je vrnil na filmska platna kot naročen za čas novih spopadov glede nasilja in orožja v ZDA. Bruce Willis je nov obraz enega najbolj spornih ameriških filmskih junakov dvajsetega stoletja v Želji po maščevanju (Death Wish, 2018), filmu režiserja Elija Rotha. Toda njegova najslavnejša in najbolj notorična inkarnacija je bil Charles Bronson, ki je to vlogo prvič odigral leta 1974 v prvem filmu Death Wish, takrat prevedenem kot Paul Kersey ne oprošča, filmu, ki je v času vietnamske vojne, naraščajočega urbanega kriminala in propadanja ameriških mest postal popkulturna in sociološka senzacija. Film je v ameriški javni diskurz o nasilju vpeljal pojem vigilante ali vigilant.

Bronson je upodobil navadnega (belega) človeka, ki vzame zakon v svoje roke, ko mu prekipi zaradi urbanega nasilja. Paul Kersey je bil najprej Paul Benjamin, junak izvirnega romana Death Wish oziroma Želja po smrti pisatelja Briana Garfielda, in se je močno razlikoval od filmskih inkarnacij. Bronson je ubijal huligane po newyorških ulicah kot urbani vitez teme. To bolj ali manj počne tudi Willis v novem filmu, ki se sicer dogaja v Chicagu. Garfieldov roman pa je bil distancirano, skoraj klinično proučevanje primera človeka, ki na koncu ni nič boljši kot tisti, ki jih lovi. Na filmskem platnu je junak doživel transformacijo iz tihega norca v skoraj svetega maščevalca v najbolj značilnem ameriškem slogu: človeka, ki sam počne tisto, kar je treba početi, kar je bistvo argumentov orožarskega lobija in tistih, ki zagovarjajo oboroženo prebivalstvo kot odgovor na nasilni kriminal.
 

Kot žival v rezervatu

V Garfieldovi knjigi, ki je izšla leta 1972, je Paul Benjamin newyorški računovodja, ki mu nekega dne, ko je v službi, huligani vdrejo v stanovanje, ubijejo ženo in tako zlorabijo odraslo hčer, da pade v komo. Sedemdeseta so bila čas hude finančne krize v New Yorku in čas zelo črne samopodobe mesta; čas, ko je kritik Stanley Kauffmann zapisal, da je mesto postalo »lovski rezervat, v katerem je vsak belec žival in ga nebelci lahko lovijo po mili volji«. Morilci Paulove žene so Portoričani.

Knjiga odraža to oblegano stanje mesta ter obup in prezir do sebe, ki ga je čutil srednji sloj. »Ni bil nežen človek,« pisatelj zapiše o njem po ženinem umoru. »Bil je mlahav strahopetec. Postajalo mu je jasno, da je najbolj grozljiva prvina njegovega življenja prav njegova neučinkovitost.«

Mesto doživlja, kot da je pod okupacijo. Na podzemni železnici gleda obraze in določa, kdo si zasluži živeti in kdo ne. Njegovo nočno križarjenje po mestu v upanju, da ga bo nekdo napadel tako, da bo on lahko začel streljati, spremlja preobrazba celotnega pogleda na svet tega nekoč liberalnega človeka. V njem se prebujajo rasizem, homofobija in moški šovinizem. »Na ta svet pridemo kot rojeni naivci. Tisti, ki to stanje nikoli ne prerastemo, postanemo liberalci,« Paul reče kolegu in s tem obudi staro ameriško politično šalo, da je konservativec zgolj liberalec, ki je bil oropan.

V filmu, ki ga je leta 1974 posnel britanski režiser Michael Winner, je ne zelo srečno poročen judovski računovodja Paul Benjamin postal arhitekt Paul Kersey, noro zaljubljen v svojo ženo. Napad v knjigi ni bil prikazan. V filmu je uprizorjen z maksimalno brutalnostjo in Winner brezsramno manipulira z občinstvom, da bi navijalo za solidnega Bronsona, ki ubija narkomane in mlade huligane ter postaja urbani narodni junak. Winnerjevo snemanje zapuščenih ulic in nočnih parkov obuja pusto nikogaršnje ozemlje, za katero je veliko Newyorčanov takrat čutilo, da jih obkroža.
Bruce Willis v filmu Death Wish, preveden kot kot Paul Kersey ne oprošča Foto: Dokumentacija Dela.

Kerseyja lovi tudi policija, ki jo moti, da je ulični kriminal uplahnil, odkar je začel svoj križarski pohod; nekaj, kar se v knjigi ne zgodi. Simpatični detektiv mu na koncu ponudi, da se odseli v drugo mesto. V slavnem zadnjem kadru filma Paul, ki se je preselil v Chicago, pomaga neki mladi ženski, ki jo nadlegujejo huligani, in z nasmehom na obrazu vanje uperi prst, kot da bi bil revolver. Bronson je posnel štiri v glavnem bleda in brezciljna nadaljevanja, a prvi film je tisti, ki je skupaj s filmi o umazanem Harryju Callahanu najbolj ikonično izražal strah in gnev belega srednjega sloja, ki je menil, da sta ga sistem in policija izdala.

Pisatelj Brian Garfield je bil tako zgrožen nad filmom, da je napisal nadaljevanje z naslovom Smrtna kazen (Death Sentence, 1977), da bi poudaril, da ne misli, da je zakon džungle dobra stvar. »Poanta romana Death Wish je, da je vzeti zakon v svoje roke privlačna fantazija, ki stvarno situacijo zgolj poslabša,« je povedal leta 2008. »Do konca romana junak začne streljati najstnike zaradi tega, ker mu ni všeč njihov videz. To je zgodba o navadnem človeku, ki zdrsne v norost.«

Volk sit in koza cela

Nova različica do neke mere upošteva Garfieldove zamere do prvega filma. Tako kot v pisateljevem nadaljevanju Smrtna kazen začnejo junaka oponašati drugi, kar se slabo konča. To je pa tudi vse.

Tokrat je Paul Kersey kirurg, ki mu v prvih prizorih ne uspe rešiti življenja ustreljenega policista. Potem operira kriminalca, ki ga je ustrelil. Film nas od začetka bombardira s podatki o visokih številkah kriminalnih dejanj v Chicagu. Paulova žena je ubita, hči pa ni posiljena in se ji uspe izvleči iz kome. Že malo moteče je to, da medtem ko je v prvem filmu hčer igrala ganljivo navadna Kathleen Tolan, jo v novem igra mlada argentinska manekenka Camila Morrone. In čeprav je Elizabeth Shue všečno prepričljiva žena, Bruceu Willisu manjka tisti občutek, ki ga je ustvaril Bronson: občutek, da gre za povsem povprečnega človeka, ki je potisnjen v skrajno situacijo.

Režiser Eli Roth je dober pripovedovalec. Film ima močan tempo in prizori nasilja so učinkoviti. V trenutku absurdne bravure celo razdeli platno na dve polovici, tako da hkrati gledamo Paula, kako operira pacienta in kako sestavlja pištolo. A nikoli ne čutimo strašne osamljenosti, ki jo čuti junak romana ali jo ustvari Winner s posnetkom zasneženega Bronsona z izgubljenim izrazom na obrazu na ženinem pogrebu. Čeprav Willis začne kot ubijalec naključnih uličnih kriminalcev, se film spremeni v zgodbo o njegovem iskanju prav tistih, ki so napadli njegovo družino. S tem film izgubi rob anarhičnosti, občutek, da gre za nepredvidljivega in neobvladljivega človeka, ki ubija na slepo. Gre za bolj standardnega filmskega junaka.

Pa vendar je to film, ki je tako kot njegov predhodnik del ameriške debate o nasilju. Kersey zaradi posnetkov svojih dejanj postane viral, zvezda socialnih omrežij; tip človeka, ki kot da ilustrira konservativno tezo, da ni potreben strožji nadzor nad orožjem, ampak kvečjemu več orožja v rokah pravih ljudi. Film ima dvojni konec, ki naj ne bi razočaral nikogar. Kersey obljubi, da bo nehal s svojimi zunajzakonskimi pregoni, medtem ko film namiguje, da bo nadaljeval. Volk sit in koza cela.

Garfieldov roman je bil študija sodobnega človeka, ki se spremeni v morilca. Legendarni film s Charlesom Bronsonom je slavljenje priljubljenega ameriškega arhetipa »moža, ki vzame stvari v svoje roke«, premeščenega z divjega zahoda v divji vzhod urbanega življenja. Novi film ne prinaša nič novega. Je le še en dokaz kulturne moči tega lika in te tematike. Paul Kersey je v vseh svojih inkarnacijah asocialna figura. Razlika je le v tem, kako je prikazana in interpretirana. Zanimivo je, da Garfieldovo knjižno nadaljevanje Smrtna kazen govori o tem, kako se takšno obnašanje začne širiti. Nedolžni ljudje umirajo. Paul brez uspeha poskusi ustaviti tisto, kar je začel. Filmarjev pa doslej ta dimenzija zgodbe v glavnem ni zanimala. Paul Kersey ostane bolj ali manj nedvoumen junak za čas, ko se resno govori o oboroževanju učiteljev kot metodi za zaščito otrok v šolah.