Mož, ki je ljubil resnico in svobodo

S prevajalko Tino Mahkota sva se pogovarjali o Georgu Orwellu, katerega velika ljubiteljica je. Zaljubljenka vanj, kot pravi sama. Poleg knjig, je prevedla tudi nekaj njegovih znamenitih esejev. George Orwell bi 25. junija slavil 115 rojstni dan. Njegova dela, še nikoli niso bila bolj aktualna kot zdaj in ko jih beremo nas sedanjost dobesedno mahne po glavi, vidimo jo bolj jasno kot prej.

Rad je imel angleško hrano, angleško pivo, francosko rdeče vino, špansko belo vino, indijski čaj, močen tobak, tople kamine, svetlobo sveč in udobne stole. Sovražil je velika mesta, hrup, radio, centralno ogrevanje hrano iz konzerve in moderno pohištvo. V eseju Zakaj pišem, ki ga je prevedla Tina, iskreno prizna, da so pisatelji so samoljubni, sebični in leni in da je resnično ozadje njihovih nagibov skrivnostno. »Pisanje knjige je strašen, izčrpujoč boj, kot dolg napad kakšne hude bolezni. Človek se nikoli ne bi lotil česa takega, če ga ne bi gnal nek demon, ki se mu ne more upreti niti ga razumeti.« Orwell je večkrat dejal, da si želi iz političnega pisanja narediti umetnost.

V zadnjih nekaj letih smo v odličnih prevodih dobili kar nekaj njegovih temeljnih del: Poklon Kataloniji (prevod Uroš Kalčič, Modrijan), Na dnu v Parizu in Londonu (prevod Leonora Flis, Beletrina), Svoboda ali suženjstvo (prevod Maja Ropret, Sanje), Burmanski dnevi (prevod Tina Mahkota, Beletrina) in znamenito Pot v Wigan (prevod Tina Mahkota, Beletrina).

Kakšna je bila vaša pot do Orwella?

Če se, neskromno, navežem na Orwella, ki v Poti v Wigan zapiše: Pot iz Mandalaja v Wigan je dolga, in razlogi, da jo človek ubere, niso takoj jasni, je bilo takole: Ko sem v 80-ih v Ljubljani študirala angleščino in primerjalno književnost, Orwellu nismo posvečali nobene omembe vredne pozornosti. Ne spominjam se, da bi bili njegovi romani, kaj šele eseji, reportaže ali polemična proza na obveznem seznamu del 20. stoletja. Nekako se je predpostavljalo, da njegovi znameniti knjigi, roman 1984 in Živalsko farmo pač poznamo, vse drugo pa ni pomembno. V začetku 90. let sem se zaposlila na Filozofski fakulteti kot lektorica za angleški jezik in se vključila v vsebinsko preoblikovanje praktičnih jezikovnih predmetov, ki sem jih poučevala. To je bil čas velikih družbenih sprememb po padcu Berlinskega zidu, je Velika Britanija v vzhodnoevropskih državah začela odpirati podružnice Britanskega sveta (British Council) ter promovirati britansko kulturo in angleški jezik preko obravnave sodobnih avtorjev, zlasti pa skozi popularno kulturo, množične medije, filme, glasbo in kulturo v najširšem smislu kot način življenja neke družbe. Njihova ambicija je bila, da bi Britanijo prikazali kot privlačno, moderno, večnarodno, večkulturno, večrasno, večetično skupnost, ki ni homogena, ampak je njena identiteta navdihujoče heterogena, raznolika, dinamična.
 

V 90. letih ste nekaj časa tudi živeli v Veliki Britaniji.

Na Škotskem, v Glasgowu in Edinburgu. Pred tem pa sem se v letih 1993 in 1994 udeležila več mednarodnih konferenc na temo Britanskih kulturnih študij in izvedela, da je eden ključnih avtorjev za razpravo o tem, kaj je »britanskost«, in še posebej »angleškost«, in kaj so tipične podobe o obeh, kakšno so stereotipi in predsodki in kako jih lahko preučujemo in spodkopavamo, prav Orwell. V številnih esejih namreč opisuje – po starem bi rekli – angleško narodovo dušo, narodni značaj. Na začetku dolgega eseja Lev in samorog, ki ga je napisal v času, ko so Nemci bombardirali London, z gorečo domoljubnostjo razlaga, zakaj ljubi Anglijo, ki pa mu gre po drugi strain tudi strašno na živce. Njegove slike Anglije so toplo pivo, lojen puding, rdeči nabiralniki, zelena polja, turobne nedelje, cingljanje fliperjev v pubih v Sohu in stare device, ki skozi meglico jesenskega jutra ob nedeljah zjutraj kolesarijo k maši.


 

Precej idilično torej?

Niti ne, kajti že v naslednjem odstavku zapiše, da je Anglija družina, v kateri imajo oblast napačni člani, njene omare pa kar razganja od okostnjakov. Navdušila sem se torej nad Orwellovo pronicljivostjo ter jezikovnim mojstrstvom in se spraševala, kako je mogoče, da imamo prevedeni samo njegovi najbolj znani knjigi. Leta 2000 me je poklical urednik Aleš Berger in mi povedal, da bo v zbirki Kondor izšel ponatis Živalske farme, in me prosil, da naj pregledam in presodim, ali je prevod še ustrezen. Navdušeno sem ugotovila, da je Boris Grabnar to delo odlično prevedel in da je jezik v njem ravno prav patiniran, saj uporablja odtenke politične dikcije iz 60. let. Sem pa Bergerju predlagala, da bi imela knjiga dodatek, in sicer osem Orwellovih esejev. Zdelo se mi je, da bi nujno morali prevesti tudi Orwellovo prvo dokumentarno knjigo Na robu in na dnu v Parizu in Londonu, Poklon Kataloniji in Pot v Wigan. Ta se mi je sicer sprva zdela morda skoraj preveč kulturno-specifična, manj zanimiva za slovenske bralce, a sem se očitno zmotila, saj je moj prevod iz leta 2013 naletel na odličen sprejem in odmev.
 

Danes je ta pripoved o tem, kako živi delavski razred, spet tako zelo aktualna. V njej tako zelo fizično opisuje umazanijo, v kateri živijo ljudje. Spomnim se recimo prizora iz zanikrnega penziona, v katerem je živel in v katerem mu je gospodar vsako jutro prinesel kruh namazan z maslom, ki ga je držal z umazanim palcem, nekaj trenutkov prej pa ga je videl, kako je po stopnicah nosil polno kahlo, in ta isti palec je segal globoko čez njen rob.   
 

Orwell vse stvari opisuje zelo nazorno, fizično neposredno, in ni čudno, da je leta 2016 v Veliki Britaniji izšla biografska knjiga Johna Sutherlanda Orwellov nos (Orwell's Nose), v kateri poudarja, kako dobro je znal Orwell opisovati revščino in bedo, zlasti skozi čutne zaznave, še prav posebej skozi voh, vonjanje, smrad. V Poti v Wigan mrgoli pridevnikov, kot so oduren, ogaben, gnusen, priskuten, odbijajoč. Sicer pa je bila ta knjiga zelo zahtevna za prevajanje prav zaradi svoje kulturne specifike. Zelo natančno opisuje življenje obubožanih rudarjev na severu Anglije v 30. letih. Predvsem sem imela težave s podrobnimi opisi dela v rudniku in vsakdanjega življenja rudarjev. Po pomoč sem odšla v Trbovlje, v Zasavski muzej. A pri nas knapovsko izrazoslovje in žargon izumirata, saj rudarjev praktično ni več. Težava je tudi to, da gre pri nas predvsem za izraze, ki izhajajo iz nemščine, zato številnih sočnih izrazov nisem mogla uporabiti, saj knjiga, ki se dogaja v 30. letih v Wiganu, ne more biti prepredena z našimi narečnimi izrazi. Morala sem najti besedišče, s katerimi sem zadostila tako Orwellu kot slovenskim bralcem.
 

Za Orwella pravijo, da se je ves čas igral rusko ruleto s svojim življenjem, da se je v stvari vrgel tako mentalno kot fizično. Bil je v Burmi, živel med rudarji, šel se je boriti v Španijo, se za dva meseca prelevil v potepuha, ki lačen blodi po Parizu in Londonu. Vse je želel občutiti na svojem telesu.

In to na zelo bolnem telesu. Od ranega otroštva naprej je bil jetičen, kot so tedaj rekli, leta v Burmi so bila zaradi vlažnega tropskega podnebja pogubna za njegova pljuča. Razen tega je vse življenje živel izredno skromno, skorajda špartansko, se asketsko prehranjeval   ̶  in vseskozi verižno kadil. Po alkoholu ni posegal v večjih količinah. Bil pa je odvisnik od močnega cejlonskega čaja, menda je spil do 15 skodelic na dan. Napisal je tudi kolumno o tem, kako je treba pripraviti dober čaj.
 

Vseeno pa je bil človek, ki mora biti tudi fizično tam, kjer so njegove misli, kjer je njegova glava.

Da, mislim, da je to pri njem dediščina angleškega racionalizma in empirizma, češ, ne bom samo poslušal, kako mi nekdo nekaj pripoveduje in opisuje, kar sam bom šel tja in se prepričal na lastne oči. V Wiganu je kot obseden antropolog hodil z metrom od ene bedne hiše do druge in meril, kako velika so stanovanja, v katerih živijo družine rudarjev, računal, koliko stranišč pride na toliko in toliko ljudi, kakšno hrano si lahko kupijo s svojimi nizkimi mezdami. Verjel je, da bo šele potem, ko bo zbral vse te podatke, imel pravo izhodišče za premišljevanje o družbi, politiki, filozofiji.
 

V tej knjigi opisuje tudi, kako mora odpuščeni rudar ure in ure na hladnem vetru čakati v dolgi vrsti na socialno podporo, kako ga potiskajo v pasivno vlogo. »On ne deluje, temveč se dela z njim,«  zapiše. Ko sem brala ta del, sem se prav spomnila na film Jaz, Daniel Blake režiserja Kena Loacha, ki govori o odpuščenih delavcih iz sedanjosti.

Tudi meni nadvse ljubega režiserja, da. Orwell natančno opiše, kako takšne stvari že tako revnega delavca oropajo vse človeškosti. A tudi tu je Orwell poln paradoksov   ̶  hkrati je do teh ljudi zelo sočuten in jih ima rad, istočasno pa se mu obrača želodec, ko vidi, kako in kje živijo. Tako je bil pač vzgojen. Ko je bil majhen, so mu starši, pripadniki nižjega višjega srednjega razreda, prepovedali, da bi se družil z otroki delavskega razreda, ker so bili prepričani, da ti smrdijo. Orwell pozneje vse to zelo prostodušno prizna in se s svojimi predsodki tudi spopada. V drugem delu Poti v Wigan pravi o sebi, da je bil pri štirinajstih odvraten mali snob, tipičen predstavnik svojega razreda in stanu. Pozneje pa se nenehno postavlja v popolnoma drugačne situacije, kakor so bile tiste, v kateri se je formiral, in se preizkuša.
 

Pri enaindvajsetih je odšel v Burmo, kjer je bil policist in je od blizu videl, kako kolonialisti ponižujejo domačine in bil priča usmrtitvam. Ali je po vašem mnenju prav zaradi te izkušnje postal tako velik sovražnik krivic in zatiranja?

Marsikdo kar obnemi, ko sliši, da je ta veliki borec za svobodo duha in zatirane in za katerega je prijatelj rekel, da se niti usekniti ne more, ne da bi povedal traktat o izkoriščevalski naravi industrije bombaža, najprej služil kot policist. Štiri leta je bil del britanskega kolonialnega despotskega stroja. Pred tem se je šolal na elitnih zasebnih šolah v Angliji, a ker ni bil dober učenec, je na koncu pristal v burmanski policiji, ki je bila odlagališče za ne zelo uspešne sinove kolonialnih uradnikov. To je bila zelo slaba služba, podnebje je bilo obupno, in tudi politično je bila Burma tedaj nemirna država. Najprej se je vsemu temu pokoril, a se je kmalu uprl in se na grozo svojih staršev leta 1927 vrnil domov, začel pisati in si nadel psevdonim George Orwell. Nekoč je v Burmi videl obešanje, o čemer piše v enem svojih najbolj znanih esejev, ki velja še danes za enega temeljnih pledoajejev proti smrtni kazni.
 

O izkušnji v Burmi piše tudi v odličnem romanu Burmanski dnevi, ki ste ga prevedli?

Ta knjiga je res zelo temačna, precej bolj kot Fosterjeva Pot v Indijo, denimo, s katero jo pogosto primerjajo. Glavni junak John Flory je zapit, zagrenjen kolonialni podjetnik s telesno hibo, ki si na koncu romana požene kroglo v glavo. Tudi glavna ženska lika v romanu sta skoraj karikaturi. Tu se vidi, da je bil včasih celo nekoliko mizogin.
 

Čeprav tudi moškim ne prizanaša.

A do žensk je še posebej krut. V Burmanskih dnevih res izjemno dobro pokaže zlo kolonializma, ki se preseli na osebne ravni in pokvari tudi lokalno družbo, kjer se posamezniki udinjajo in želijo hkrati ogoljufati oblastnike. O tem despotizmu pozneje polemično piše predvsem v drugem delu Poti v Wigan in v esejih.
 

Bil je velik stilist in menda je dolgo pili svoje stavke, je to dejstvo za prevajalca izziv?

Bil je res mojstrsko nadarjen za jezik, in seveda, če prevajaš avtorja, ki je leta 1946 napisal esej z naslovom Politika in angleški jezik, moraš biti še toliko bolj pozoren. Kar zadeva njegovo poznavanje književnosti in stila, velja reči, da je bil sicer vedno kritičen do šol, v katere je hodil – in hodil je v najboljše, v Eton na primer – a kljub vsemu so mu dale izjemno izobrazbo. Pri dvanajstih so dečki obvladali grščino, latinščino, prebrali vso klasiko od Grkov do Shakespeara, Swifta, Dickensa, na pamet so recitirali Kiplinga. Ko beremo njegove knjige vidimo, kakšen erudit je bil, kako zelo bogat besedni zaklad ima, kako zelo je načitan.
 

Včasih so določeni izrazi, ki jih pisatelj pogosto uporablja, najboljši pokazatelj ne le njegovega sloga, ampak tudi karakterja. Katere besede se pri njem večkrat pojavljajo?

Ena njegovih najljubših besednih zvez, ki se mi zdi zelo pomembna za razumevanje njegovega etosa, je human decency in pridevnik decent. Prvi izraz pomeni nekaj, kar instinktivno čutimo, kot tisto, kar nas dela vredne imena človek. Spodobnost najbrž ni pravi izraz, saj predpostavlja neko avtoriteto, ki določa, kaj je spodobno in kaj ne. Prej morda dostojnost, primernost, celo omikanost ali dostojanstvo, denimo. ... Pridevnik pogosto uporablja v besedni zvezi decent human being   ̶  človek na mestu, vreden imena človek, pošten, pokončen ...
 

Danes o žal tem izrazu tako ali tako ne razmišljamo več kot o neki vrednoti.

Morda res ne. Druga beseda in pojem, ki sta danes prav tako že skoraj izumrla, je common sense   ̶  zdrav razum, zdrava pamet. Ta izraz mu je zelo ljub. Tretja je orthodoxy   ̶  v smislu pravovernosti duha, to, da nekomu slepo verjameš in mu slediš kot kak vernik. Meni zelo ljuba in nazorna beseda, ki jo rad uporablja, je tudi pridevnik beastly, ki pomeni pošasten, gnusen, zverinski.  V sodobni angleščini zveni morda nekoliko zaprašeno ali celo afektirano.


 

Na večih mestih v njegovih delih najdemo tudi zelo slikovite opise levičarjev, ki so skuštrani čudaki v sandalih, ki pijejo sadne sokove, so nudisti ali vegetarijanci...

Na trenutke zna biti Orwell res zelo zajedljiv. To je pač njegov oster pogled človeka, ki verjame v zdrav razum. Tudi v živalskem svetu ena žival ubije drugo, da preživi, zato ga vegetarijanstvo iritira. Verniki vseh vrst ga iritirajo. Prav tako mu gre na živce pomehkuženost, rad ima možatost.
 

Njegove knjige resda niso najbolj poetične, so pa izjemno napisane. Tudi do živali je imel precej nenavaden odnos. Kot ste že omenili, je preziral vegetarijance. Spomnim se tudi neke njegove misli, da je takoj, ko je v Maroku zagledal gazelo pomislil, na omako iz mete.

Neukročena narava, živalski in rastlinski svet, so ga nenehno spremljali in navdihovali. Strašno rad je ribaril v angleških rekah. Tudi psevdonim Orwell si je nadel po reki Orwell, ki se izliva v Severno morje pri Ipswichu. Dolga leta sem živela v zmotni veri, da je Orwell nekakšen potoček, in osupnila, ko sem videla njegovo ogromno ustje. Več let je obdeloval zelenjavni vrt, gojil kokoši in koze, a ne za hobi, temveč iz vsakdanje nujnosti. Napisal je tudi sijajno kolumno z naslovom Nekaj misli o navadni krastači, ki je izšla v že omenjeni v Kondorjevi izdaji, in v kateri opisuje vso grozo vojne   ̶ toda kljub vsej moriji vsako leto znova nastopi pomlad in se spet oglasi regljanje žab.
 

V Burmi je menda nekoč ustrelil slona.

Da, kot policist, in sicer udomačenega slona, ki se je strgal z verige in pustošil po bazarju. Njegova druga žena Sonia je morala po njegovi smrti velikokrat odgovarjati na vprašanje, ali se je to res zgodilo. Nekoč ji je prekipelo in je rekla: »Da, ustrelil je tega prekletega slona.« Sicer pa o tem piše v eseju iz leta 1936, v katerem je ta velika žival prispodoba umirajočega britanskega imperija. Svoj pogled na zlo delovanje despotske oblasti uvede s stvarno ugotovitvijo, da je bil samo takrat, ko je živel v Moulmeinu v Spodnji Burmi, dovolj pomemben, da ga je sovražilo zelo veliko ljudi.
 

V zadnjih letih življenja je živel na samotnem Škotskem otoku Jura, kjer je bil v stiku z naravo, lovil je ribe, streljal zajce in kljub bolezni zelo užival. Zakaj je pravzaprav šel na Juro?

To je bilo zanj zelo skrajno težko obdobje, bil je vdovec, ostal je sam s sinčkom, ki sta ga posvojila z ženo Eileen. Dojenček je bil sirota, njegova starša sta umrla v nemškem bombardiranju, dala sta mu ime Richard, po Orwellovem očetu. Zelo malo časa so vsi trije živeli skupaj, saj je Eileen leta 1944 umrla med dokaj rutinskim ginekološkim operacijskim posegom, ki pa se je očitno usodno zapletel. Orwell je bil takrat vojni dopisnik in z zavezniki v Parizu in kasneje v Nemčiji. Ker je sin ostal sam, se je moral vrniti v Anglijo. Pisal je za Observer, in se spoprijateljil z lastnikom časopisa, izjemno bogatim Davidom Astorjem. Ko je Orwell postal samohranilec - kar zanj ni bilo lahko, saj že tako ali tako nikoli ni imel urejenega družinskega življenja - mu je Astor dal na razpolago samotno hišico na Juri. Orwell se je najprej sam odpravil tja. Že potovanje na ta oddaljen otok v Hebridih je bilo naporno, podnebje je vlažno in neprijazno, hiša je bila brez elektrike. Orwell, ki se je po otoku vozil z motorjem, je tam živel zelo špartansko življenje in pisal svoj zadnji roman 1984. Kasneje sta se mu na Juri pridružila še sestra in sin. Sin je letnik 1943 in je zanimiv gospod.
 

Ali kdaj pripoveduje o svojem očetu?

Po poklicu je inženir. Tu in tam nastopa v javnosti. Lani novembra na primer, ko so pred BBC-jevo stavbo v Londonu odkrili Orwellov spomenik. Kip pisatelja v nadnaravni velikosti, oblečen je v prevelik tvidast suknjič in z obvezno cigareto v roki. Ta spomenik je zanetil številne polemike, mnogi so menili, da si Orwell takšne pozornosti nikoli ne bi želel, drugi so bili prepričani, da je bil prehud boljševik in da njegov kip gotovo ne sodi pred BBC. Najbolj zanimivo pa je dejstvo, da je BBC, kjer je med vojno delal dve leti v uredništvu oddaj za prekomorske dežele, Orwell močno preziral. Prav tam je našel inspiracijo za propagandno trobilo, imenovano Ministrstvo za resnico iz romana 1984. Med vojno na nacionalnem radiu ni bilo veliko moških, saj so bili na fronti, zato je ironično in malce tudi mizogino napisal, da je bil BBC med vojno križanec med norišnico in internatsko šolo za dekleta. Tudi soba 101, ki je v 1984 prostor za najbolj nečloveška mučenja, je na BBC-ju resnično obstajala, tam so imeli redakcijske sestanke. Na BBC-ju je pristal, ker ga niso hoteli sprejeti v vojsko, ker je bil prehudo bolan na pljučih. Močno si je želel, da bi lahko odšel na fronto. A je postal le del domače straže, to so bili starejši in bolehnejši možje, ki so jih urili za primer, če bi se Nemcem uspelo izkrcati v Angliji.
 

Je bil kdaj v partiji ali v kakšni politični stranki?

Včlanil se je v Mednarodno delavsko stranko (ILP), da je dobil člansko izkaznico in se s pomočjo njihovih kontaktov prebil v Španijo, da bi se boril proti fašizmu. Ni pa bil stranskarsko aktiven, kaj šele človek, ki bi se pustil komu slepo voditi. Je pa, po lastnih besedah v eseju Zakaj pišem, vse, kar je zapisal po letu 1936, napisal proti totalitarizmu in za demokratični socializem.
 

Kot pišejo njegovi biografi, je prav v Kataloniji od blizu videl, da nobena stran, niti leva niti desna ni nedolžna, da vsi lažejo in potvarjajo resnico.

Leta 1936 je oddal rokopis Poti v Wigan, ki jo je napisal po naročilu levičarskega založnika Victorja Gollancza. Ta s knjigo ni bil preveč zadovoljen, saj se mu je zdela nesramna. Še posebej ga je zmotilo, da je Orwell napisal, da ljudje delavskega razreda smrdijo. A jo je nazadnje vseeno objavil, in to v zelo visoki nakladi v svojem levičarskem knjižnem klubu. Orwell pa je imel konec leta 1936 že nove načrte, za božič je zastavil še zadnjo srebrnino z družinskim Blairovim grbom –nekoč je bila družina dosti bolj imovita, kot so bili njegovi starši –, z denarjem si je kupil topel jopič in se odpravil borit v Španijo. Na poti je v Parizu srečal pisatelja Henrya Millerja, ki ga je zelo občudoval, čeprav se je Millerju zdelo povsem absurdno, da se gre kdo borit za politično stvar. Oba sta sicer bila velika individualista, a je bil Miller povsem nepolitičen. V eseju V kitovem trebuhu, ki ga je posvetil Millerju in njegovemu romanu Rakov povratnik, se zdi, kot da mu Orwell kar malo zavida to svobodo in to, da tako svobodno piše o spolnosti.

Strašno osebno in občo izkušnjo španski državljanske vojne je Orwell nato popisal v knjigi Poklon Kataloniji. Ta vojna je bila res formativna za mnogo intelektualcev tistega obdobja. Ko je Orwell prišel v Barcelono, je bil najprej povsem očaran, saj so tam oblast prevzeli anarhisti. Videl je, kako je vse mesto vrelo od veselja, dišalo je po svobodi, enakosti, pravičnosti, obstajalo je upanje, da se bodo stvari dejansko spremenile. A kmalu je Stalin poslal v Španijo svoje agente, ki so kruto obračunali z anarhisti. Tudi Orwella, ki se mu je v Barceloni pridružila žena Eileen, so skorajda zajeli, in res je imel srečo, da ga niso ustrelili, tako kot mnoge njegove prijatelje.


 

V Kataloniji je bil tudi hudo ranjen.

Nekega jutra je, visok, kot je bil, neprevidno pokukal iz jarka, in so ga ustrelili v vrat. Ta poškodba mu je skorajda povsem uničila glasilke, zato je imel od takrat naprej menda neprijetno piskajoč glas. Paradoksalno je, da čeprav je delal na BBC-ju, ni ohranjen niti en sam posnetek njegovih radijskih oddaj, prav tako ni nobenega filmskega zapisa, v katerem bi nastopal.
 

Kaj pa njegovo zakonsko življenje z Eileen in kasneje s Sonio Bronwell, s katero se je poročil tik pred smrtjo, in naj bi bila inspiracijo za Julio iz romana 1984?

Zakon z Eileen O’Shaughnessy, ki je bila izobražena intelektualka, je bil kratek in zaradi vojn vse prej kot romantičen. Poročila sta se maja 1936, konec istega leta se je šel Orwell borit v Španijo, Eileen se mu je kmalu pridružila, nato sta za las ušla stalinističnim čistkam in se leta 1937 vrnila v Anglijo. Leta 1938 je doživel hud ponovni zagon pljučne bolezni in sta za nekaj mesecev odpotovala v Marakeš, kjer naj bi mu koristilo suho in vroče podnebje. Leta 1939 se je začela vojna, kmalu so padale bombe tudi na London, dolge mesece so Londočani noči preživljali v zakloniščih in podnevi odstranjevali ruševine. Tudi eno od njunih stanovanj je bilo uničeno. Sonia Orwell (rojena Brownell) je bila Orwellova dolgoletna znanka, lepotica iz intelektualnih in pisateljskih krogov. Ko je ovdovel, si je Orwell močno prizadeval, da bi se vnovič poročil. Vedel je, da bo zaradi tuberkuloze kmalu umrl. Morda je poskušal poskrbeti tudi za sina Richarda in je neuspešno zasnubil več žensk iz svojega prijateljskega kroga. Meni se zdi, kar srce parajoče, kako jim je obljubljal, da bodo vdove slavnega pisatelja, saj je v njem le še nekaj let življenja. Vse, razen Sonie, so ga zavrnile. Poročila sta se nekaj mesecev pred njegovo smrtjo v bolniški sobi.
 

Orwella mnogi obtožujejo, da je bil proti feminizmu, včasih antisemitski in homofob. Kaj menite o tem?

Seveda nas lahko zmoti marsikatera opazka o ženskah, Judih in homoseksualcih v njegovih delih, to je že treba priznati. Zdi se, da je v zgodnjih romanih ženske like oblikoval precej stereotipno. Tudi kako homofobno formulacijo boste zaznali v njegovih delih. Na živce so mu šli nancy poets, poženščeni pesniki, prav posebej gorak je bil W. H. Audenu in njegovim prijateljem. O protisemitizmu v Veliki Britaniji pa je leta 1946 napisal esej. Za kritično branje o omenjenih temah priporočam dela Christopherja Hitchensa.
 

Kaj bi si danes, ta mož, ki je tako ljubil resnico, mislil o pretirani politični korektnosti?

Domnevam, da bi s svojimi izjavami marsikoga razsrdil, polemiziral bi s postulatom, da ne sme z jezikovno rabo nikogar užaliti, in bi se goreče zavzemal za to, da je treba neenakosti in diskriminatornost izkoreniti globinsko, strukturno.
 

Kot ste že omenili je roman 1984 pisal že zelo bolan in skoraj vse do svoje smrti. Nekateri kritiki ugotavljajo, da je prav zato tako mračna knjiga.

Vedel je, da so mu meseci šteti, zato je pisal zelo hitro, čeprav težko. Roman je začel pisati na Juri in ga dokončal na smrtni postelji v sanatoriju blizu Londona leta 1948. Zdravniki so mu pisanje zaradi napora strogo prepovedali, a se ni ustavil. Zato so mu dali desno roko v mavec, ter ga prepričali, da se mu bo zaradi tega okrepilo levo pljučno krilo, a kaj, ko je takoj začel pisati z levico. Prijatelji iz Amerike so mu pošiljali prve kulije, da je lahko pisal v postelji. Pošiljke streptomicina pa so žal prišle prepozno.

Na koncu je bil tako slaboten, da ni več mogel pisati in je lahko samo še narekoval. Niti sinček ga ni več smel obiskovati, da se ne bi nalezel tuberkuloze.
 

Kaj vas pri Orwellu najbolj navdušuje?

Njegov osebni pogum. In dejstvo, da se je vse življenje upiral avtoritetam, discipliniranju, vsakršnemu diktatu. Do leta 1936 se je imel za ‘torijskega anarhista’, karkoli že to pomeni. Po letu 1936 pa za demokratičnega socialista. In ta njegova nenehna in neprizanesljiva kritičnost   ̶  najprej do sebe in tudi do drugih. Očarljivo se mi zdi tudi to, kako močno je preziral vse, kar v konvencionalnem smislu velja za življenjski uspeh   ̶  denar, slava, ugled. Iskreno mislim, da to ni bila zgolj poza. Znal se je postaviti za neko resnico, marsikaj dal na kocko in ves čas tvegal.
 

Bil je predrzen in zajedljiv, a zdi se mi, da cinik ni bil.

Ne, človeškega rodu ni preziral, čeprav je ljubil ciničnega Jonathana Swifta. Bi pa vseeno rekla, da ni bil prav posebej optimističen glede prihodnosti človeškega rodu. Žal je umrl pri šestinštiridesetih, daljnega leta 1950, in nikoli ne bomo izvedeli, kaj bi si mislil o letu 1984, kaj šele o času po njem.