V nadaljevanju preberite:

To je knjiga o ljudeh s posebnim umom, o monstrumih abstrakcije, o znanstvenikih, ki so prišli do roba človeškega miselnega zaznavanja in so videli horizont skorajda božjega. Fritz Haber, Werner Heisenberg, Alexander Grothendieck, Erwin Schrödinger in mnogi drugi. Neverjetno je, da so do svojih teorij skoraj vsi prišli v nenavadnih mističnih stanjih, ki so podobna kot tista, v katerih so Jezus, Buda, Mohamed in drugi sveti možje vstopili v transcendentalna spoznanja in srečali sveto. Vse se je zgodilo v samoti, ob postu, brez spanca, ko so telo popolnoma odtujili od uma, ki mu ni bilo treba več skrbeti za nobeno fizično funkcijo, zato je lahko samo še reševal abstraktne uganke in razvijal nedojemljive teorije, kot na primer kvantno mehaniko. »Ta teorija me spominja na sistem blodenj izredno inteligentnega paranoika, zvarjenih iz nepovezanih elementov misli,« je nekemu prijatelju o kvantni mehaniki povedal Albert Einstein. Ti znanstveniki so bili obsedeni s svojim delom, ves čas na robu paranoje in razsvetljenja.

Pisatelja zanimajo izumi in dosežki človeštva, ki v sebi nosijo svetlobo in senco, dobro in zlo. In zanimivo je, kako so si znanstveniki, ko so odpirali vrata neznanega, tolikokrat pomagali z umetnostjo, nekateri pa tudi z budizmom. Tako kot oče atomske bombe Oppenheimer; Labatut ga v knjigi skorajda ne omenja. Oppenheimer je navduševanje nad kemijo in fiziko rad cepil z ljubeznijo do umetnosti, ki je vznemirila njegovo znanstveno domišljijo, ter s potapljanjem v hindujsko vero, ki se mu je zdela kot skrivnostno vesolje, mistično je oplajala njegovo domišljijo.