Modna muha, varnostno tveganje ali tretji atraktor?

Odprta znanost – gibanje za deljenje rezultatov znanstvenoraziskovalnega dela s čim širšo javnostjo po načelih FAIR – se je v zadnjem desetletju iz aktivizma prevesila v prevladujoč trend. Evropska unija je odprto znanost uzakonila z direktivo (EU) 2019/1024 evropskega parlamenta in sveta z dne 20. junija 2019 o odprtih podatkih in ponovni uporabi informacij javnega sektorja. 

Cilj odprte znanosti je zagotoviti raziskovalcem in širši javnosti dostop do raziskovalnih podatkov ter poenostaviti njihovo ponovno uporabo. Stališče evropske komisije, navedeno v preambuli direktive, je, da odprti dostop »povečuje kakovost, zmanjšuje potrebo po nepotrebnem podvajanju raziskav, pospešuje znanstveni napredek, je sredstvo za boj proti znanstvenim goljufijam ter lahko na splošno spodbudi gospodarsko rast in inovacije«. Direktiva k odprtemu deljenju podatkov zavezuje ne le raziskovalne organizacije, temveč tudi javna podjetja in organizacije, ki financirajo raziskave.

Slovenija je omenjeno direktivo prenesla v svoj pravni red z zakonom o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti leta 2021, zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o dostopu do informacij javnega značaja leta 2022 ter uredbo o izvajanju znanstvenoraziskovalnega dela skladno z načeli odprte znanosti leta 2023. Na tej podlagi je ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije potrebne prilagoditve slovenskega raziskovalnega prostora tudi finančno podprlo, vključno s sredstvi načrta za okrevanje in odpornost. Hkrati pod uredništvom ministrstva za javno upravo in ministrstva za digitalno preobrazbo od leta 2017 nastaja portal Odprti podatki Slovenije, ki trenutno obsega več kot 5000 podatkovnih zbirk. Aktivnosti na navedenih področjih intenzivno potekajo in v nekaj letih lahko pričakujemo temeljito prenovo načina izvajanja znanstvenoraziskovalne dejavnosti v Sloveniji, pa tudi večjo dostopnost podatkov celotnega javnega sektorja.

Kljub pravni ter izvedbeni neizogibnosti te reforme načela odprte znanosti oziroma odprtosti informacij v splošnem še vedno burijo duhove, deloma tudi upravičeno. V današnjem času, ko je po eni strani z intelektualnimi produkti mogoče kovati mastne dobičke, po drugi pa se preoblikujejo nekdaj samoumevna geopolitična razmerja, je na mestu vprašanje, od koga h komu tečejo informacijski tokovi, kdo bo od tega imel največjo korist in kakšne so možnosti zlorab. Namen tega prispevka je zato odprtost informacij s poudarkom na znanosti postaviti v širši kontekst ter ponuditi argument, da je primerno regulirana izmenjava podatkov lahko pomemben del strategije za ohranjanje prosocialnosti v družbi tveganj.

Kratka zgodovina odprte znanosti

V nasprotju s prepričanjem mnogih gibanje za odprti dostop ni novost, pač pa bi lahko njegov začetek postavili kar v 17. stoletje. Do takrat so si namreč posamezni znanstveniki poročila o odkritjih izmenjavali v obliki kriptiranih tekstov ali pa o teh sploh niso poročali, dokler na podlagi odkritij niso ustvarili nečesa, kar bi lahko tržili. K temu so jih spodbujali tudi njihovi plemiški pokrovitelji, ki so prestiž novih odkritij hoteli obdržati zase. Ker je takšen sistem močno oteževal izmenjavo informacij in ker je bilo zaradi skrivaštva včasih težko ugotoviti, kdo je v resnici prvi nekaj odkril, je bil celoten sistem prisiljen postati bolj transparenten. Tako so se rodila prva znanstvena združenja, začenši z britansko Kraljevo združbo (The Royal Society) leta 1660, kasneje pa tudi specializirano znanstveno založništvo, ki še danes ostaja temelj diseminacije znanstvenih izsledkov.

Z razvojem in profesionalizacijo raziskovalne dejavnosti je naraščalo število znanstvenih revij ter založb, ki so prek pridrževanja avtorskih pravic pridobivale moč. K temu je prispeval tudi razvoj citatnih indeksov, predvsem Science Citation Index (SCI), ki ga je leta 1964 zasnoval bibliometrik Eugene Garfield. Citatni indeksi so bili sprva namenjeni za vodilo knjižnicam pri nabavi znanstvene periodike, a jih je akademska skupnost kmalu začela uporabljati kot merilo kakovosti objav. Sredstvo se je tako spremenilo v cilj in spodbudilo tekmovanje za objavljanje v določenih revijah, ki so bile priznane za prestižne, to pa je bila voda na mlin njihovih založnikov. Z digitalizacijo so znanstvene založbe znižale stroške tiska in distribucije, vendar niso pocenile svojih storitev; znanstveno založništvo tako danes predstavlja najdonosnejšo gospodarsko panogo, saj dobički nekaterih založb, kot je npr. Elsevier, dosegajo do vrtoglavih 40 odstotkov. Ker to pomeni nesorazmerno breme za financerje raziskovalne dejavnosti, knjižnice in raziskovalne organizacije, so se kmalu pojavile pobude, da bi bilo znanost treba iztrgati iz prijema komercializacije, obenem pa omogočiti javnosti brezplačni dostop do znanstvenih izsledkov, saj se večina sodobnih raziskav financira z javnimi sredstvi.

Začetki sodobne odprte znanosti segajo v leto 1991, ko je Paul Ginsparg iz Nacionalnega laboratorija v Los Alamosu ustanovil platformo arXiv za nerecenzirane avtorske rokopise (preprint) s področja fizike. Za ključni mejnik lahko imamo prelom tisočletja, ko so vznikale prve založbe in infrastruktura za odprto objavljanje ter organizacije, ki so sodelovale pri preoblikovanju znanstvenih politik in zakonodaje. Med temi velja omeniti ustanovitev prve odprte znanstvene založbe BioMed Central (BMC) leta 1999, nastanek organizacij Creative Commons, SPARC Europe ter podatkovne baze Sherpa RoMEO leta 2002, ustanovitev založbe Public Library of Science (PLOS) leta 2003 ter ustanovitev OpenAIRE leta 2009. V vmesnem času je gibanje za odprto znanost postavilo paradigmatske temelje z več pozivi in deklaracijami, kot so budimpeška iniciativa za odprti dostop (2002), bethesdajska izjava o objavljanju v odprtem dostopu (2003) ter berlinska deklaracija o odprtem dostopu do znanja na področju znanosti in humanističnih ved (2003).

Leta 2008 je evropska komisija lansirala pilotni odprti dostop za znanstvene publikacije, nastale v okviru projektov 7. okvirnega programa za raziskave in inovacije (FP7). Ta je postal obvezen leta 2014 s programom Obzorje 2020, z začetkom programa Obzorje Evropa leta 2021 pa je postalo obvezno tudi deljenje raziskovalnih podatkov. Leta 2022 je evropska komisija sprejela pakt za raziskovanje in inovacije v Evropi, ki je podlaga za reformo evropskega raziskovalnega prostora do konca leta 2024. Med 20 ukrepi reforme so za odprto znanost ključni štirje, in sicer vzpostavitev evropskega oblaka odprte znanosti, osnutek zakonodajnega okvira Evropske unije za avtorsko in podatkovno pravo v znanosti, reforma sistema vrednotenja raziskav, raziskovalnega osebja in institucij ter približanje znanosti javnosti prek praks občanske znanosti. Vzporedno so drugo fazo paradigmatskih premikov tlakovala sanfranciška deklaracija o vrednotenju raziskovalne dejavnosti – Dora (2013) in Unescova priporočila za odprto znanost (2021), ki se jim je letos pridružila še barcelonska deklaracija o odprtih raziskovalnih informacijah. Na njihovi podlagi so vzniknile iniciativa OA2020 (2015), kOAlicija S (2018) in koalicija CoARA (2022), katerih cilj je prenos paradigmatskih načel v prakso, ki trenutno poteka.

Odprtost informacij kot ključ za obvladovanje sodobnih tveganj

Zgodba o odprti znanosti se sicer lepo bere, vendar ne odgovori na vprašanje, ali imajo tovrstne pobude kaj več kot ornamentalno vrednost. Konec koncev znanstvene informacije že prej večinoma niso bile strogo varovana skrivnost, le nekoliko več truda (in denarja) je bilo treba vložiti, da smo se dokopali do teh. Vendar stvari niso tako preproste; pri deljenju informacij ne gre le za olajšanje fizičnega ali digitalnega dostopa, pač pa tudi za pripravljenost na sodelovanje s širšo družbo, predvsem na področjih, na katerih imetnik informacij od deljenja nima neposredne ali takojšnje koristi.

Enega od najpomembnejših argumentov v prid odprtosti informacij v splošnem najdemo na precej nenavadnem mestu: v poročilu Svetovnega gospodarskega foruma (World Economic Forum) o globalnih tveganjih za leto 2023 (Global Risks Report 2023). Svetovni gospodarski forum tovrstna poročila pripravlja od leta 2007 in v njih analizira pereča sodobna vprašanja, kot so podnebne spremembe, stanje ekosistemov, javnozdravstveni kazalniki, geopolitični odnosi, digitalne tehnologije in globalni ekonomski trendi, a tisto za leto 2023 je bilo nekaj posebnega. Avtorji so v njem namreč poleg splošnih komentarjev aktualnih tveganj prvič predstavili štiri možne scenarije razvoja dogodkov do leta 2030 v obliki matrike 2x2 s presečiščem med osema podnebnih ukrepov in geoekonomskih odnosov. Poimenovali so jih sodelovanje na področju virov (resource collaboration), tekmovanje za vire (resource competition), nadzor nad viri (resource control) in omejenost virov (resource constraints). Vsi štirje scenariji do leta 2030 predvidevajo intenzifikacijo podnebnih vplivov, spopadanje z omejenim dostopom do čiste pitne vode, zmanjšano prehransko varnost, inflacijske pritiske ter pomanjkanje surovin, predvsem mineralov. Razlikujejo se v predvidenih razsežnostih posledic, ki jih bodo omenjene težave povzročile, ter sociopolitičnih odzivih nanje.

Po najbolj optimističnem scenariju, tj. sodelovanju na področju virov, avtorji predvidevajo uspešne odzive na tveganja v obliki prilagoditvenih in ublažitvenih ukrepov, robustnih dobavnih verig in zelenih tehnologij. Najbolj zanimivo je, da na 60. strani poročila, skrito med preostalim tekstom, zapišejo zelo pomemben stavek: »Kapital, intelektualna lastnina in tehnološke inovacije se relativno prosto pretakajo prek meja (os x).« Nekoliko nižje sledi še eden: »Globalno deljenje podatkov in tehnologij omogoča bolj učinkovito sprejemanje preventivnih prilagoditvenih ukrepov, kot so ciljna uporaba semen, odpornih proti poplavam in suši, na nekaterih ranljivih geografskih območjih.« Ključna podlaga za deljenje informacij je geoekonomsko sodelovanje – komunikacijski kanali so odprti in kljub preizkušnjam se ohranja osnovno zaupanje, tako da svet ne zdrsne v ekonomske, industrijske in tehnološke boje za prevlado.

Preostali trije scenariji se končajo manj ugodno. Po drugem najugodnejšem scenariju, tj. omejenosti virov, svet sicer zamudi pravočasne odzive na podnebne spremembe in zato trpi vsesplošno pomanjkanje, vendar geoekonomsko sodelovanje prepreči najhujše izide. Preostala dva scenarija, v katerih se geoekonomsko sodelovanje poruši, se ne izogneta tekmovalnosti, avtoritarizmu, remilitarizaciji in konfliktom. Predvidevamo torej lahko, da avtorji poročila poleg ostalih vidikov sodelovanja tudi odprto deljenje kakovostnih in točnih informacij na globalni ravni obravnavajo kot koristno, prosocialno dejanje s pretežno pozitivnimi učinki. Pri tem je treba poudariti, da opozorila o pomenu prosocialnih dejanj prihajajo od organizacije, za katero kljub vsem možnim kritikam ne moremo reči, da nima stika s stanjem »na terenu« in da so njene publikacije povsem teoretske. Jasno sporočilo tega dokumenta zato verjetno ni le naključje.

Polikriza, metakriza in tretji atraktor

V zadnjih nekaj letih vedno več svetovnih mislecev izraža zaskrbljenost za prihodnost, saj zaznavajo podobne negativne trende kot Svetovni gospodarski forum, hkrati pa opažajo, da so ti trendi začeli konvergirati. Že vsako posamezno globalno tveganje, kot so npr. podnebne spremembe, rekordna globalna zadolženost ali geopolitične napetosti, ima samo po sebi lahko daljnosežne negativne učinke na človeško družbo in biosfero; preplet več takih tveganj hkrati pa predstavlja edinstveno situacijo, za katero se je uveljavilo več poimenovanj. Ekonomist Nouriel Roubini tako govori o dobi megagroženj, Mednarodni denarni sklad o sovpadu polomij, zgodovinar Adam Tooze pa o polikrizi, ki jo je Financial Times razglasil za besedo leta 2022.

Z globalnimi tveganji se ukvarja tudi socialni filozof Daniel Schmachtenberger, ki namesto izraza polikriza uporablja besedo metakriza. Pomenski poudarek tega pojma ni na tveganjih, pač pa na vzrokih oz. procesih, ki tveganja ustvarjajo, povezujejo in poglabljajo v samogonilno kaskado. Schmachtenberger sodobna družbena dogajanja opazuje z vidika teorije iger, predvsem zapornikove dileme, igre z neničelno vsoto, pri kateri je strategija, ki prinese največjo korist posameznikom, škodljiva za širšo skupnost. Pri tem izpostavlja koncept multipolarne pasti, ki bi jo lahko opisali kot nekakšno večdimenzionalno zapornikovo dilemo, zaradi katere nastanejo negativne eksternalije, te pa spremenijo samo izhodišče sistema in tako postanejo nova normala. Schmachtenberger multipolarne pasti vidi kot eno od osrednjih gonil metakrize, njegovo delo pa se osredotoča predvsem na vprašanje, ali obstaja strategija, s katero bi lahko Nashevo ravnotežje zaobrnili od negativnih k pozitivnim eksternalijam.

V svojih analizah globalnih tveganj Schmachtenberger vidi predvsem tri možne scenarije, ki jih poimenuje atraktorji – po matematičnem poimenovanju za niz stanj, proti katerim evoluira sistem ne glede na različne začetne pogoje. Dva glavna atraktorja sta po njegovem mnenju katastrofa, ki vodi v centralizacijo moči in avtoritarnost, ter distopija, ki se razvije pod zlorabo decentralizirane moči. Primera prvega atraktorja bi bila npr. gospodarski zlom in vojna, primer drugega atraktorja pa je npr. razkroj spletnih platform, kot ga problematizira Cory Doctorow. Schmachtenberger dopušča obstoj zaenkrat še neopredeljenega tretjega atraktorja, ki bi omogočil, da se izognemo prvima dvema scenarijema. Tretji atraktor bi moral imeti pozitivne učinke na družbo, predvsem v obliki demokratizacije, pacifikacije, družbene kohezije in okoljske trajnosti.

Že vsako posamezno globalno tveganje, kot so npr. podnebne spremembe, rekordna globalna zadolženost ali geopolitične napetosti, ima samo po sebi lahko daljnosežne negativne učinke na človeško družbo in biosfero; preplet več takih tveganj hkrati pa predstavlja edinstveno situacijo. FOTO David Dee Delgado/Reuters

Kot enega od ključnih vidikov tretjega atraktorja Schmachtenberger vidi transparentnost, saj pomanjkanje oziroma prikrivanje ključnih informacij vodi v nezaupanje in tekmovalnost, to pa je glavni dejavnik za nastanek multipolarnih pasti in sebičnih odzivov, ki rušijo skupno dobro. Odprtost informacij olajša koordinacijo med akterji, odpravi potrebo po podvajanju postopkov, zmanjša stroške in omeji tveganje za korupcijo. Na ta način lahko sproži dirko proti vrhu s ciljem transparentnosti in kooperacije namesto dirke proti dnu s ciljem obdržati moč in kompetitivno prednost za vsako ceno, kar s stališča teorije iger pomeni strategijo, ki je za spremembo dolgoročno vzdržna. Kot enega od primerov tovrstnega razvoja Schmachtenberger izpostavi izum tiskarskega stroja, ki je pocenil tisk, s tem pa odprl dostop do informacij ne le bogatemu plemstvu, temveč tudi slehernikom, kar je dolgoročno vodilo v demokratizacijo družb.

Pri tem je treba poudariti, da Schmachtenberger ni tehno- oziroma informacijski utopist. Brez primerne regulacije lahko parcialno odpiranje informacij globalna tveganja poslabša, saj lahko akterji z zlimi nameni dostopnost informacij izkoristijo za kompetitivno prednost, sploh v kombinaciji s poceni in lahko dostopno novo tehnologijo. Schmachtenberger zato meni, da mora včasih biti transparentnost tudi zapovedana, morda celo vsiljena, da bi princip deloval. To je še posebej očitno ob sodobnem razmahu umetne inteligence, kjer zaradi zaščite intelektualne lastnine pri veliko orodjih ne vemo, kako delujejo njihovi algoritmi in na katerih naborih podatkov je potekalo strojno učenje. Če so bili podatki nekakovostni in pristranski, bodo takšni tudi produkti umetne inteligence, kar lahko vodi v razmah dezinformacij, dolgoročno pa celo v vsesplošno nezaupanje, atomizacijo in tribalizem.

Znanost v primežu multipolarnih pasti

Da se multipolarne pasti plazijo tudi v sodobno znanost in pri tem zelo dobro odslikavajo Schmachtenbergerjevo razmišljanje, lahko vidimo na najmanj treh primerih: pasti akademske kulture, pasti upadajoče donosnosti in pasti militarizacije, ki se med sabo prepletajo. Marc A. Edwards in Siddhartha Roy sta leta 2017 v reviji Environmental Engineering Science objavila analizo znanosti v 21. stoletju, v kateri zagovarjata tezo, da je na kvantitativnih kazalnikih temelječ sistem vrednotenja raziskovalne dejavnosti spremenil njeno delovanje v smeri zmanjšane kakovosti znanstvenih publikacij, neetičnih raziskovalnih praks, inflacije doktorskih pozicij in razgradnje visokega šolstva. Po drugi strani so se nedavno pojavila opozorila, da se znanstveni napredek upočasnjuje; Michael Park in sodelavci so leta 2023 v reviji Nature objavili študijo, v kateri so pokazali, da so znanstveni članki in patenti kljub eksponentni rasti števila objav vedno manj prebojni, kar pripisujejo preobilju informacij in posledičnemu ožanju raziskovalnih področij oziroma bazenov znanja, iz katerih raziskovalci črpajo ideje za nadaljnje delo. Jeffrey T. Macher in sodelavci so se letos v reviji Research Policy na omenjeni članek sicer odzvali s kritiko, da so avtorji zaradi metodološke površnosti precenili disruptivnost patentov izpred leta 1980, kar je neupravičeno vrglo slabo luč na vsa kasnejša dela. A tudi njihova popravljena metodologija je zaznala upad disruptivnosti patentov, le manj izrazit, medtem ko znanstvenih člankov niso obravnavali.

Letošnje leto je prineslo dva mejnika v razvoju evropske znanstvene politike, ki nakazujeta preusmeritev v varnostna vprašanja, nedvomno zaradi eskalacije globalnih konfliktov. Januarja je evropska komisija objavila belo knjigo o možnostih za okrepitev podpore raziskovalni in razvojni dejavnosti, ki vključuje tehnologije z dvojno rabo. V 10. okvirnem programu za raziskave in inovacije (FP10), ki se bo začel leta 2028, si želi evropska komisija namreč omogočiti financiranje raziskav in razvoja tehnologij ter programske opreme s potencialom za civilno in vojaško rabo. Do zdaj so evropski okvirni programi, vključno z Obzorjem Evropa, ter Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo financirali samo civilne, evropski obrambni sklad pa izključno vojaške projekte. Evropska komisija je v okviru javne razprave prejela več kot 200 odzivov, ki so večinoma izražali zaskrbljenost, pomisleke in nasprotovanje, vendar je predlog prejel tudi nezanemarljivo manjšinsko podporo – večinoma z argumentom boljših poslovnih priložnosti za relevantne industrije. Usoda predloga še ni odločena, saj ga morajo obravnavati tudi države članice, ki so pri pripravi predhodnika FP10, tj. programa Obzorje Evropa, podobne predloge zavrnile. A politična situacija se je od takrat močno spremenila in tokrat je izid odvisen predvsem od letošnjih parlamentarnih volitev v nekaterih državah članicah, ki lahko jeziček na tehtnici prevesijo v smer podpore militarizaciji.

Na drugi strani je konec letošnjega maja svet Evropske unije sprejel priporočilo sveta o povečanju varnosti raziskav. Po poročanju portala Politico je dokument odziv na povečano prisotnost znanstvenega vohunjenja s strani kitajskih študentov in raziskovalcev, predvsem v Nemčiji in na Nizozemskem. V priporočilu je prepoznano, da se lahko zaradi spremenjenih geopolitičnih razmer pojavijo neželen prenos znanja, tuje vmešavanje ter kršitev etike ali integritete, zato je treba pri izvajanju raziskav upoštevati varnostne vidike, še posebej odgovorno internacionalizacijo ter načelo »odprto, kolikor je mogoče, zaprto, kolikor je treba« (ki je poleg načel FAIR in CARE eden od osnovnih postulatov odprte znanosti). Čeprav se četrti člen preambule bere kot praktično definicija zapornikove dileme, je v dokumentu ohranjeno ravnovesje med pozivi k varnostnim ukrepom in prepoznavanjem pomena akademske svobode, institucionalne avtonomije in sorazmernosti zaščitnih ukrepov. Med drugim je poudarjeno, da je cilj obvladovanje tveganja in ne izogibanje tveganju, pri izvajanju zaščitnih ukrepov pa se je treba izogibati protekcionizmu in politični instrumentalizaciji raziskav in inovacij.

Tretji atraktor v znanosti in odprta znanost kot tretji atraktor

V tem kontekstu se zastavlja vprašanje, kako bodo sodobni geoekonomski, geopolitični ter znotrajsektorski trendi vplivali na poslanstvo znanosti, da služi napredku in dobrobiti človeštva. Ali temeljne raziskave čaka drsenje v larpurlartizem, aplikativne pa v podaljšek vojaško-industrijskega kompleksa? Če sledimo Schmachtenbergerjevi argumentaciji, bi lahko prav odprta znanost na tej točki odigrala vlogo tretjega atraktorja, tako znotraj sektorja kot v interakciji z drugimi segmenti globalnega sistema. V znanstveni skupnosti je trenutno ključnega pomena reforma vrednotenja raziskovalne dejavnosti, katere namen je preusmeriti spodbude za raziskovalno delo od posrednih kvantitativnih meril nazaj k vsebini, s tem pa zmagovalno strategijo od tekmovalnosti k sodelovanju in sinergiji s širšo družbo. Še en, manj izpostavljen vidik je ohranjanje in izkoriščanje globalne intelektualne dediščine; ob pričakovanem zmanjševanju količine in dostopnosti naravnih virov je zelo pomembno, da ima svet možnost rudariti po kakovostnih podatkih, nastalih v času, ko sodobnih omejitev še ni bilo. S tega vidika lahko pričakujemo, da bo v prihodnosti vedno večji pomen pridobivala kuracija raziskovalnih rezultatov, ne le njihova produkcija, odprte zbirke raziskovalnih podatkov pa bodo dragocen vir sekundarnih informacij.

In če je transparentnost glavna komponenta globalnega tretjega atraktorja, bi lahko odprta znanost skupaj s konstruktivnimi spremembami v drugih sektorjih amalgamirala v trend, ki bi vodil v manj zloveščo prihodnost. Živimo namreč v času, ko nadaljevanje starih paradigem za razvitejše države postaja varnostno, za manj razvite pa celo eksistencialno tveganje. Ni zagotovila, da je ravno najbolj optimističen scenarij razvoja dogodkov, kot si ga zamišljajo Svetovni gospodarski forum in drugi analitiki globalnih tveganj, tudi najbolj verjeten. Prosti pretok intelektualne lastnine in tehnoloških inovacij gotovo težko dosežemo z zapiranjem znanstvenih objav za plačilne zidove ter ljubosumnim varovanjem raziskovalnih podatkov daleč od oči konkurence, sploh tistih, ki so ključni za reševanje okoljskih, podnebnih, zdravstvenih in socialnih kriz. V zgodovinskem trenutku, ki lovi krhko ravnovesje med progresivnimi in regresivnimi težnjami, je pomemben vsak pogumen nadaljnji korak v prosocialno smer, pa čeprav lahko na obzorju že vidimo temne oblake in slišimo ritem vojaških bobnov. Tudi če se pokaže, da svet še ni dovolj dozorel, da ne bi ponovil svoje zgodovine, je treba narediti vse, da bodo posledice neizogibnega čim manjše.

Dr. Tea Romih je informacijska specialistka za raziskovalne podatke v Centralni tehniški knjižnici Univerze v Ljubljani.