Migrantsko vprašanje v jedru Evrope

V véliko razpravo o migracijah, ki se je iztekla v vrhunski sestanek ta teden v Bruslju, je Evropska unija vstopila obupno fragmentirana. Bolj kot katerikoli drug izziv ima »migrantska kriza« potencial, da uniči evropski projekt. Tematika, čeprav realno manj žgoča kot pred tremi leti, se je pomaknila v sredico EU.

Priseljevanje je najbolj konfliktna tema Evropske unije, sedemindvajseterica je razklana, pretekli teden oziroma dva pred vrhom voditeljev 28. in 29. junija sta minevala v vročičnem iskanju kakršnekoli, četudi navidezne rešitve. Nemška kanclerka Angela Merkel, ki ima doma razdeljeno hišo in je pod izjemnim pritiskom sestrske Krščanskosocialne unije, je vztrajno iskala vseevropski dogovor o migrantski in azilni politiki. In vendar je to problematika, ki je na dnevnem redu Unije že desetletje in več in je ta ni sposobna rešiti. Razkol med članicami o vprašanju, ki je ključno za prihodnost kontinenta, je globok, v bistvu čedalje globlji.
 

Krhke demokracije

Problematičen je tudi širši mednarodni kontekst. Evropa se je znašla sama, prepuščena sami sebi. Po brexitu je vse bolj osamljena v svoji kontinentalnosti, Združene države so se umaknile, celino spet obsedajo nekdanji demoni: nacionalizem, suverenizem, demagogija, antiparlamentarizem.



Z umikom Združenih držav – in debakel nedavnega vrha G7 v Kanadi je bil zadnja potrditev, kako Donald Trump uničuje multilateralno ureditev, ki so jo Američani zgradili z zahodnoevropskimi zavezniki po letu 1945 – se na evropski podij vrača konfliktna geopolitika. Institucije, ki so pomenile lepilo čezatlantskega zavezništva, se razgrajujejo. Na celini so spet v ospredju nemško vprašanje, ambiciozna, preambiciozna Francija, velika senca Putinove Rusije, otomanska stremljenja, ki sežejo do Balkana. Demokracija nazaduje, evropske demokracije so nadvse krhke, pozabili smo že, da liberalna demokracija ni samoumevna.

Ob umikanju ZDA iz Evrope, in ne samo od tod, je težko prezreti poskuse ošibitve evropskega kontinenta in Nemčije posebej. Ameriški predsednik Donald Trump skuša spodkopati Angelo Merkel, njegovi verbalni napadi so postali nespregledljivi. Sredi lastne bitke za zaostrovanje priseljenske politike v Združenih državah je ostro nastopil proti nemški voditeljici. Rekel je, da milijonom priseljencev dovoljuje, da nasilno spreminjajo evropsko kulturo, da se javno mnenje obrača proti njej, da je v Nemčiji čedalje več kriminala, češ da se je povečal za 10 odstotkov. Vtem ko Trump napada z druge strani Atlantika, hkrati podpira evropske neliberalne voditelje, kot je madžarski predsednik Viktor Orbán, ki spodkopava EU od znotraj.

Evropsko politiko pa je v celoti prekrilo migrantsko vprašanje, to je jedro spopadanj med evropskimi članicami, zrcali čedalje bolj razdeljeno Unijo. Minulih deset dni je bila evropska politika v velikem gibanju in polnem zamahu: zgoščeno so se nizala srečanja evropskih voditeljev, namenjena mrzličnemu zbliževanju stališč, povsod so iskali rešitve za vrh v Bruslju. Za dolgoročno rešitev bi bile potrebne nacionalne in evropske politike, vendar skupne strategije ni, obenem so kompromisi, kakršni so v preteklosti določali Evropsko unijo, postali težko predstavljivi. Prevladuje politična trgovina v ozadju.
 

Razdeljena hiša

Brez strinjanja in ob zavedanju, da vrh ne bo dal rezultata, kvečjemu droben korak naprej, je bil ves trud usmerjen v iskanje bilateralnih rešitev.



Angela Merkel se je v rezidenci v Mesebergu sestala s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom, v Berlinu je sprejela italijanskega premiera Giuseppeja Conteja. Avstrijski kancler Sebastian Kurz se je srečal z bavarskim premierom Markusom Söderjem – iz iste CSU, ki ji pripada notranji minister Horst Seehofer, največja grožnja kanclerkinemu četrtemu mandatu –, dvojica se strinja o zaprtju »zunanje meje« EU. Zbrali so se tudi voditelji višegrajske skupine, Madžarske, Poljske, Češke in Slovaške, ki podpirajo ostrejšo politiko do nezakonitih migracij, in vnaprej napovedali bojkot vrha.

Vzhodnoevropski četverici z Viktorjem Orbánom na čelu, in Madžarska je pravkar v parlamentu v ustavnem rangu sprejela prepoved vstopa migrantov, se je pridružil tudi avstrijski kancler. Dunaj se skuša pozicionirati kot most med Brusljem in Višegradom, čeprav je v vsebinskem smislu skoraj njegov del. Minulo nedeljo se je na neformalnem vrhu sestalo tudi šestnajst članic, srečanje je sklical predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, rezultata ni bilo.

Angela Merkel se je znašla v globoki eksistenčni stiski, brez dogovora o evropskem azilnem sistemu je lahko ob položaj. In nemara je to največja kriza, s katero se spopada, odkar je pred trinajstimi leti postala kanclerka. V sredini junija je dobila kratek predah, si kupila nekaj časa, a obrisov evropskega kompromisa ni. Zato je v teh dneh iskala predvsem dvostranske rešitve, morda iluzijo rešitve. Prav tako ni mogoče uresničiti ambicioznega Macronovega načrta integrirane Evrope – francoski predsednik je edini na celini, ki ima dolgoročen program, čeprav mu ni kos –, ki vključuje reformo evrskega območja. Francosko-nemški tandem se je spet ujel v skupnem cilju, iskanju minimalnega uspeha, namenjenega javnemu mnenju. V Mesebergu sta dosegla neformalen kompromis, ki ju ni stal nič in nemara tudi ni vreden nič.

Po več letih blokiranja reform evroobmočja, Nemčija je ekonomsko vedno stremela k ohranjanju statusa quo, in po enem letu francoskega čakanja se je kanclerka javno izrekla za revitalizacijo evropskega projekta, ustregla je Macronu in nenadoma privolila v skupni evrski proračun. In vendar je to predvsem koncesija Francozu zaradi njenih notranjepolitičnih težav.

Stanovalec Elizeja se je torej zavezal, da bo vzel simbolno število prosilcev za azil in razbremenil kanclerko, kar bi lahko bil model za druge, Angela Merkel pa je uradno podprla preoblikovanje reševalnega fonda v Evropski monetarni sklad in privolila v evropski proračun leta 2021. To so zaveze brez finančnih opredelitev, glede tega sta si Berlin in Pariz daleč vsaksebi. Toda pomembno je ohraniti pri življenju Macronove ideje o bolj suvereni EU in predvsem vzdrževati iluzijo francosko-nemškega motorja. Težje si je predstavljati, kako bi to sprejela njena lastna Krščanskodemokratska unija, kaj šele bavarska Krščanskosocialna unija, poleg tega reformi nasprotuje osmerica severnoevropskih držav, ki jo vodi nizozemski premier Mark Rutte, pravijo mu novi Schäuble.
 

Aroganca

Osamljena v stališčih ni samo Nemčija, podobno velja za Francijo, najmočnejši evropski državi sta si edini tesni partnerici. Višegrajske države z Avstrijo so daleč vstran, skandinavske in baltske članice tudi, prav tako sosednja Italija.



Ta zadnja je dala pomenljiv pospešek migrantskemu vprašanju. Notranji minister Matteo Salvini, ki je premier v senci ali pa že dejanski, je zaprl italijanska pristanišča za ladje nevladnih organizacij in šokiral Evropo. Paradoks je, da bi morala biti Italija najbolj zainteresirana za evropsko rešitev, ona ne more zapreti na tisoče kilometrov svoje obale. Odločitev pa ni preveč presenetljiva, Italija deset let in več prevzema velikansko breme migracij, je utrujena in naveličana. Evropska unija je, skladno z dublinsko konvencijo, Italijo prepuščala samo sebi, stalno ponavljala »Dublin, Dublin«, toda prišleki so prihajali na Lampeduso. Slednja ni samo italijansko, je tudi evropsko migrantsko pribežališče. Italijansko javno mnenje ostaja proevropsko, vendar večina nasprotuje prišlekom. In Liga, njen svet je Hobbesov boj vseh proti vsem, je zajezdila ta val.

In vendar Francija ni tista, ki lahko viha nos, preveč je soodgovorna za razmere v Libiji, Afriki, na Bližnjem vzhodu, njeno ravnanje na meji med Ventimiglio in Mentonom je kruto. Predsednik je zgrešil, ko je zaprl francoska pristanišča za ladjo Aquarius, zgrešene so tudi njegove izjave o italijanski »populistični gobavosti«. Ta vojna je zares nepotrebna, celo Libération je opazil aroganco Pariza, »ravnanje francoskih oblasti vizavi Italiji kot primer tega, česar se v odnosih s sosednjo državo pač ne počne«.

Salvinizirana Italija se nam lahko gnusi, a prvak skrajne desnice ima v nečem prav: breme Italije traja predolgo in je neproporcionalno. Predsednik vlade Conte pravi: »Italijanske meje so evropske meje, potreben je integriran pristop na več ravneh.« Zahteva delitev bremen, spremembo dublinske uredbe, reformo azilnega sistema, predlaga, da bi članicam, ki zavračajo sprejem prosilcev za azil, odvzeli evropska sredstva. Glavna tema razprav je postalo ustanavljanje centrov, kjer bi opravljali postopke ugotavljanja upravičenosti do azila, ekonomske migrante bi po hitri proceduri vračali nazaj. Od tega, kako bi to potekalo, je odvisna tudi prihodnost Evrope.