Meja domoljubja res le modro nebo?

Z vidika narodne sestave prebivalstva je naša država homogena, saj smo Slovenci izrazito večinski narod. O Slovencih prevladujejo trije stereotipi: o introvertiranosti in samomorilnosti, o discipliniranosti, storilnostni naravnanosti in marljivosti ter o neagresivnosti, ponižnosti in premajhni samozavesti, je med drugim v delu Psihološki portret Slovencev zapisal Janek Musek. Na podlagi podatkov o osebnostnih značilnostih je Musek stereotip o ponižnosti Slovencev zavrnil. Iz empirične raziskave namreč izhaja nasprotno: Slovenci gojijo visoko stopnjo dominantnosti, brezobzirnosti, sebičnosti in agresivnosti. Te značilnosti so lahko plodna tla za razvoj različnih oblik nestrpnosti.

V zadnjih dneh se je pri nas razplamtela razprava o primernosti burkinijev. »Rjuharice« v Termah Vivat – mimogrede, tega izraza v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ni – so razburjale nekatere medije in politike, prek družabnih omrežij pa je pljusknila prava kanalizacija izjav o muslimanih, njihovih navadah in grožnjah, ki da jih prinašajo slovenskemu okolju. Izjave so šle čez mejo dobrega okusa, v nekaterih primerih pa tudi čez mejo zakona. Kazenski zakonik namreč predvideva tudi zapor za tiste, ki javno spodbujajo ali razpihujejo sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, med drugim tudi barvi kože. Policija je letos obravnavala 13 tovrstnih kaznivih dejanj, lani 26.

»Na spletnih straneh in v časopisju zasledimo zares veliko nesprejemljivega sovražnega govora. Ta je eno izmed najmočnejših sredstev diskriminacije, zlasti ker ga težko definiramo in še težje preiskujemo ter kaznujemo. Varuh te dni še ni dobil pobude za obravnavo aktualnih primerov izražanja sovražnosti do nekaterih verskih, narodnostnih ali etničnih skupin, do tujcev, migrantov. Naj pa javno izrazim svoje stališče, da obsojam vse primere spodbujanja nestrpnosti in sovraštva do pripadnic in pripadnikov katerekoli veroizpovedi,« pravi varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer.

Svoboda izražanja je čedalje večkrat zlorabljena in zmanipulirana v smrtno nevarno propagando, opozarja antropologinja Svetlana Slapšak. Neverjetna dostopnost podatkov je proizvedla še bolj neverjetno neznanje in nesposobnost logičnega mišljenja. Če nič drugega, z grenkobo ugotavlja, smo soočeni s kristalno jasno podobo opolnomočene neumnosti, nekompetentnosti in cinične brezskrbnosti. V Termah Vivat so bile turistke in ne migranti, ki močno okupirajo evropske politike, in dejstvo je, da EU doslej še ni našla primerne vseevropske strategije za rešitev migrantskega vprašanja.
 

Kdaj stopimo na temno stran

Spoštovanje in ljubezen do domovine, naroda, jezika, države je seveda nekaj lepega. Pa vendarle, ima domoljubje, ta emocionalna pripadnost narodu, mejo? Če jo ima, kje je tista linija, čez katero je le korak do temne strani, ki vodi na pot sovraštva in nestrpnosti do drugih in drugačnosti? Ta temna stran, spodbujena z religioznimi čustvi – to kaže tudi prelivanje krvi na Balkanu po razpadu SFRJ –, lahko kot detonator hitro pripelje do stvari, ki si jih ne želijo niti tisti, ki menijo, da je meja domoljubja le modro nebo.

Svetlana Slapšak je prepričana, da je domoljubje zastarelo, nasprotno pa meni profesor, kolumnist in nekdanji minister druge Janševe vlade Žiga Turk. Ljudje imamo naravno potrebo, da pripadamo skupnosti, razlaga, in ta potreba se je oblikovala, še preden smo postali ljudje. Imajo jo tudi številne živalske vrste. Naši davni predniki so se povezovali v rodove in plemena. Geni tistih, ki se niso, niso preživeli. Od tukaj izvira naše naravno nagnjenje k tribalizmu, razlaga Turk, k temu, da se delimo na naše in vaše.




»Da je ta potreba naravna, je nekaj časa veljalo za nazadnjaško. Moderna doba je upala, da vsi pridemo na svet kot nepopisan list, ki ga lahko družba ali vzgoja pregnete v karkoli. Da je posameznik, osvobojen tradicije, neodvisen od drugih ljudi in mu, prosto po Johnu Locku, družba mora zagotavljati svobodo iskanja koristi zase ali pa ga lahko, prosto po Jacquesu Rousseaju, vpokliče v projekte za skupno dobro. Pa vendar različne znanosti – antropologija, biopsihologija, genetika, psihologija, literatura – prihajajo do sklepa, da človeška narava ni posebej gnetljiva. Zadnje uspešnice na to temo so napisali Haidt, Pinker in Peterson. Dokazujejo, da so moralni instinkti, ki jih je oblikovala evolucija, še kako trdoživi. Eden od teh je plemenski občutek pripadnosti,« je prepričan Turk.
 

Čokoladice, ki silijo na bruhanje

Slovenska debata o »rjuharicah« ni osamljena. Ta teden je nemški nogometni reprezentant turškega rodu Mesut Özil sporočil, da ne bo več igral za nemško izbrano vrsto. Svoje nadrejene, s predsednikom zveze vred, je obtožil rasizma. »Ko je moštvo zmagovalo, sem bil za predsednika Nemške nogometne zveze Reinharda Gründla in njegove podpornike Nemec, če smo izgubili, so me imeli za priseljenca,« je komentiral po koncu nogometnega prvenstva v Rusiji.

»Nenemški« nogometaši so razburjali tudi pred prvenstvom. Marketinška ideja korporacije Ferrero, da na embalažo čokoladic Kinder za razliko od običajnih fotografij belopoltih otrok natisne fotografiji nebelopoltih otrok, se je pokazala za zgrešeno, nekateri so jo ocenjevali celo za bogokletno. Na embalažo čokoladic je Ferrero natisnil otroški fotografiji članov nemške državne reprezentance Jérôma Boatenga, po očetu ganskih korenin, in İlkaya Gündoğana turških prednikov, komentarji na družabnih omrežjih, ki so jih povzemali tudi mediji zunaj Nemčije, pa so se glasili: »ob pogledu na čokoladice mi gre na bruhanje«, »Kinderja ne bom več kupil«, »sta to morda fotografiji bodočih teroristov?«. Pri kritikah so prednjačili privrženci desničarskega gibanja Pegida.

V primeru odhoda Mesuta Özila niso kršene nogometaševe pravice in svoboščine, meni Tanja Porčnik, predsednica Visio Instituta. Ta nogometaš se je namreč maja s soigralcem v nemški reprezentanci İlkayem Gündoğanom javno srečal s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom, opozarja. Avtokratu, ki je bil takrat sredi predvolilne kampanje, a je v Nemčiji ni smel javno izvajati, sta izročila klubska dresa ter se seveda nastavila številnim fotografom. »Plaz kritik v Nemčiji je Özil po svetovnem prvenstvu v Rusiji poskusil obrniti na svoj mlin, češ da je kot v Turčiji rojeni Nemec nezaželen v reprezentanci, medtem ko še vedno ni bil pripravljen spregovoriti o Erdoğanovih brutalnih čistkah med Turki, ki predsednika javno ne podpirajo, naj bodo to sodniki, novinarji, mnenjski voditelji, akademiki ali umetniki, katerih edini zločin je, da niso javno lojalni predsedniku,« opozarja Tanja Porčnik.
 

Američan bi »kuril« po Evropi

Prek Atlantika pljuska proti stari celini tudi ameriška skrajna desnica. Nekdanji politični strateg ameriškega predsednika Donalda Trumpa in desničarski ideolog Steve Bannon je napovedal, da bo v Evropi ustanovil fundacijo The Movement. Bannon je kontroverzni predstavnik skrajne desnice, ki temelji na belskem nacionalizmu, rasizmu, antisemitizmu, islamofobiji in zanikanju holokavsta. S fundacijo s sedežem v Bruslju želi na stari celini zanetiti desničarski populistični upor in pomagati evropskim desničarskim skupinam. Nekdanji politični strateg Bele hiše je prepričan, da se bo v prihodnjih letih evropska integracija končala. »Zgodil se bo desničarski populistični nacionalizem. To bo vladalo,« napoveduje. Bannon je bil v preteklosti že v stiku z nekaterimi evropskimi desničarskimi skupinami, med drugim z Nacionalno fronto francoske skrajne desničarke Marine Le Pen in stranko Fidesz madžarskega premiera Viktorja Orbána.

»V Sloveniji smo že deset let priča prevzemanju in potvarjanju pojma svoboda izražanja, ki je v zdaj s tujim denarjem že zgrajenih desnih medijih, ki brez izjeme izvajajo goebbelsovsko propagando, obrnjen na glavo. Lažne novice o migrantih, akumulacija sovražnih komentarjev o 'rjuharicah', poveličevanje rasizma, antisemitizma in nacizma, poniževanje žensk, zahteve za 'deratizacijo' alternativnih centrov, pljuvanje po levici z izmišljotinami o globoki državi in udbaših, direktno prevzemanje madžarskih napadov na Sorosa ... Ocean neumnosti se preliva iz 'resnicoljubnih' medijev. Nekateri državljani niso več sposobni prepoznati grotesknosti tega javnega govora, drugim se gabi. V obeh primerih ne reagirajo, institucije pa še manj,« je kritična Svetlana Slapšak. Verjetno je potemtakem sprejemljivo, nadaljuje, da evropska skupnost preprosto ne izžene Bannona, ameriškega Hitlerja, ki naj bi preobrnil Evropo v nacionalno-populistično polje. Ne gre samo za izkrivljanje in nepoznavanje zgodovine, je prepričana, ampak tudi za uničevanje evropskih razumskih in razsvetljenskih temeljev izobraževanja v korist iracionalnega misticizma in nasilja.




Tanja Porčnik Bannonovo napoved, da bo pomagal podpihovati evropske desničarske izpade, ocenjuje tudi kot poskus izkrivljanja domoljubja, s katerim bi se rad dvignil kakor feniks iz pepela, potem ko je izgubil položaj Trumpovega političnega stratega in potem ko je njegov kandidat za senatorsko mesto Roy Moore iz Alabame doživel poraz, zato se je vodstvo republikanske stranke obrnilo proti Bannonu. »A slednji se je zmotil v kalkulaciji. Trump namreč ni predsednik Evrope. To vodijo voditelji, ki se ne strinjajo z Bannovo teorijo merkantilizma, omejevanja ekonomskih migracij ter trgovinskih, valutnih in drugih ekonomskih vojn, ki naj bi vodile v večjo blaginjo državljanov. Ne samo ekonomska teorija, tudi zgodovinski primeri pričajo o nerealnosti in nevzdržnosti te teorije. Edini človek, ki v ZDA med odločevalci in akademiki Bannona jemlje resno, je predsednik Trump. Brez Trumpa ni Bannona. Brez Bannona ni uspešnega desničarskega populističnega upora v Evropi,« je prepričana Tanja Porčnik.
 

Domoljubje bo zaznamovalo prihodnost

Vprašanje domoljubja bo nedvomno pomembno vplivalo na našo prihodnost, ne glede na to, v katero smer se bo zadeva obrnila. Bo evropska družba, ki so jo doslej označevali pluralizem, strpnost in odprtost duha, ostala demokratična? Je sploh mogoča kakšna konstruktivna alternativa temu? Domoljubje z odprtostjo duha načeloma ni nezdružljivo. Zagotovo ni narobe, če se Slovenci in Evropejci zavedamo svojih kulturnih korenin in smo ponosni nanje. Zdravega patriotizma in samozavesti je pri nas morda še premalo. Težava seveda je, opozarja Marko Bošnjak, sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice, če se sprevrže v sovraštvo do družbenih skupin, ki so drugačne od nas, in se nato manifestira na različne načine, kot so sovražni govor, diskriminacija ali celo odkrito fizično nasilje.

»Domoljubje ustvarja skupnost domovine. Povezana nacionalna skupnost daje okvir, znotraj katerega smo solidarni brez prisile. Ker je to v naši naravi. Zato ni velike debate o tem, ali se bo denar prelival iz bogatih v revne slovenske pokrajine. Bil pa je problem, ko se je to dogajalo v Jugoslaviji, in je problem, ko se dogaja v Evropi. Nemci pač nočejo plačevati grških dolgov,« razmišlja Žiga Turk.

Domoljubje ima po njegovem dve skupini nasprotnikov. »Najprej so tu konkurenčni načini za izkoriščanje plemenskih instinktov. Gre za to, ali bodo nekoga 'včlanili' v 'pleme' na primer izkoriščanih ali pa v 'pleme' na primer Američanov. Potem je tukaj vse bolj vplivna skupina brezdomcev, ki nimajo potrebe po pripadnosti nacionalni skupnosti ali so se dali prepričati, da sta narod in domovina zastarela družbena konstrukta. Da smo vsi državljani sveta. Da je domovina tam, kjer so boljše javne storitve. Nekako skladno s pregovorom ubi bene, ibi patria. S teh dveh strani zato poslušamo kritike domoljubja, češ da gre za nacionalizem, šovinizem, populizem in podobno. Mera seveda je potrebna tudi pri domoljubju. Čeprav daje prednost svojim, mora ohraniti spoštovanje do drugih. Ljudi. Ker smo vsi ljudje,« opozarja Turk. Odgovor na domoljubna gibanja v evropskih državah zato po njegovem ni zmerjanje z nacionalizmom in diskvalifikacija z mračnjaštvom, ampak krepitev pripadnosti Evropi in usklajenost evropskega političnega sistema in tekočih politik z občutki ljudi.

Migranti kot kolonizatorji

V mariborski občini, kjer je trenutno naseljenih 150 migrantov, so se pred najnovejšo naselitvijo Sircev, ki kot begunci živijo v Turčiji, porodile ideje, da bi lokalna skupnost sprejela vsakega tujca, ki bi se naselil v tamkajšnjo integracijsko hišo. Turk pa je na twitterju zapisal: »Migracija brez asimilacije je kolonizacija.« Mar res?




Ta trditev postavlja asimilacijo priseljencev v lokalno kulturo kot pogoj moralne sprejemljivosti priseljevanja. Asimilacija ima sicer v različnih področnih terminologijah različne pomene, opozarja filozof Igor Pribac, vendar vsi izvirajo iz latinskega korena te besede simil, ki pomeni podobno. Asimilirati je tako narediti podobno, kar poprej ni bilo takšno. V družbenih vedah je izraz asimilacija najprej označeval aspekt kolonialne politike nekaterih držav, zlasti Francije in Portugalske, ki so v koloniziranih okoljih asimilirale del lokalnega prebivalstva kolonizatorski kulturi in mu podeljevale pravice glede na uspešnost tega procesa. Kasneje, po drugi svetovni vojni, je ta izraz označeval politike in zahteve modernih nacionalnih držav do narodnih, etničnih, jezikovnih in drugih manjšin, ki so ohranjale drugačnost od prevladujočega prebivalstva, naj to drugačnost opustijo in naj se priličijo večinskemu narodu.

»Vso mladost sem poslušal politične govore proti 'raznarodovalni similacijski politiki', ki je bila pripisana sosednjim državam, v katerih živijo zamejci, in odhajal manifestirat v njihovo podporo,« se spominja Pribac. Zahteva po asimilaciji je bila dojeta kot nesprejemljiva zahteva do zamejskih rojakov, naj opustijo svojo posebno kulturno identiteto, zlasti jezikovno. Kdor danes zahteva od priseljencev, naj se asimilirajo, po njegovi oceni postavlja podobne zahteve, ki smo jih, ko je šlo za »naše« ljudi, imeli za zavržne. Čeprav tujci, ki prihajajo k nam, nimajo slovenskih državljanskih pravic in pogosto tudi ne učinkovite matične države, ki bi jih podprla v zahtevah, je tu še vedno ideja človekovih pravic, ki vsakomur daje tudi nekatere kulturne in verske pravice. Vrhovni kriterij legitimnosti zahtev, ki jih ljudje modernega sveta postavljamo drug drugemu in s tem vsem ljudem na svetu, opozarja, pa je vsebovan v idealu človekovih pravic. In ta prepoveduje zlasti dejanja, ki krnijo obseg človekovih pravic drugih ljudi.