Med vojno so videli sovražnika, radioaktivnega sevanja po nesreči niso (FOTO)

Prazna cesta je ravna in valovita, da se ne vidi njenega konca. Na prostrano pokrajino zastirata pogled grmičevje in nizko drevje, v vročini se dviga vonj po peščenem prahu in suhi travi. A sredi ničesar je velika gneča okoli rumenega kontejnerja. Ljudje stojijo v vrsti, da bi prišli do sence pod manjšo streho pa tudi da bi kupili spominke – magnetke, zemljevid, kozarčke, plinsko masko ali kombinezon. Kot da so pred kakšno turistično znamenitostjo in ne pred območjem ene največjih človeških, naravnih in tehničnih katastrof v zgodovini.

»Še tri minute in gremo,« nas v angleščini s slovanskim naglasom preganja vodič, potem ko še enkrat opozori, da lahko fotografiramo vse razen vojaške barake v bližini. Nedaleč stran je namreč skupina vojakov z bolj resnimi obrazi. Od znotraj in zunaj si ogledujejo turistični avtobus in preverjajo seznam obiskovalcev, ki morajo pred vstopom na avtobus pokazati potni list.

In kot da turistična gneča z vojaškim nadzorom sredi prazne ukrajinske pokrajine ne bi bila še bolj nenavadna, iz zvočnikov kontejnerja donijo popevke Franka Sinatre, Lize Minnelli, Deana Martina ... Če vsaj za trenutek postaneš in pomisliš, kaj vidiš in slišiš, je zmeda precejšnja. Je to zahod ali vzhod? Preteklost, sedanjost ali prihodnost? In ali nas čaka zabavno doživetje ali vendarle obujanje spomina na tragedijo?

Sto dolarjev za vstop

Ko se odpre zapornica, se naša skupina šestdesetih potnikov končno zapelje znotraj tridesetkilometrskega obroča okoli černobilske elektrarne, potem ko je pred dvema urama krenila iz Kijeva. Naproti novim doživetjem se vozimo po isti cesti, po kateri so pred dvaintridesetimi leti v nasprotno smer bežali okoliški prebivalci. Največ, skoraj petdeset tisoč, jih je bilo iz Pripjata, med njimi so bile premnoge mlade družine, saj povprečna starost mesta ni presegala niti trideset let.

Podobno starostno povprečje bi dobili med našo turistično druščino, le da sta bili med samimi moškimi samo dve ženski. Za sedež na avtobusu, topli obrok in enodnevni vodeni program je treba odšteti med 89 in 109 dolarji, a cena je v zadnjih letih padla, saj so turisti pred leti za ogled Černobila plačevali več kot dvesto dolarjev (prve vodene oglede so imeli leta 2011). To je tudi edini način, da pridete na zaščiteno območje povsem legalno. Vsak drug vstop je kazniv, kar pa ne pomeni, da ni pogumnejših avanturistov, ki najdejo pot mimo nadzornih točk.

Vodja odprave je bil Sergej Mirni, nekdanji reševalec v černobilski nesreči, avtor več knjig in v zadnjih letih vodja turistične agencije Chernobyl Tours. Da med potniki prevladujejo tujci, ni nenavadno, saj je dolarski stotak za ukrajinske razmere precej visok znesek, pa tudi sicer domačini ne enačijo Černobila z nepozabnim doživetjem, marveč s tragedijo in strahom. »Vedno poslušam, kako greste tujci v Černobil, toda med prijatelji ne poznam niti enega, ki bi ga že obiskal,« je povedala Julijana iz Kijeva. Podobno razmišlja Natalija iz Belorusije, potem ko med študijem v Kijevu ne dopušča niti najmanjše možnosti, da bi obiskala Černobil. »Strah me je, zato nočem tvegati. Moj dedek je bil med gasilci v Černobilu, a je pri osemdesetih povsem slep in je preživel dva raka.«

Življenje lahko, prehrana ne

Morda se res sliši noro, da nekdo plača za ogled radioaktivnega jedrskega reaktorja, toda meritve potrjujejo, da je območje varno za obiskovanje in raziskovanje. Še več – strokovnjaki poudarjajo, da bi lahko dandanes na zaprtem območju ponovno živeli.

»Ob upoštevanju varnostnih ukrepov bi ljudi lahko naselili nazaj, saj je radioaktivnost precej padla, toda Ukrajinci imajo toliko prostora, da te potrebe ni,« je razložil Peter Stegnar, upokojeni raziskovalec Inštituta Jožefa Stefana in sodelavec Združenih narodov pri preučevanju černobilske nesreče, zato je ogroženo območje obiskal več kot dvajsetkrat. Nič kaj drugače ne razmišlja niti Miroslav Gregorič, nekdanji direktor slovenske uprave za jedrsko varnost: »V zaprti coni bi bila problematična zgolj prehrana, predvsem z živalmi, ki jedo tamkajšnjo zelenje. Poleg mesa bi bili zelo nevarni vsi mlečni izdelki.«

Če tako pravita slovenska strokovnjaka, potem lahko verjamemo tudi turističnim agencijam. Da ima njihova beseda oprijemljivo veljavo, potrdi Geigerjev števec za merjenje radioaktivnosti. Znotraj zaprte cone večinoma kaže med 0,14 in 0,2 mikrosieverta na uro (µSv/h), kar je primerljivo s sevanjem v Kijevu in je le malce več kot v Ljubljani (0,1 mikrosieverta na uro).

»Takšne vrednosti so povsem normalne, marsikod v naravi so celo večje. Denimo tam, kjer je granit, v Skandinaviji in na Škotskem. Rekordne vrednosti imajo mesta Kerala v Indiji, Guarapari v Braziliji in Ramsar v Iranu s sevanjem prek 0,5 mikrosieverta na uro, ljudje pa tam živijo od nekdaj,« je poudaril Gregorič.

Zadnji Leninov spomenik v Ukrajini

Geigerjevi števci okoli naših vratov so začeli opozarjati pri 0,3 mikrosieverta na uro in so prvič zapiskali na sprehodu skozi zapuščeno vas Zalisja. Toda precej nadležno piskanje je ostalo skoraj nezaznavno, saj je zavest prevzela mešanica radovednosti in tesnobe ob pogledu na stavbe, ki so bile nekoč polne življenja, nato pa so le v nekaj urah ostale prazne.

Takoj na začetku vasi je trgovina, malo naprej je grmičevje že skoraj povsem zakrilo otroško igrišče. V hišah ležijo stari časopisi, popisani listi, razpadajoče omare in igrače. Vodič pokaže na dvobarvno steno v trgovini, ko pri pleskanju niso odmaknili omare, kar naj bi bila značilnost Sovjetske zveze. Med zaraščenimi stavbami vodi povsem urejena cesta, kar ni naključje. Še nedavno je na koncu vasi živela babuška, ki se je vrnila domov kmalu po nesreči. Želela je ostati na svoji zemlji, dočakala pa je približno osemdeset let.



Avtobus nas kmalu zapelje skozi Černobil, toda tam ni nobenega reaktorja, kajti jedrsko elektrarno so poimenovani po Černobilu zgolj zato, ker gre za največje mesto na širšem območju. Tudi sevanje je nizko, zgolj okoli 0,2 mikrosieverta na uro, obiskovalec pa hitro spozna, da zaprto območje vendarle ni povsem zaprto. Na balkonih stanovanjskih blokov v Černobilu visijo rože, mokre brisače in obleke, tu in tam so odprta okna. Tukaj živijo delavci, gasilci in raziskovalci, vendar v mestu ostanejo le nekaj dni. Nato pride nova skupina, dokler se naslednji teden spet ne zamenjajo, kar je še eden od varnostnih ukrepov. Skupno na zaščitenem območju živi nekaj sto ljudi, večinoma moških.

V bližini stanovanj so gasilska postaja, pravoslavna cerkev in spomenik reševalcem po nesreči. Vodovod je napeljan nad zemljo, saj znotraj tridesetkilometrskega območja ni dovoljeno kopati v zemljo, ker je v njej ostalo največ radioaktivnih snovi. Urejen je tudi mestni park s tablami 97 ukrajinskih naselij, ki so jih izpraznili zaradi nesreče, na koncu promenade je zadnji Leninov spomenik v Ukrajini. A to je tudi vse. Večji del mesta je prazen, zapuščen in pozabljen od vseh.



V Černobilu je malo dobrih kadrov za fotografije, a je zato povsem drugače v vasi Kopači z zapuščenim vrtcem. Če ste kje na internetu videli fotografije starih igrač iz Černobila, potem so nastale prav tukaj. Na desni je otroško igrišče, pred vhodom v vrtec je nekaj stopnic, naokoli ležijo papirji, polomljene igrače in razmajane postelje in omarice, na stenah so otroške risbe. Tam, kjer je nekoč brstela otroška energija, se nalaga prah. Notri je zatohlo in temno, saj se sončni žarki komaj prebijajo mimo številnih dreves.

Okoli vrtca dokončno zapiskajo tudi vsi Geigerjevi merilniki, kajti radioaktivnost prvič konkretno naraste in poseže vse tja do 8,5 mikrosieverta na uro. Največje vrednosti so v neposredni bližini peščenega nasipa pred vhodom na otroško igrišče.

Vodič skrbno opozori, da je prepovedano brskati po zemlji, se je dotikati ali na njej sedeti. Obenem jasno poudari, naj nihče ne jemlje igrač, toda v (zamolčani) resnici ne misli toliko na radioaktivno nevarnost kot na željo, da bi igrače ostale v vrtcu tudi za prihodnje obiskovalce. »Če predmete preverite z Geigerjevim števcem in vrednost ne presega nevarnih vrednosti, potem ni nobenih skrbi. Igračo bi morali pošteno drgniti ob radioaktivno zemljo, da bi bila nevarna,« je razložil slovenski strokovnjak Stegnar.

Spal s pogledom na reaktor

Obiskovalci že nekaj ovinkov kasneje zagledajo povsem nova poslopja. Tudi trava je bolj urejena, stavbe imajo velike bele ali sive ravne površine, mnoge med njimi so ograjene. Skoraj povsem na sredini kraljuje jekleni sarkofag, ki preprečuje čezmerno sevanje nad prekletim četrtim reaktorjem, kar je osrednja točka zaprtega območja in tudi vseh turističnih odprav. »Tukaj je cela vrsta inštitutov, vzdrževalcev in varnostnikov. Tudi mi sodelujemo z inštitutom, ki ima svojo ustanovo pet kilometrov od reaktorja,« pravi Stegnar. V naslednji sapi pristavi nov dokaz, da je sevanje že nekaj časa v povsem varnih merah: »Nekoč sem spal v sobi, iz katere sem gledal naravnost na reaktor.«

Jeklena konstrukcija sarkofaga naj bi zdržala vsaj sto let, s primernim vzdrževanjem še precej dlje. »Sarkofag bo obstal dolgo časa, toda problem je drugje – reaktorska sredica še vedno žari, zato obstaja bojazen, da se bo začela pogrezati in bo onesnaževala bližnje povodje. Posledice bi lahko bile zelo hude,« opozarja Stegnar.

Po prvotnih načrtih bi morali sarkofag končati že leta 2005, a se je gradnja 92 metrov visokega objekta zavlekla vse do današnjih dni. Pri tem so sodelovali strokovnjaki iz kar petindvajsetih držav, projekt je stal 1,5 milijarde evrov, gradnjo pa so spremljali korupcijski škandali. Sarkofag so sicer zagradili na varni razdalji in ga nato čez reaktor zapeljali po tirnicah. Približno sto metrov stran je ob našem obisku na Geigerjevem števcu kazalo od 1,1 do 4,5 mikrosieverta na uro, vrednosti pa so se spreminjale iz koraka v korak. In za primerjavo – takoj po nesreči so gasilci prejeli sevanje z vrednostjo več milijonov mikrosievertov.

Dvoglavi jeleni zgolj mit

Za delavce in turiste je v bližini tudi restavracija z veliko belo sobo brez dekorativnih vzorcev. Na voljo so le dve jedi (mesna in vegetarijanska), kos kruha, pecivo in sok iz sirupa. »Vzemite nekaj dodatnega kruha, da nahranimo ribe,« je z nasmehom rekel vodič Sergej Mirni, preden nas je po kosilu popeljal do bližnjega jezera z velikanskimi ribami. V glavi takoj zraste misel, da so ribe ogromne zaradi radioaktivnosti, toda precej manj privlačna resnica je, da so tamkajšnje ribe nadpovprečno velike zgolj zato, ker nimajo naravnega sovražnika.

Podobno velja za mnoge druge teorije zarot. Tako obstajajo pripovedi, kako so v Černobilu videli pujsa z osmimi nogami in ptice s povsem mutiranimi kljuni, vendar strokovnjaki poudarjajo, da ima človeška domišljija malo skupnega s podrobnimi analizami. »Slišal sem tudi za jelena z dvema glavama, ampak to je zgolj radiofobija. Sevanje nikakor ni bilo takšno, da bi prišlo do genetskih sprememb,« poudarja Stegnar. »Veliko je napačnih informacij. Ker smo imeli na černobilskem območju več meritvenih gredic z zelenjavo, sem brez strahu pojedel černobilski paradižnik, saj se v njegov plod ne veže nobena radioaktivnost. Drugače je z gobami in nekatero drugo zelenjavo, v katerih je ogromno radioaktivnih snovi.«



Slovenski preučevalec jedrske nesreče v Černobilu razloži, da so opazne poškodbe imeli zgolj gasilci in reševalci, ki so bili v neposredni bližini nesreče. »Tisti ljudje so dobili tako veliko dozo radioaktivnosti, da je prišlo do kratkoročnih posledic, pri drugih pa so ostale skrite za precej let. Zagotovo se je zaradi radioaktivnosti občutno povečala razširjenost raka ščitnice, toda številne druge bolezni nimajo nobene povezave z radioaktivnostjo, denimo težave s srcem,« je poudaril Stegnar. »Kadar nimajo opredeljivih dokazov, ljudje velikokrat špekulirajo, ker se radioaktivnosti zelo bojijo.«

Kljub temu imajo v primerjavi z ukrajinskimi otroki precej več težav nove beloruske generacije. Zakaj je tako, je razkril Rafael Martinčič, še en slovenski strokovnjak z Inštituta Jožefa Stefana, ki je bil večkrat v Černobilu. »V Belorusiji so mislili, da so dovolj daleč od Černobila, zato niso jemali zaščitnih jodovih tablet, toda radioaktivni oblaki so dosegli tudi njih. Otroci so številne nevarne snovi prejeli prek mlečnih izdelkov, zato je občutno porastel rak ščitnice,« je povedal Martinčič in opisal učinek jodovih tablet. »Delujejo tako, da ščitnico napolnijo z zadostno količino joda, zato človeško telo potem ne sprejme nobenega joda več, niti radioaktivnega ne.«



Da se je povečalo število rakavih obolenj (rak ščitnice, levkemija …), je treba poleg radioaktivnosti vzeti v obzir še ostale dejavnike. »Ljudje so morali čez noč zapustiti domove, živeli so v slabih razmerah, zato so bili zaradi psihičnih travm dovzetnejši za različna obolenja. V takšnih razmerah je povečana radioaktivnost pospešila nekatere bolezni,« je pristavil Martinčič.

O bolezni in smrti je številna vprašanja prejemal tudi naš vodič Sergej Mirni. »Ker sem bil zraven nesreče, imam več zdravniških pregledov kot drugi, toda razen normalnih težav za mojo starost sem povsem zdrav,« je povedal pri svojih šestih desetletjih, medtem ko je druščino že vodil po zapuščenem Pripjatu, najbližjem mestu eksplodiranega reaktorja.

Nevarnejša od sevanja je padajoča opeka

Čeprav so odgovorni v elektrarni takoj začeli gasiti eksplozijo, so o posledicah nesreče predolgo molčali. Skoraj neverjetna je zgodba, da je tedanji ruski predsednik Mihail Gorbačov o nesreči najprej izvedel od švedskih oblasti, potem ko so iz Stockholma opozorili uradni Kremelj na povečano sevanje nad širšim delom Evrope. »Tudi v Sloveniji smo sumili na jedrsko nesrečo, še preden smo slišali uradno novico. Na Žirovskem Vrhu v rudniku urana se je radioaktivnost dvignila tudi za desetkrat, kar je bil jasen znak, da se je nekaj dogodilo v razdalji do tisoč kilometrov,« se tistih pomladnih dni spominja Stegnar.



Za prebivalce Pripjata je imelo najresnejše posledice predolgo zavlačevanje z reševalno akcijo. Namesto da bi evakuacijo mesta začeli še isto noč, so čakali skoraj dan in pol. Ko je bilo sevanje največje, so ljudje še vedno hodili po mestu, otroci so se igrali v parkih, na nogometnem igrišču so pripravili tekmo. A ko je se je evakuacija začela, je bila hitra in učinkovita. Pripjat so izpraznili v nekaj urah, ljudje so s seboj vzeli le najnujnejše.

Prav zato je danes marsikaj tako, kot je bilo konec aprila 1986. V zapuščenih stanovanjih so stoli še vedno ob mizah, v kulturnem domu so velike fotografije ukrajinskih partijskih veljakov, v trgovini z belo tehniko propadajoče vitrine. Veliko je razbitega stekla, trhlečih desk in padajočih opek, zato je nevarneje, da vam kaj pade na glavo (ali pa kam padete vi), kot da bi vaše telo prejelo prevelik odmerek sevanja.

Tudi raziskovalci bi morali plačati

Največ radioaktivnih snovi je padlo na bližnji gozd, a kaj lahko bi tudi na Pripjat. »Imeli so srečo, da ni veter zapihal deset stopinj bolj severno, ker bi potem največ smrtonosnih snovi padlo na Pripjat. Žrtev bi bilo precej več. Kakšne bi lahko bile posledice, smo videli v rdečem gozdu, v katerem se je posušilo prav vse,« je povedal Martinčič.

Na skoraj povsem neposeljenem območju narava vztrajno dobiva bitko z zapuščenim betonom. V divjini so našle dom mnoge živali, pod zemeljsko plastjo so jedrski odpadki in nevarne snovi. Černobilsko območje je raj za raziskovalce, toda rajska vrata so odprta le za izbrance. »Notri so večinoma zahodni raziskovalci, ki se obnašajo vzvišeno,« je jezen Stegnar. »Ne vem, zakaj vstopnine ne zaračunavajo tudi raziskovalcem. Če turist plača sto dolarjev, bi moral raziskovalec tisoč dolarjev, saj takšnega naravnega laboratorija ni nikjer drugod na svetu. Tako bi lahko imeli preglednejše raziskave, precej več koristi bi imelo tudi lokalno prebivalstvo.«

A lokalno prebivalstvo nima prav nobenih koristi. Domačini so razseljeni po vsej Ukrajini, še tisto, kar so imeli, so dali za zdravstveno oskrbo. In če so med drugo svetovno vojno videli sovražnika in so se potem vrnili na svoj dom, je bila jedrska nevarnost povsem nevidna, njihovi domovi pa bodo ostali prazni do konca njihovih dni.