V nadaljevanju preberite:

Šele ko sem hodila po Gasparijevi razstavi Ustvarjene podobe naroda v etnografskem muzeju, sem se zavedala, kako dobro že poznam njegova dela. Vedno jih povezujem s staro mamo, z vonjem po beli kavi, glasbo iz starega radia, kajti Gaspari je bil vedno tam, v tisti njeni topli kuhinji – njegova slika Medvedja svatba je bila odtisnjena na škatli piškotov, njegovi Tepežkarji so krasili prvo stran pratike, na steni je visel koledar, na katerem je bila slika mladih parov v narodnih nošah, ki veselo plešejo, za steklom na kredenci je bila zataknjena razglednica, na kateri je bila Slovenska madona …

Gasparijeve slike so idealizirane, a tako lepe, nostalgične in romantične. Prikazujejo nedolžen izginjajoči svet – in vendar so tako tesno povezane z našo identiteto. Kot mi je pripovedovala kustosinja razstave Bojana Rogelj Škafar, je bil Gaspari poseben tudi zato, ker ni nikamor spadal, ker je bil večkrat spregledan, a te njegove podobe so močnejše od kritike ali likovne zgodovine. Kot da imajo svoje lastno življenje.