Ljudje smo glasbena vrsta in najhuje je, da smo na to pozabili

V Franciji se je število plošč, ki jih je prodala, dvignilo čez milijon. Njeno glasbo so uporabili v filmih Kaj se je zgodilo (z Robertom De Nirom), Ratatouille, Mali princ, v Dolanovem Samo konec sveta, v Winterbottomovem Mogočnem srcu, v Scottovem Čudovitem letu, omnibusu Paris, je t'aime …

Doslej je izdala pet albumov, zadnji ima naslov Ouï. O čem poje? O vsem. Kako? Z vsem telesom: iz njega hkrati izletijo evangeliji, marši in koračnice, mistični korali ali pa samo onomatopeje.



Štiridesetletna Camille je neustrašna antidiva, vrhunska vokalistka, ki skače, tolče, žgoli in šepeta. Obvlada celoten spekter zvokov, ki jih lahko proizvede človek. Včasih jih sestavi v jezik, francoščino, na primer, in besedo raztegne tako daleč narazen, da se skoraj utekočini. Njen humor je groteskno magneten in včasih skozi smeh ali krohot izbruhne kar sredi skladbe.

Ne kaže je zamuditi na njenem edinem koncertu v Sloveniji. V Cankarjevem domu bo na sporedu 18. aprila.

Kar takoj je treba izpovedati, da je pred slabim desetletjem moja prijateljica, slovenska filmska producentka, spočela naraščaj, medtem ko se je na stolpu nepretrgoma vrtela skladba Too Drunk to Fuck, ki ste jo peli pri zasedbi Nouvelle Vague.

(Smeh.) Kaj res?! Kako lepo.

Pri tej priredbi ste Biafrino noro energijo, tako mimogrede, umirili v poželjivi bossa nova groove.

Potem pa moram v Ljubljani obvezno odpeti kaj od Nouvelle Vague … Ne boste verjeli, ampak pred tem Dead Kennedys nisem poznala.

Pomembno je, da jo zdaj, kajti brez njih ne gre. Ste kantavtorica in pevka, ki občasno igra, bili ste balerina – in na odru dobimo vse to v paketu. Vaš razpon, če ostanemo samo znotraj popa, presega tistega Mariah Carey in Céline Dion, in čeprav vas primerjajo z Björk, bolj dišite po Diamandi Galás in Susan Janet Ballion (Siouxsie Sioux) ali Andersonovi. Obenem je vaš nastop glasbeno in vizualno nepozaben, sploh pa ste nedavno v Franciji dobili nagrado za najboljši glasbeni nastop leta 2017.

To je pa veliko komplimentov naenkrat …

Sem omenila Elizabeth Fraser?

Ne še (smeh).

Vaš najnovejši album ima naslov Ouï, ampak skoraj ste ga poimenovali Non. Zakaj?

Vse moje odraščanje je bilo povezano z neji, ker so ti pač del odraščanja. Kar še ne pomeni, da se grem zdaj nekakšno površno spravljivost z življenjem in njegovimi stvarmi, ampak razumeti moramo, da živimo v času ekonomije, ki ji ne vidimo izida, primernega za razvoj človeka, temveč predvsem tehnologije, ekologija je postala predmet politikantskih barantanj kapitala … Da v tem primeru pomeni možnost dialoga, večglasja, skupnih odločitev in obenem beseda ouï pomeni tudi sluh, slišati. Glasba je moja pot odpiranja dialoga, posredovanje mojih misli in čutenj o času in prostoru, v katerem živim.

Kako v glasbenem svetu ostati relevanten?

Tako, da imaš kaj povedati. Zelo preprosto.

Vsi mislimo, da imamo kaj povedati. Bom vprašala drugače: kako v glasbeni industriji ohraniti avtentičnost?

To je stvar odločitve, ki se mora zgoditi zelo kmalu po tistem, ko se odločiš, da boš lastno glasbo poslal na trg. Samosvojost je nekaj, čemur se ne nameravam odreči, obenem je to edini način, kako z muziko lahko drugim povem, kar hočem povedati. Najlažje bi bilo plavati s tokom, sprejeti vse »nasvete in popravke«, ki jih narekujejo trendi, ne samo v načinu, ampak tudi tiste vsebinske. Ne skrivam, da sem zelo kritična do večjih glasbenih založb, pa ne samo zato, ker je na vodilnih položajih v glasbeni industriji tako malo žensk. Moj boj je nežen in subtilen, a odločen. Na koncu je vedno vse tako, kot hočem jaz.

Ker ste vseeno ena redkih, ki prepevate, med vrsticami ali ne, tudi o Trumpu in Le Penovi.

Prepevam in upam, da se sliši dobro in prav. In če se vrnem k vašemu vprašanju: sanja se mi ne o tem, kaj pomeni, da prodajaš neki trivialen šarm, sporočilo glasbe pa je brez vsebine. Tega ne samo da ne sprejemam, v resnici tudi ne razumem. Tako sem bila vzgojena.

Ste hči profesorice angleščine in profesorja francoščine z zanimivo biografijo …

Otroštvo in mladostna leta je preživel v Kamerunu in Slonokoščeni obali, tam torej, kjer je njegov oče, gradbeni inženir, dobil delo, a predvsem med temnopoltimi vrstniki. Pogosto je rekel, da je samo na pol belopolt. Afrika je postala njegov model načina razmišljanja o življenju. V knjigi Pismo republiki je izlil razmišljanje o tem, kaj mu pomeni Francija. In napisal je tudi čudovito delo o francoskem režiserju Françoisu Truffautu. In če se že pogovarjava o vzgoji, pravzaprav mislim, in to sem mu večkrat povedala, da me je vzgojil kot kakšno Truffautovo filmsko junakinjo.

Potem ste zrasli v posebno in kompleksno žensko.

O, seveda. Tako kot mnoge med nami (smeh). Morda ima to kaj opraviti s tem, da se ob glasbi rada spogledujem s filmom, da obožujem komedije.



In kako je bilo potem igrati ob Catherine Deneuve?

Nepozabno. Prijetno. Bila je prav takšna, kot sem si predstavljala, da je. Prijazna, dostopna. Lepa. Radovedna, spraševala me je o glasbi in plesu. Pravzaprav se mi je zdela podobna Bettie, ženski, ki jo je igrala. Nič ne bi bilo narobe, če bi bilo med nami več takšnih Bettie.

Vseeno raje pojete, kot igrate?

Vedno me je zanimalo več stvari. Več stvari naenkrat. Najprej sem hodila na baletno šolo, deset let, potem sem študirala jezike pa sociologijo, radovednost me je vlekla na več strani, ampak vedela sem, da hočem samo eno: peti. Trepljali so me po ramenih, misleč, saj bo minilo. Pa ni.

Povejte kaj o svojih fisih.

Ne morem. Lahko jih pa zapojem. (In to tudi stori.) Zdaj ste vi na vrsti. Vašo najljubšo pesem iz otroštva …

Prav, Pust vsegda budet solnce (Dan na dan sij nam sonce) Arkadija Ostrovskega.

O, lepo, nežno.

Pred nekaj leti ste na sceni gledališča Bouffes du Nord igrali v Ibsenovi drami Gospa z morja.

Ellida je moja junakinja. Kako se ne bi identificirala s tem svobodnim duhom ženske, ki se je hotela otresti lažnih iluzij in spregovoriti samo v imenu resnične in prave ljubezni? Obožujem Ibsena.

Zakaj?

Ne samo zaradi njegovega feminizma. O tem bi lahko govorila ure in ure; če poenostavim, pred več kot sto leti je razumel, da je ženska lahko »nora« ravno dovolj, da zapusti moža, s katerim ne more več živeti, in to v družbi, ko je to bilo nezamisljivo.

Naj se navežem na njegov duh; vaš občutek za anarhijo na odru, za urejeno anarhijo, je nalezljiv in navdihujoč obenem. In to vaše zavijanje, včasih kot volkulja, drugič kot trop volkov …

(... krohot ...)

... ali kakšnih fantazijskih živali, ampak potem vse zvedete na človeka in človeškost v njem.

O, hvala. Veste, kaj, ljudje smo glasbena vrsta in najhuje je, da smo na vse to pozabili.

Ker prvi ritmi so se v človeku prebudili takrat, ko je naš prednik med ustvarjanjem orodja začel kamen tolči ob kamen?

Ja, saj zato tudi pravim, da nam zvoki bobnov govorijo o tem, kaj pomeni biti del skupnosti … Bobni pozivajo k združevanju, uporu in plesu. Bobni neposredno nagovorijo našo drobovino. Prihajajo iz zemlje in danes, bolj kot kadarkoli prej, potrebujemo prizemljitev. Živimo v svetu, ki se je popolnoma iztiril, in to ni retorika. Sprašujem se, ali bodo zanamci, tri, štiri generacije, ki se nameravajo šele roditi, sploh še vedele, od kod smo prišli, iz česa se prideluje hrano, kako rasteta koruza in krompir. Hočem reči, ritmi in bobni v različnih oblikah so vsaj deset tisoč let neločljivo politično povezani s tem, kar smo.

Radi rečete, da bi radi glasbo naredili spet človeško … Kaj to sploh pomeni?

To pomeni, da bi spet lahko po tradiciji vsakega naroda posebej in skupaj glasba lahko postala povezovalna nit, ne pa da v veliki večini, predvsem znotraj pop glasbe, ostaja na ravni izjavljanj. Glasba bi spet lahko postala del ritualov življenja, in tu ne mislim verskih ritualov, ampak ustvarjalnih, ki v nas prebujajo radovednost, čudenje, željo po učenju in razumevanju … Katera glasba vas je nazadnje silovito presenetila?

Uf, nemara Jonny Greenwood z glasbo v filmu Fantomska nit. Ker je potegnil vse kable iz vtičnic. Skoraj.

Ja. To je to.

Ampak če se vrneva k vam. Vi pojete tudi o semenih, o nevarnosti monokultur na naših poljih, o tem, da velik del sveta še vedno živi v prehrambni negotovosti.

Ja, to so moje meditacije o globalni lakoti. Ker dokler globalni trg ne bo začel razdeljevati hrane po zemeljski obli glede na človekove potrebe, ampak v zameno za denar, za vse nas ne bo ne pravičnosti in tudi ne prihodnosti.

Na vašem odru je veliko Afrike, tako ali drugače.

Ja, je. Občasno mi pri domišljanju odrskega nastopa pomaga južnoafriška koreografinja Robyn Orlin, ampak ne sestavljava koreografije. Gibi se v meni prebudijo spontano. Skoki, prevali, vrtenje, vse to je mojemu telesu nekaj naravnega …

In zaščitni znak vaših nastopov, nemara predvsem teh v poslednjih mesecih, je modra tkanina, v katero je opleteno vaše telo.

Ja, dobro ste opazili. To je moj duh, moje padalo, moje filmsko platno, moj bazen in, ja, lahko je celo moja maternica … Rada imam večnamenske stvari; po rojstvih otrok, ko sem opazovala vse te spremembe na telesu v mesecih nošenja, sem jasno razumela, da narava ničesar na zavrže, v svoje procese vključi tisto, kar potrebuje, in to na način, ki je kompleksen in hkrati tudi večnamenski.

Pojasnili ste spojenost bobnanja s človeškim telesom. Bi potem lahko rekli, da je tudi petje v svoji biti samo onomatopoija?

Seveda, zakaj pa ne? Petje zame pomeni potovanje v času in prostoru. Prebijanje zidov in višin. Tako kot svoboda, če si jo v življenju znamo izboriti. Je krik. Vedno je najprej krik, četudi je že naslednji hip urejen v četrtinke, osminke, polovinke in v vso to glasbeno matematiko in njene različne oblike. Vse to je prišlo kasneje kot pomožni stebri osnovni umetnosti, ki jo je človek, naš prednik, če govoriva o glasbi, odkrival na svojem telesu ali poslušal, ko jo je proizvajalo telo drugih živih bitij.

Kako vemo, zakaj imamo radi določeno glasbo; nehote izbiramo in izberemo tisto, kar nas najbolj spominja na ta starodavni zvok?

Zagotovo. Čeprav se ji včasih instinktivno hočemo ogniti, ker smo prestrašeni. Glasba je gibanje. Gibanja pa nas je strah, ker je nepredvidljivo, lahko ob nekaj ali nekoga zadenemo in že sva pri varnosti, približevanju in oddaljevanju. Moja glasba pravzaprav govori samo o tem.

O čem?

Glasba je boj in hkrati nosilka ljubezni. Ljubezen je revolucija, osvobajanje. Zato fundamentalisti tako goreče prepovedujejo ples in petje, in tu mislim predvsem na katolike. Prepovedati glasbo v ljudeh pomeni izničiti njihovo izražanje s telesom, pomeni izničenje življenja v telesu samem. Zanimivo, da je moje telo v času obeh nosečnosti razganjalo od ritmov in glasbe. Premišljevala sem, da se je to zgodilo zato, ker sem natančneje prisluhnila ritmom znotraj njega, na katere nikoli do takrat nisem bila pozorna. Verjetno so to tisti prvinski kriki in šepeti, ki ste jih omenili prej. Mislim, da jih ne kaže nikdar pozabiti.