Lahko se kdaj zasitim javnih nastopov, a klavirja nikoli

Že petnajst let ima velike turneje po Aziji. Z novim albumom New Silk Road je kot sodobni Marco Polo še enkrat osvojil Kitajsko, septembra lani se je prvič podal na pohod po Avstraliji in med drugim razprodal syndneyjsko opero. Marca ga bomo lahko slišali v živo v Cankarjevem domu.

Sedel je v steklenem kotu kavarne v hotelu Intercontinental, kamor je prišel na tiskovno konferenco, profesionalno, mesec pred koncertom, da »opravi medijske obveznosti«. Ko sem ga nekaj časa opazovala, kako je odgovarjal novinarjem, ki so se menjavali na stolu pred njim, z nasmeškom, prijazno vljudno, sem pomislila na najbrž nepredstavljivo število intervjujev, ki jih je dal za svetovne medije v več kot petnajstih letih, odkar ga je leta 2003 prvi crossover album The Piano Player izstrelil med zvezdniške performerje crossover klasike.

Od takrat polni koncertne dvorane po milijonskih mestih od Evrope, Japonske, Južne Koreje in Kitajske, nastopal je po najuglednejših koncertnih dvoranah sveta in na stadionih, tudi na MTW Awards, kjer je dobil nagrado za debitanta; njegovo skladbo Exodus so vrteli na olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008, njegove plošče izhajajo pri EMI, MBO Records in Universalu. Prodal je več kot štiri milijone albumov, posebej ga ljubijo na Kitajskem, ne nazadnje je nastopil na veliki novoletni prireditvi osrednje kitajske televizije CCTV, ki naj bi jo videla milijarda ljudi.
 

Ko beremo o vaših koncertih ali gledamo posnetke, spominjate na inkarnacijo Franza Liszta, ki je sredi 19. stoletja izzval pravo obsedenost in evforijo med pariškim občinstvom. Je lisztomanija na Kitajskem postala maksimanija?

(Nasmešek.) Ne samo na Kitajskem, lahko rečemo kar po vsej Aziji. Res je noro vse skupaj. Azija je bila od začetka moj največji trg, najprej predvsem Japonska, zdaj je to postala Kitajska. Tam imam koncertne turneje že zadnjih petnajst let, to je ogromen trg, zelo močna baza oboževalcev, ki res ljubijo klasiko.

O tem govori tudi to, da so vas kot enega redkih tujih izvajalcev povabili na nastop na velikem novoletnem koncertu Spring Gala Show osrednje kitajske televizije CCTV, ki ga lahko vidimo na youtubu.

Da, to je bil morda eden največjih spektaklov, v katerem sem kdaj sodeloval, izvajal sem naslovno skladbo New Silk Road, ki jo je tako kot večino avtorskih skladb zložil Tonči Huljić; in to skupaj z znanim kitajskim pianistom Wu Muyejem. Sodelovalo je še sto največjih kitajskih izvajalcev, glasbenikov. In to, da nas je gledala več kot milijarda ljudi, se zdi neverjetno. A kot pravim, dimenzije te dežele so za nas nepredstavljive.

Na Japonskem je občinstvo na klasičnih koncertih precej zadržano. Kitajsko občinstvo očitno ne?

Če prihajaš iz sveta klasične glasbe, si v avditoriju navajen na zadržano, pozorno občinstvo. Res je, da so na Japonskem tudi na crossover koncertih bolj zadržani. Ko sem bil na prvem koncertu v Hongkongu, sem bil čisto šokiran, nisem vedel, ali bom lahko sploh zdržal koncert do konca, vsi so kričali, skorajda nisem slišal klavirja (nasmešek). Po koncertu sem ves iz sebe spraševal menedžerja, kaj se dogaja, zakaj ljudje v koncertni dvorani tako navdušeno vreščijo in kričijo kar med skladbami. Kar navadi se, mi je rekel z nasmeškom. Priznam, potreboval sem kar nekaj časa za to, a zdaj mi je postalo všeč.

Kaj pomeni biti zvezdnik na Kitajskem? Kako je to videti? Vas prepoznavajo, ko hodite po ulici?

Najbolj očitno je to po koncertih; takrat je res evforija, čakajo te množice, ki želijo selfije, avtograme. A če hodim po ulici, me ne ustavljajo prepogosto, me pa mnogi prepoznajo. Kar ni težko, velik sem pač dva metra.

Kako si razlagate, da ste tako uspešni prav v Aziji?

Najbrž je razlaga zelo preprosta. Všeč jim je moj način igranja. Veliko pa pove tudi to, da je na Kitajskem klavir najbolj priljubljen inštrument, kar štirideset milijonov kitajskih otrok naj bi se učilo igranja nanj. Tako imaš več generacij mladih pianistov, ki bolj ljubijo klasiko kot recimo rock ali druge zvrsti glasbe. To je svojevrsten fenomen.

Kako ste začutili Kitajsko? Bili ste prisotni, ko je Kitajska postajala velesila, ko se je odprla za zahod, ko smo začeli spremljati kulturo nadzora s porastom novih tehnologij ...

Vse to so zanimive stvari, seveda spremljam, kaj se dogaja tam. Hkrati pa morate vedeti, da imam, kadar sem na turneji, koncerte vsak drugi dan.

Razdalje med mesti so tam enormne, večino dneva si tako na poti. Tistih nekaj ur pred koncertom sem v hotelu, počivam ali plavam, da sproščam mišice rok.

In vendar ste bili kdaj na kakšni zabavi, da spoznate ljudi, občutite mesto, utrip Pekinga, recimo, restavracije, kavarne, bari, estradno življenje?

Že, a to je tako velika in čedalje bolj tehnološko razvita država; veliko denarja se vlaga v glasbeno produkcijo, v videospote, v njihov pop. Kot veste, je zdaj v svetu, sploh med najstniki, popularen korejski pop. To postaja globalni fenomen.

Kaj mislite, kaj bi se zgodilo, če ne bi takrat znani producent Mel Bush, tudi »kreator« fenomena violinistke Vanesse Mae, po eni sami skladbi, ki ste mu jo odigrali, ocenil, da ste izjemen potencial?

Kaj naj vam rečem? Ne vem, kaj bi se zgodilo. Gotovo je to največji preobrat v moji karieri. Imel sem srečo. Ob vsem talentu in mojem specifičnem načinu podajanja klasike sem imel predvsem srečo, da sem bil v pravem trenutku na pravem mestu.
Vse se je lepo zložilo. Moj prijatelj in skladatelj Tonči Huljić je organiziral sestanek, Mel Bush je prav v tistem trenutku iskal pianista ... Hkrati pa so bila takrat za mano leta trdega dela, vaje, garanja in popolne predanosti glasbi.

Kako obvladujete to kreativno shizofrenijo: na eni strani klasični pianist, virtuoz, na drugi strani zvezdnik, blagovna znamka, produkt, skrbno zavit, da se čim bolje prodaja?

Spet, to je del tega posla. Mene so takoj po podpisu pogodbe v Parizu poslali v šole, kako komunicirati z mediji. Preden smo začeli koncerte, sem imel za sabo resen trening; res so me dobro pripravljali, nič ni bilo prepuščeno naključju. Hkrati pa mi je Mel pustil, da sem to, kar sem, da se sam poigravam s svojimi imidži, da sam izbiram skladbe, tako da ... ne bi govoril ravno o produktu (nasmešek).

Morda se je v globalnem smislu začelo, ko je vaša interpretacija Čmrljevega leta Rimski-Korsakovega zaokrožila po spletu in ima zdaj čez sedem milijonov ogledov. Na posnetku skorajda ne vidimo vaših prstov, menda igrate »s hitrostjo« 15 oziroma 16 not na sekundo. Ste res med najhitrejšimi izvajalci te skladbe?

Mislim, da je ta komad napisan prav za tehnično virtuoznost. Tu ne gre toliko za interpretacijo, ampak predvsem za displej veščin, virtuoznosti, hitrost. Moja izvedba skladbe traja, mislim, da 1,25 minute, kar ni slabo (nasmešek).

Kako sta se zaljubila, vi in klavir? Kaj vas je pritegnilo, ko ste šli kot otrok prvič čez črno-bele tipke, kaj ste občutili takrat?

S tem je isto kot z ljubeznijo. Ne veš, zakaj se zgodi. Res ne vem. Ko sem imel osem let, sem šel domov k prijatelju Aleksandru, kjer so imeli klavir, in takrat se je zgodilo ... Nisem mogel odmakniti prstov od njega. Tako da sem mamo začel gnjaviti, naj me vpiše na ure klavirja; po enem letu se je omehčala. Mama in oče nimata glasbene izobrazbe, nista me ravno vodila na koncerte klasične glasbe, do takrat klavirske glasbe nisem nikoli slišal v živo, morda na televiziji, a tega se ne spomnim.



A ko sem se ga prvič dotaknil, je bilo v moji glavi, da je to nekaj, kar me nezadržno privlači, in da se bom s tem ukvarjal vse življenje. Nikoli v življenju ni bilo dvoma, da bom kdaj delal kaj drugega. In danes je še vedno tako. Klavir je preprosto del mene.

Stjepan Hauser iz dua 2 Cellos je rekel nekaj podobnega. Da je v trenutku, ko je prvič slišal violončelo, tako želel igrati nanj, da si ga je izrezal iz kartona in improvizirano igral nanj, dokler ni dobil pravega.

Ja, to je zanimivo. Kot da se nekdo že rodi s predispozicijo za kak instrument.

Na neki način sreča in prekletstvo popolnosti? Kako ste se soočali s tem v otroštvu? Študij klavirja je naporen, zahteva železno disciplino.

Hm, nič mi ni bilo težko. Čeprav se spomnim, kako so se mi kot vsem mulcem zdeli nogomet in druge stvari veliko bolj privlačni kot nenehna vaja za klavirjem. A sem vztrajal.

Če pomislite, da je klavir nekaj, s čimer se družite več ur na dan, več kot s katero koli osebo v življenju, medtem ko večina nas lahko to reče samo za tipkovnice ali za zaslone pametnih telefonov?

(Nasmešek.) Še vedno vsak dan igram več ur, običajno pet, šest, tudi več. Nikoli o igranju klavirja nisem razmišljal kot o veščini, ki jo obvladam, vedno je bilo to nekaj, kar je del mene. Nikoli se ne zasitim klavirja, lahko se kdaj zasitim javnih nastopov, a klavirja nikoli. Če mi je težko, je vedno tam.

Pred desetimi leti ste rekli, da ne veste, v kakšno smer se bo razvil crossover, tudi če bo izginil, vam bo še vedno ostala klasika.

Da, crossover ni izginil, vse kaže, da tudi ne bo, samo spreminja formo. Vsak album naredim malo drugače. Tudi ta zadnji New Silk Road je malo drugačen kot prejšnji. Klasika bo vedno z mano. Ko se usedem in začnem igrati, reciva temu za svojo dušo, je to vedno klasika.

Kaj, recimo?

Ruski avtorji, ta ruska duša, kot pravijo, mi je očitno blizu. Rahmaninov, Prokofjev, Stravinski.

Ste na začetku, ko ste začeli s temi bolj odrsko privlačnejšimi nastopi ali ko ste klasiko podložili s tehno matricami, začutili, da mnogi kritiki klasične glasbe na crossover gledajo podcenjujoče? Ste to kdaj začutili od svojih kolegov, klasičnih glasbenikov?

Neposredno gotovo ne. Meni tega nikoli nihče ni rekel v obraz. A verjetno so obstajali in še vedno obstajajo ljudje, ki na to gledajo zviška.



Zadnja leta ne berem kritik, moja edina kritika je občinstvo. Kritika enega samega človeka, ki ga nekaj pri meni zmoti ali ima sam težave z določeno zvrstjo, se me nikoli ni dotaknila.

Nikoli? Je sploh mogoče, da vas ne zanima, kaj drugi mislijo o vas?

Na začetku kariere že, seveda, marsikaj me je tudi prizadelo; a potem sem se odločil, da nima smisla. Da me ne zanima, kaj človek, ki je bil morda prvič na mojem koncertu, ki ima že vnaprej predsodke za tak tip podajanja glasbe, misli o mojem delu. Zelo pa me zanima, kaj o mojem delu misli nekdo, ki ima rad mojo glasbo. Kritiko od takšnih ljudi sprejmem in razmislim o tem. V Aziji, recimo, sploh ne poznajo kulture pisanja glasbenih kritik. Na Japonskem nimajo recenzij koncertov.

Ko sem brala vaše intervjuje za številne mednarodne časopise, skoraj v vsakem članku omenjajo tudi izkušnjo vojne. Ne predstavljamo si, kako je moralo biti za vas, najstnika, ki je večino vojnih let preživel v kleteh in zakloniščih in še vedno vztrajno vadil klavir.

Najhuje je bilo prvi teden bombardiranja Šibenika, ko po cel teden nismo šli iz kleti. Še vedno se spomnim zvoka prve sirene ... Šibenik so napadli s podobno silo, s kakršno so bombardirali Vukovar, padlo je po tisoč granat na dan, napadali so z vseh strani. Tanki in vojska po kopnem, z morja so mesto bombardirali z ladij. Nismo vedeli, kaj se dogaja zunaj, vsake toliko so se širile govorice, da pripadniki srbske vojske vdirajo v zaklonišča in koljejo civiliste. To je bil naš največji strah.



Ne glede na to, kako je bila situacija težka, kako se je v vse nas naselil strah, smo se po tem, ko so najhujši napadi malo prenehali, poskušali vrniti v normalno življenje. To je trajalo štiri leta in pol. In zdaj vam lahko rečem, človek se navadi na vse. Bila so obdobja, ko so se napadi umirili, pa smo poskušali živeti, kolikor se je dalo normalno, kot bi čutili, da ne smemo popustiti strahu. In potem se je spet začelo bombardiranje, spet smo poslušali novice, koliko ljudi je ubitih, poklanih. Šole so se zaprle, tudi glasbena šola, seveda, nisem imel kje vaditi ...

Večkrat ste omenili, kako dragoceno je bilo, da se je v tistem času za vas zavzela vaša učiteljica klavirja Marija Sekso.

Ja, Marija Sekso je tako verjela vame in moj talent, da je takrat žrtvovala vse, da bi nadaljeval učenje. Vadil sem v kleti, velikokrat skupaj z njo. Med vojno sem v resnici zelo veliko igral. To je bil pobeg za oba, nekakšna oaza pred vsem strašnim, kar se je dogajalo zunaj.

Ona vas je tudi prepričala in vas pripravljala, da ste se udeležili klavirskega festivala v Zagrebu, in to leta 1993, ko je vojna še trajala.

Gotovo je to moj najlepši spomin v življenju. Predstavljajte si, iz Šibenika smo šli ponoči z avtobusom brez prižganih luči, da nas ne bi zajeli. Vsi so bili šokirani, da sva se pojavila, ker se je vedelo, kako težko je bilo takrat priti iz Šibenika. In potem prvič prideš na velik oder, sedeš za klavir in igraš in zmagaš. To je bilo tudi prvič, da sem svoje znanje primerjal z drugimi in se zavedel, da so bila vsa ta leta trdega dela, vaje, tudi v zaklonišču, vredna in da nekaj znam in nekaj pomenim. Spomnim se, da je moja profesorica jokala od ganjenosti.

Kako je vojna izkušnja vplivala na vaš odnos do glasbe?

Moja strast do glasbe in klavirja je bila vedno zelo močna. Izkušnja vojne me je bolj definirala kot osebo. Saj veste, kako pravijo: kar te ne ubije, te utrdi, naredi močnejšega.

Mnogi, ki so bili v takšnih travmatičnih situacijah, pravijo, da tudi po petindvajsetih letih lahko pridejo na dan travme, podobe vojne, strahovi ...

Pri meni ne. Mi, ki smo to takrat doživljali skupaj, po koncu vojne namenoma nismo več govorili o tem. Da bi lažje pozabili. Mislim, da sem ta mračni del pustil za sabo, življenje gre naprej.

Vaša javna podoba je zelo povezana z vašo fizično podobo. Je to nenehno prekletstvo popolnosti, na več frontah, v izvedbi, v imidžu, v polnjenju dvoran po velemestih po Aziji – naporno?

Dolgo je že od tega, ko sem dojel, da je to pač del mojega posla, in se ne sprašujem o smislu tega.

Gotovo ste pred vrtoglavim uspehom imeli tudi težke trenutke, trenutke dvoma, samospraševanja?

Sem, seveda sem. Daleč od tega, da bi bila moja pot posejana z rožami.

Katera so bila najtežja obdobja na vaši poti?

Gotovo je bil najtežji del vojna, o kateri sva govorila. Tudi obdobje, ko sem dve leti živel v Parizu, je bilo precej težko. Dve leti sem se boril, da sem dobil štipendijo, da sem se lahko izpopolnjeval na pariškem glasbenem konservatoriju Aleksandra Skrjabina. Živeti sem moral res skromno.

Niste mogli v polnosti doživeti mesta luči, umetnosti in ljubezni?

Pariz je vedno magičen, tudi če nimaš denarja. Obožujem Pariz, še zdaj grem res rad tja. Kasneje sem se zaradi posla z družino moral preseliti v London in sem tam živel devet let, v Parizu samo dve leti, a mi London ni nikoli tako zlezel pod kožo kot Pariz. Tam res začutiš joie de vivre, tega ne najdeš v nobenem drugem mestu. Užitek v hrani, umetnosti, estetiki, modi, vse to.

Kateri del Pariza je bil najbolj vaš, na katerega imate najlepše spomine?

Povsod sem se rad sprehajal. Najbolj morda del ob Elizejskih poljanah, tam blizu smo stanovali. Nismo hodili po barih, ker za to ni bilo denarja, a zato smo v nahrbtnik dali vodo in sendvič in raziskovali mesto peš. Prehodil sem vsak kotiček, lahko rečem, da Pariz poznam kot lastno dlan. Lepo je, ker je skoraj vsak sprehod po tem mestu, kot da se sprehajaš skozi zgodovino ...

So vas zanimale tudi zgodbe skladateljev, ki so hodili po istih ulicah, recimo že omenjeni virtuoz Franz Liszt ali Chopin in njuna skupna ljubezen, pisateljica in muza George Sand ...

Gotovo, to so zanimive zgodbe. Pariz je bil dolgo časa središče umetniškega sveta, od slikarstva, literature, plesa do glasbe.

Glasbeniki crossoverja radi rečejo, da želijo promovirati in revolucionirati klasično glasbo, da jo približajo tudi občinstvu, ki sicer ne zahaja na klasične koncerte. In vi?

Če bi zdaj rekel, da sem sam začel zato, ker sem želel promovirati klasično glasbo, bi se zlagal. Preprosto, ta način podajanja klasične glasbe mi je bil všeč.

Zakaj?

Zato, ker v tem žanru iščeš nove meje glasbe, jih premikaš, eksperimentiraš. Že v začetku, ko sem igral klasično glasbo, sem želel spremeniti nekaj že v formi, recimo dodali smo drugačne luči ...

Kot je v vašem filmskem portretu Hrvaška rapsodija rekel vaš profesor Vladimir Krpan, ste že na predstavitvi prvega klasičnega albuma Geste v dvorani Vatroslava Lisinskega naredili dogodek za uho in oko.

Da, saj pravim, dodal sem nekaj luči, žarometov, malo dima ... Igral pa sem hrvaške avantgardne skladatelje (nasmešek). Spremeniti sem hotel prezentacijo klasične glasbe, mislil sem si, da mora biti v 20. stoletju to predstavljeno drugače, malo bolj moderno. Mehkejša atmosfera, barve, ne samo črno-beli svet, fraki in bele srajce. Namerno sem spreminjal produkcijo, igral sem Rahmaninova, a na glavi sem imel čudne pričeske, vsakič druge barve, oblečen v črno, z zapestnicami (nasmešek). In mladim je bilo očitno lažje, da se povežejo z izvajalcem, ki je podoben njim.

Glede na vaše repertoarje se mi zdi, da vam je pri priredbah nekako bliže mehkejši pop rock. Na zadnji poti New Silk Road imate recimo priredbo Johna Legenda All of Me, skladbo Clocks skupine Coldplay ...

Ne, prav nasprotno. Prej bi rekel, da me poznajo po strastnem igranju, tudi sam sem bolj dinamičen tip, po bolj divjih kompozicijah, kakršna je recimo Mission Impossible ... Res pa je, da ima moj novi album New Silk Road več počasnejših skladb, in to z orkestrom. Namerno sem se v aranžmajih približal klasiki.

Na albumu Movies ste si izbrali filmsko glasbo, na predzadnjem ste obnovili Hrvaško rapsodijo. Kaj poslušate, ko ste sami, intimno?

Elektroniko.

Jazz?

Jazz je ena od redkih zvrsti, ki je ne čutim, prav tako ne bluesa, to ni moje. Niti ne metala ali težkega rocka. Vsi ti ekstremni žanri mi niso blizu. Res bi rekel, da je elektronika trenutno najbolj moja glasba.

A enkrat ste rekli, da poslušate Marilyna Mansona.

Ah, kdaj je to bilo, pred sto leti (smeh). Verjetno sta mi bili všeč teža in mračnost njegove produkcije. Včasih poslušam glasbo predvsem kot glasbenik in jo potem analiziram. V tem smislu sem analiziral tudi Björk.

In David Bowie? Ne nazadnje je vaš menedžer Mel Bush med drugim sodeloval tudi z Bowiejem.

Sodeloval je tudi s Queeni. Po glasbeni estetiki so mi Queeni veliko bliže.

Vaša interpretacija Bohemian Rhapsody, ki je že v izvirniku nekakšen svojevrsten crossover, ima presežne odzive.

To je morda trenutno moja najljubša skladba, res jo rad igram. Britanski skladatelj, ki je orkestriral večino repertoarja Queenov, je prav zame in orkester predelal Bohemian Rhapsody. Čudovito delo.

Povejte mi, toliko koncertov v enem letu, takšna količina ljudi, ki derejo na vaše koncerte, naporne turneje, nenehno na poti ... Kako deluje te vrste rokenrol norost na klasičnega glasbenika, na njegove dragocene roke?

Pred tremi leti smo imeli res naporno turnejo. Nenadoma sem začutil, da sem popolnoma brez moči. Naslednje leto sem odpovedal celo turnejo.

Torej veste, kaj je izgorelost?

Vem. In menedžerju sem rekel, da se moram ustaviti. Če se ne bi ustavil sam, bi me ustavilo zdravje. Bil sem popolnoma izčrpan. Zaradi moje glave in zaradi občinstva, za katero čutim, da ne bi bilo fer, da bi mu dal samo polovico tega, kar zmorem. Na odru moram uživati, občutiti žar do igranja, sicer ni prava stvar.

Zadnja leta imate vse več tudi avtorskih skladb. Hrvaška rapsodija, ki jo je že leta 2003 napisal Tonči Huljić, ima na youtubu sedem milijonov ogledov ...

Da, lahko rečem, da je to ena najbolj priljubljenih skladb, moram jo odigrati skoraj na vsakem koncertu (nasmešek).

Mimogrede, nikoli niste igrali nobene priredbe Michaela Jacksona?

Rad imam glasbo Michaela Jacksona, a ne vem, zakaj me ni pritegnil v tem smislu.

Kaj pravite zdaj, potem ko so na Sundanceu premierno prikazali štiriurni dokumentarec Leaving Neverland, v katerem ga dva pričevalca obtožujeta spolne zlorabe? Kako, če je to res zagrešil, ločevati neverjetno umetniško vrednost njegovega genija in njegovo osebnost?

To so občutljiva vprašanja. Nedavno sem spremljal primer r&b glasbenika R. Kellyja; ko je bil prikazan dokumentarec s pričevanji njegovih žrtev, se je celotna glasbena industrija odzvala na bojkot, vključno z Lady Gaga. Je to mogoče, da so se takšna kazniva dejanja zaradi moči in denarja tlačila pod preprogo toliko časa in da se zdaj, šele po tem dokumentarcu, vsi sprenevedajo. Da ni nihče vedel ... On mora biti kaznovan, o tem ni dvoma.

Pri Jacksonu je bolj zapleteno. Z njim so odraščale številne generacije, njegov vpliv na svetovno glasbo je ogromen ... Težko bomo ugasnili Michaela Jacksona, tako kot so to naredili z R. Kellyjem.

Kot da se je začelo obdobje, ko vse prikrite najtemnejše stvari tistih, ki so bili toliko časa pod žarometi ali so bili skriti pod masko moči, prihajajo na površje?

Mislim, da je to dobro. Podpiram tudi gibanje #metoo, upam, da bo še naprej imelo moč, da bo dajalo varen okvir žrtvam najrazličnejših zlorab, da bodo spregovorile brez strahu. Sploh v šovbiznisu je bilo skozi vso zgodovino toliko nepravičnosti, seksizma, zlorab, da je bil skrajni čas, da se začne to odpirati.

Vi niste nikoli imeli težav s tem? S pritiski, pogojevanji, morda že samo s komentarji o vašem videzu ... Sploh če pomislimo, da je prav Mel Bush Vanesso May spremenil v morsko sireno, ki v mokri obleki prihaja iz vode in igra na violino.

Nikoli nisem čutil nobenih pritiskov, da bi me kdo potiskal v smer, ki je sam ne bi želel. Takoj ko sem začel sodelovati z Melom Bushem, mi je ponujal varno okolje, imel sem svobodo, da sem ohranil sebe.

Kaj je bila najbolj čudna stvar, ki so jo zahtevali od vas v času, ko ste postajali blagovna znamka – zvezda Azije?

Ne vem, morda to, da so mi ponudili, da igram v neki žajfnici in da se me je prijela nalepka nekakšnega lomilca src in podobno. To mi je bilo vedno zoprno. To je marketinško popolnoma abotna smer in nima nič opraviti z mano.