Kres v pristanu mesta tisočerih luči

Urednik Zbranih del Srečka Kosovela dr. Anton Ocvirk, pisatelj Boris Pahor in po njunih sledeh prof. Marija Pirjevec so že pred časom na več mestih poudarili trajen pečat, ki ga je v dušo šestnajstletnega mladeniča vtisnil protislovanski fašistični pogrom, ki je vrhunec dosegel s požigom Narodnega doma v Trstu 13. julija pred 98 leti.

Srečko Kosovel, takrat ljubljanski dijak, je tiste dni pred skoraj sto leti preživljal poletne počitnice doma v Tomaju in si tu pa tam privoščil izlet po Primorski. Tako je – kot že večkrat – soboto in nedeljo, 3. in 4. julija, preživel v Trstu doma pri stricu Valentinu (uglednem carinskem nadzorniku in vnetem ljubiteljskem glasbeniku, sicer očetovem bratu), teti Concetti Moise (italijanski Judinji s Cresa) in njuni hčeri, sestrični Valentini. Nato se je iz Tomaja odpravil na večdnevni obisk k sestri Tončki v Škocjan; tam je namreč službovala, Srečko pa je obiskoval »vse lepe kraje« tamkajšnje skrivnostne in čarobne kraške pokrajine.


 

Mesto »tisočerih luči«

Takole je zapisal srčnemu prijatelju in pesniškemu vrstniku, leto dni starejšemu maturantu Branku Jegliču 19. julija: »Sedaj sem spet doma in obujam le spomine na ono tajnostno pripovedovanje Škocjanske Reke, na ono mogočno padanje slapa in sploh na vse, kar mi je tam ugajalo. Preživel sem tam razen trenutkov ob morju najlepše svoje urice in menda je ne bom pozabil nikdar. [...] Presedel sem cele popoldneve ob Reki in gledal in nisem se naveličal. Bolj ko sem gledal, bolj se mi je odpiral novi svet in vedno dlje in globlje bi hotel biti. Mislil sem nanjo [mlado Sežanko Vido Štolfa, ki se je bil vanjo do ušes zaljubil] in nisem videl nad sabo groznih sten, ki so mi pretile. Bogve čemu so mi pretile? Saj pretijo vsakomur, ki hoče videti in spoznati podzemeljski svet – lastnino podzemskega škrata –, ki si hoče nabrati spominov iz te jame.«

Utemeljeno smemo domnevati, da se mu je prav takrat utrnila pesem Noč (ZD I, st. 65):

Bori šepečejo, slap šumi,
skale kot da so se potniki ustavili,
v sive plašče zaviti, sredi poti,
polje kakor izhojena pot
in vas kot kup otrok.
Vse molči.
A tam nad morjem
pa se blešči tisočerih luči
in tam ob morjih
človek, ki je svoje srce prodal,
prazen in votel
po tej samoti ihti.

Že iz primerjave med obema kiticama je videti, kako je v sladke ljubezenske sanje zatopljeni mladenič z mislijo obenem romal k burnemu in trpkemu političnemu dogajanju v bližnjem mestu »tisočerih luči«, v mesto v pristanu, v Trst. Že v prejšnjem pismu Branku (17. julija, štiri dni po požigu Narodnega doma), ko se je »ravno vrnil iz Škocjana«, je prijatelja onkraj meje rotil:

»Prosim Te, shrani mi vse liste, ki pišejo o dogodkih v Trstu (to je zame veleinteresantno). Polomili so jo ... Prosim, stori mi naprošeno!«



Pa ne le to: v domačem Tomaju se je tudi iz tovrstne, družbeno čuječe vneme vrgel na delo: »Delam sedaj mnogo mnogo! Naše delo je začeto. Aranžiramo mi 4 dijaki veselico, ki bo v približno 3 tednih gotova [...], predvsem pa gledamo, da to, prej zdravo, zadovoljno, napredno – sedaj demoralizirano ljudstvo popeljemo do idej, ki so višje nego materialnost in egoizem. [...] Dosti dela je, in da ne bi bilo v prid nam Slovencem, sploh ne bi delal, in da ne bi bilo radi razmer, ki vladajo.«

Saj bi se bil najstnik v pismu prijatelju najbrž rad nadrobneje ustavil pri »razmerah, ki vladajo«, a zavedal se je nadlog, ki si jih utegne nakopati z budno poštno cenzuro italijanskih zasedbenih oblasti: »Začel sem ti že pisati, a skoro ni varno. Povem ti, ko se prikažem kot nadležen gost v Cigaletovi ulici [na Brankovem ljubljanskem naslovu].«

Dolgo pismo pa je že po pozdravih sklenil še z zgovornim Nota bene: »NB. Prosim, da oprostiš zmešanim mislim, ki sem jih vrgel na papir. Saj ni čudno, da je kaj takega mogoče v teh razmerah, ko se vozijo vojaki na mejo in trepečemo, da nas – zaradi naše poštenosti odpeljejo. Hudo mi je in zakaj nisem pri morju valujočem, da bi se veselil? Čemu? Podrli so grad Slovencev in podprli so vstajo in podprli zavednost in jo potrdili. Oprosti pisavi!«
 

Topovi v slovenski delavski četrti Sv. Jakoba

Toda narodna nesreča, ki se je zgrnila nad Primorsko z italijansko zasedbo in z obmejnim, ne le s protidelavskim, ampak tudi z nacionalističnim strupom začinjenim primorskim fašizmom, mlademu pesniku ni skalila pogleda in razsodnosti, ni se pustil zapeljati protiitalijanski ihti, ki je že s konca vojne začela plimovati ob razmejitvenem prerivanju – nikakor ne zgolj diplomatskem – med kraljevinama Italijo in SHS in ob D'Annunzijevi reški pustolovščini.

V že omenjenem pismu 17. julija je Branku napovedal: »Sedaj grem v Vipavo in upam jo dobro prevandrat; potem pa v Benetke.«

Pa tudi starejši sestri sta doma še vedno prirejali čajanke in zabave, ki se jih je udeleževal mladi neapeljski oficir in pravnik (ter skorajšnji fašistični ideolog in poznejši avtor statuta Mussolinijeve stranke) Carlo Curcio z vrstniki ...

Na napovedani izlet v Benetke se je tako Srečko podal s sestrama Anico in Karmelo pod vodstvom 36-letne (na otoku Krku rojene) sestrične Valentine. Dvanajstega septembra 1920 so se odpravili tako rekoč »na tuje«, kajti Primorska je bila tedaj šele samo zasedeno, kraljevini Savojcev še ne priključeno ozemlje. A dnevi usodne pogodbe v Rapallu so bili že šteti ...

Tistega dne je D'Annunzio na Reki slavil prvo obletnico pučističnega naskoka ronških legionarjev na mesto v Kvarnerskem zalivu, ki je na diplomatskem parketu razdvajalo v vojni sicer zavezniški in zmagoviti prestolnici Beograd in Rim.

Le dan, preden je Srečko s sorodniki odrinil v Benetke, se je v Trstu italijanska okupacijska vojska spravila kar s topovi na proletarske barikade v tržaški delavski, tedaj v precejšnji meri slovenski delavski četrti Sv. Jakoba. Dvignili in branili so jih vstajniki ob vzklikih Leninu in boljševiški revoluciji sredi stavkovnega vala zoper zasedbeno oblast in njeno zatiskanje oči pred fašističnim škvadrizmom. V spopadih je padlo 12 vstajnikov, med njimi šestnajstletni delavec Vincenzo Forgioni. Ranjencev so našteli 250, aretirancev kar 550!

V severnoitalijanskih industrijskih središčih je še vedno valovalo gibanje delavskih samoupravnih svetov v zasedenih tovarnah.
Tistega izletniškega 12. septembra sta minevala dva meseca, odkar je fašistična tolpa zanetila »kres v pristanu«. Kjer je prej stal ponosni Narodni dom s hotelom Balkan, je zdaj zijalo pogorišče.

Sredi vsega tega vrenja in pustošenja se je Srečko iz Benetk ves blažen oglasil z najmanj štirimi razglednicami prijatelju Branku Jegliču. Močno ga je pogrešal, saj je sprva kazalo, da se jim bo pridružil, a je nenadoma zbolel. V eni od razglednic mu Srečko prav zato toplo prigovarja: »Želim, da se prav dobro pozdraviš!« Revež še ni vedel, da Branko že leži na parah.

Spet v drugi razglednici mu je ves prevzet od doživetja enkratnih beneških prelesti vzklikal: »Par dni v deželi naših sanj. Izgleda res kakor v deveti deželi. Škoda, da te ni tu.«

A rana razdejanja delavskih in slovenskih domov je Kosovela pod brazgotinami v njegovi duši vendarle skelela. Bolečina se mu je še zlasti trpko in bojevito oglasila v pesmih, ki so se mu utrnile po zbližanju z mladimi komunisti ob »velikem prevratu«, ki ga je v sebi doživel poleti 1925.
 

V kraljestvu palčkov

Toda mladi maturant je tudi znal že zgodaj prav prisrčno poromati s spominom k osebnemu doživljanju koncertov in gledaliških predstav v tržaškem Narodnem domu. Njegovo prav ljubko in sočno pričevanje je mogoče prebrati v doslej nezaznanem Srečkovem zapisu v Edinosti pod rubriko Književnost in umetnost 27. aprila 1922 pod naslovom: Josip Ribičič: V kraljestvu palčkov. Ni šlo zgolj za recenzijo istoimenskega svežega knjižnega sadu založbe Jug iz ljubljanske Učiteljske tiskarne. Šlo je prej za pričevanjsko in čustveno zgoščen zapis, ki si zasluži obširnejši navedek:

»Nekdo mi je pred meseci smejé opomnil, da bomo Primorci kmalu prekosili ljubljanski književni trg, toliko da proizvajamo na polju slovstva. Danes bi se dobremu prijatelju opazka zdela najbrž odveč; kajti kdor pogleda na naše književno gibanje v Trstu in Gorici, ga res mine volja po šegavosti in smehu. Naša založba je zadnjič vrgla na trg Pregljevo in Bevkovo knjigo, Prosveta v Trstu je izdala Šest mladinskih iger, v tisku je Širokova zbirka povesti za mladino Slepi slavčki, a na tiskarno čaka J. Pahorjev socijalen roman Medvladje. Bogato klasje! Poleg vsega tega zdaj leži pred nami čisto svojevrstna knjiga, Ribičičeva mladinska igra V kraljestvu palčkov.

Palčki niso šele zdaj odkrit pojav med nami. Napisana in vprizorjena je bila igra že pred več leti, predstavljali so jo v Trstu in Ljubljani. V spominu hranim premiero v požganem tržaškem gledališču. Dvorana, natlačena z otroci, vsi vratovi pokoncu, vse glave kvišku. Zavesa se dvigne. Tišina. Nemirne oči. Par udarcev po kovinasti plošči, nekaj gibov predramljajočih se palčkov, kretnje kralja palčkov in svetovalcev, postava norčka. Ah, to je bil otroški svet! In tam pod odrom je nežno in prizanesljivo dirigiral pevske točke Ivan Grbec.

Zanimanje dece za igro se je stopnjevalo od prizora do prizora, od prvega dejanja do konca tretjega. Palčki so prinesli kobilico, za njimi so prišle vile, a za njimi Anica. In Anica je govorila: Mamica je – mamica. Samo to je znala o nji, da je velika, da ji brez nje ni mogoče živeti. In kralj je poiskal palčke, da bi jo poiskali. Pa je niso našli in pripeljali. In tako je Anica, od hrepenenja po mamici, ne marajoča za nakit in čast kraljice palčkov, tiho umrla.

Ko berem zdaj Ribičičevo igro v knjigi, se mi živo ponavljajo prizori, ki sem jih videl in ki so ganili toliko otroških src, da so iz oči privrele solze. Kajpada, otrok je za tako pravljičnost, kjer je realen moment spojen s fantastičnostjo, veliko bolj dovzeten nego za golo nanizane neverjetnosti. V tem oziru je Ribičič zares obogatil naše mladinsko slovstvo.

Ne morem si misliti, da bi mogel kdo bolj ustreči otrokom, kakor če jim kupi Ribičičevo igro. Tekst krasijo dvobarvne risbe slikarja Černigoja, kar bo našim malčkom še v poseben užitek. Publikacija je naprodaj v dveh izdajah, v kartonirani in enostavni. Želim, da ne bi manjkala v nobeni družini, kjer ljubijo, poleg vsakdanjega kruha, tudi prisrčnost duha. – S. K.«

* * *
Naj za konec tega zapisa o Srečkovih najstniških letih bralkam in bralcem izdam skrivnost, da bo tudi ta donedavna prezrti drobec bogatil izjemno bero Kosovelovih doslej neobjavljenih zapisov, ki jo v dveh zajetnih knjižnih zvezkih pripravlja pesnik Miklavž Komelj.