V nadaljevanju preberite:

Če je mogoče občutke razvrstiti po njihovem pomenu, potem je bolečina zagotovo na samem vrhu. Kajti malo je občutkov, ki so tako pomembni in globoki, tako osredotočeni in tako neizogibni, kot je bolečina.

Ko se je v Beogradu zgodil pokol, me je najprej vso preplavila telesna bolečina. Izvirala je iz zavračanja razumevanja slehernega kotička zavesti, motiva ali povoda, ki so mladega morilca privedli do tega, da ob popolnem zavedanju, kaj počne, uniči osem življenj in gre potem spat, se zjutraj zbudi, vstane, poje zajtrk …

Ne vem, kako je to mogoče. Z neznosno bojaznijo sem si predstavljala starše ubitih otrok, z bojaznijo, pravim, ker se zavedam, da takšnega uničevanja duše ne morem prepoznati, tako da se mi je celo poskus, da si bi ga zamislila, zdel kot greh, kot skrunjenje grozote, ki jo v vsakem trenutku, vsako jutro, ko se prebudijo, in vsako sekundo vse do konca vsakega dneva preživljajo tisti, ki so ostali brez svojih otrok.