V nadaljevanju preberite: 

Hitro se lahko skregamo. Pri vprašanju, kakšen je odnos med človekom in živalmi, se je gotovo mogoče takoj na smrt spreti: zaradi smrti. Je prav ali narobe, da se vsejedi človek prehranjuje z mesom ubite, zaklane živali? Vprašanje je prastaro, čeprav za mnoge ga sploh ni, in prezapleteno, da bi bil danes odgovor bolj enoznačen kot kdaj prej v zgodovini. Skozi optiko človeško-živalskega partnerstva ga preučuje francoska sociologinja Jocelyne Porcher.

Da bi lahko nekaj pojasnjevali drugim, je treba najprej izkusiti na lastni koži: v Parizu rojena sociologinja in zootehničarka Jocelyne Porcher ve, kaj govori, saj je v mladih letih tudi sama kmetovala – na jugozahodu Francije je vzrejala ovce. Pozneje je v Bretanji delala v obratu prašičereje, zdaj, ko živi v stanovanju v Montpellieru, pa se kot raziskovalka na INRA, Nacionalnem inštitutu za agronomske raziskave, naprej poglablja v odnos med človekom in živalmi. Če na kratko povzamemo njen pogled na človeško-živalsko »partnerstvo«, potem lahko zapišemo, da ni, kot je razložila v pogovoru za Delo, z antropocenom nič narobe, s kapitalocenom​ pa domala vse. Kjer je vladar predvsem denar, tam se človeku slabo piše, in kako šele živalim.