Ko republika Slovenija posvoji zakon iz časa »zaposedbe« Primorske

V času, ko je po rapalski pogodbi Primorska spadala pod italijansko »zaposedbo«, so Italijani ravnali s prostorom in ljudmi, kako jim je to koristilo; nacionalizirali so zemljišča, spreminjali ljudem priimke in imena, preganjali slovenski jezik … No, potem je prišla težko pričakovana svoboda, vrnitev Primorske Sloveniji/Jugoslaviji in leta 1991 še osamosvojitev Slovenije. Zdaj bi moralo biti vse drugače: morali bi se obnašati svobodno, kot je primerno suvereni naciji! Kako pa je na Primorskem? So sledi nekdanje italijanske »zaposedbe« izvirno slovenskega ozemlja izbrisane? Ne! Na Primorskem se slovenska država še vedno sklicuje na italijansko zakonodajo iz tistega časa: lastninska pravica zemljišč, ki so jih »zaposedli« Italijani, je bila pisana na »Demanio dello Stato«, torej na italijansko državo, na podlagi mirovne pogodbe z Italijo z dne 10. februarja 1947 je to postalo »splošno ljudsko premoženje« Slovenije oziroma Jugoslavije. To je v redu! Naša država, republika Slovenija bi morala to premoženje, ki so ga nacionalizirali Italijani, vrniti pravim lastnikom!

Vsaj v primeru parcele Tanje Milavec, dedinje po očetu, prvotnem lastniku Ivanu Trkmanu, ki meri 723 kvadratnih metrov, to ne drži. Primer je toliko bolj absurden, ker Italijani spremembe lastništva prisvojitve omenjene parcele niso vpisali v zemljiško knjigo in tudi odškodnine Trkman ni prejel (kasnejše potrdilo se »odlikuje« z dokazano ponarejenim podpisom!). Država Slovenija pa kljub temu parcele ne vrne zakoniti dedinji, ampak dokonča italijansko nacionalizacijo in sporno parcelo nacionalizira sama – si jo prilasti! Na sodišču naj bi predstavnik zemljiškega sklada celo izjavil, da se je druga svetovna vojna prehitro končala, sicer bi Italijani dokončali nacionalizacijo, zdaj pa jo dokončuje republika Slovenija … namesto da bi popravila nameravano izvedbo krivice, jo naredi, zapečati sama!

Epilog nedokončane nacionalizacije

Ali je to razumljivo? Ali je to sploh mogoče? Slovenska država vrača nacionalizirano premoženje avstrijskim razlaščencem oziroma njihovim potomcem – čeprav so dejansko dobili odškodnino od Jugoslavije! In nekaterim je naknadno podelila državljanstvo, da so ja lahko dobili nazaj premoženje – slovenski državljanki pa nedokončano nacionalizacijo s strani Italijanov nacionalizira sama! Ali druga primerjava: zemljiški sklad (republika Slovenija) je pravkar izplačal RKC več kot 20 milijonov evrov odškodnine za nacionalizirano premoženje, od tega štiri milijone zato, ker ni mogla takoj koristiti vrnjenega premoženja – in ta isti zemljiški sklad je tožil dedinjo in iztožil s strani Italijanov nedokončano nacionalizacijo sporne parcele! Pravzaprav je bilo sklicevanje zemljiškega sklada (republike Slovenije) na takratne italijanske zakone tudi sicer neutemeljeno, saj nacionalizacija parcele ni bila končana!

Da si tega absurda ne izmišljujem, naj navedem, kako je to državno raboto utemeljilo višje sodišče leta 2013 v tožbi zemljiškega sklada (republika Slovenija) proti dedinji Tanji Milavec. (Sodba je postala pravnomočna leta 2016!) Višje sodišče ugotavlja, da je republika Slovenija »nasledila premoženje Italije, saj je bilo premoženje odvzeto na podlagi zakona in skladno z določbami zakona«. Tako se je v 9. točki obrazložitve oprlo na predpis, ki je v času razlastitve veljal v Italiji in urejal razlastitev (Legge 25. giugino 1865, n. 2359). Drugostopenjsko sodišče svojo odločitev nadalje opira na dejstvo, da je bil na podlagi navedenega zakona dne 7. julija 1932 izdan kraljevi dekret, na podlagi katerega je bila razglašena javna korist glede določenih nepremičnin (drugo poglavje zakona 2359). Sodišče v izpodbijani sodbi nadalje navaja, da je bila skladno z navedenim predpisom izdana odločba o dokončni »zaposedbi« nepremičnin z dne 25. julija 1941, na podlagi katere je država pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona. Namreč država Italija! Kot je razvidno: ne gre le za pozitivistično navajanje italijanskih zakonov, način njihovega navajanja daje vtis, da republika Slovenija ne priznava le legalnosti (kar je v redu), temveč tudi upravičenost (legitimnost) citiranih italijanskih zakonov in ravnanje po teh zakonih v času italijanske »zaposedbe« Primorske! Država Slovenija je (s tem, ko razlaščeno nepremičnino jemlje za svojo lastnino) dejansko posvojila italijanske zakone, po katerih je oziroma naj bi bil razlaščen lastnik Ivan Trkman.

Če bi država, republika Slovenija sledila tej logiki, ji sploh ne bi bilo treba vračati premoženja slovenskim, avstrijskim ter nemškim nacionalizirancem, saj jim je bilo premoženje odvzeto po zakonu, ki je veljal takrat – oziroma bi to lastnino nacionalizirala še sama!

Grožnje

Tanja Milavec, dedinja sporne parcele, na naših sodiščih ni dobila pravice, tudi na ustavnem sodišču (US) ne – pravzaprav je najprej dobila obvestilo, da so njeno pritožbo sprejeli v obravnavo, kasneje pa izrazito odklonilno stališče. Isto se je ponovilo na evropskem sodišču za človekove pravice; najprej prijazen da, potem pa izrazito odklonilen in neprijazen ne.
Od kod takšna odklonilna stališča US, ki so v nasprotju s slovensko ustavo, ki temelji na priznavanju človekovih pravic in svoboščin, na varovanju lastnine itd.? Ne samo »ljudski glas«, obstajajo tudi pogumne priče, ki kažejo na eno javnosti dobro poznano osebo. Pravim »pogumne priče«, kajti pogum je nujen ob grožnjah s smrtjo, ki so jih deležni člani prizadete družine in tudi nekatere priče kot ustrahovanje zato, da bodo tiho. Ali državo res vodijo privatni interesi agresivnih, nemoralnih oseb? Naj se zavedajo, da resnice ni mogoče zatreti in da prej ali slej pridejo imena na dan! Če ne v času njihovega življenja, pa žal obremenijo njihove sorodnike, potomce.

Oškodovanka Tanja Milavec je o kršitvah njenih pravic in sumu storitve kaznivega dejanja zlorabe službenega položaja posameznih oseb obvestila ministrstvo za notranje zadeve, ministrstvo za javno upravo, varuha človekovih pravic, KPK, urad predsednika vlade, zaprosila je za sprejem pri predsedniku države dr. Türku in Borutu Pahorju – zaman; nihče se ni odzval, kakor bi se moral kot predstavnik (uslužbenec) države – »služabnik ljudstva«.

Kaj se dogaja na Primorskem? Primer, kakor se dogaja, je lahko precedens za ugodne rešitve italijanskih apetitov po našem ozemlju – in italijanska diplomacija se že tudi zanima za primer! Kam gre Slovenija? Ali organi republike Slovenije sploh kaj mislijo? Se jim sploh sanja o primarnem nacionalnem interesu, ki je, da na slovenskem ozemlju veljajo slovenski zakoni in da je slovenska država zadolžena varovati pravice in integriteto svojih državljanov in sploh prebivalcev Republike Slovenije?!