Kdaj ste nazadnje jedli mole, ribone ali školjke pedoče?

Ribištvo in ribogojstvo sta pomemben vir hrane in dohodka za stotine milijonov ljudi. Ribe so bogat vir lahko prebavljivih visokokakovostnih beljakovin, maščobnih kislin, vitaminov in mineralov, zlasti če se pojedo cele. Posamezniku ribe predstavljajo približno 6,7 odstotka porabljenih beljakovin. Celo majhne količine rib imajo lahko pomemben prehranski učinek na diete, ki so sicer rastlinskega izvora.

Celotna proizvodnja rib na svetu je leta 2014 znašala 93,4 milijona ton, od tega 81,5 milijona ton iz morskih voda. V morskem ribolovu in ribogojstvu prednjači Kitajska, sledijo ji Indonezija, ZDA, Rusija, Japonska in Peru. Kitajska je glavna proizvajalka ter hkrati glavna uvoznica rib in ribiških proizvodov, saj večino proizvodov izvaža v druge države, rastoči srednji razred pa se vse bolj spogleduje z vrstami, ki niso proizvedene ali ujete lokalno.

Svetovna ponudba rib na prebivalca je leta 2014 dosegla rekordno vrednost 20 kilogramov. Vzrok za povečanje v primerjavi s preteklimi leti je iskati v porastu ribogojstva in nekoliko izboljšanem stanju nekaterih ribjih staležev zaradi boljšega upravljanja ribolova. Ne glede na to je preskrba s hrano svetovnega prebivalstva, ki naj bi do leta 2050 doseglo več kot 9 milijard, pomemben izziv, zlasti zaradi podnebnih sprememb, gospodarske in finančne negotovosti ter čedalje večje konkurence za naravne vire.

Približno tretjina ribjih staležev je na biološko nevzdržni ravni in zato prelovljena. Med prvimi tremi vrstami po morskem ulovu so perujski sardon, aljaški polak in črtasti tun. Vseh ujetih rib ne porabijo neposredno za prehrano ljudi, temveč dobrih 10 odstotkov za ribjo moko, ribje olje in krmo v ribogojstvu.
 

Naša neposredna okolica

Žal razmere zbujajo skrb tudi geografsko bliže nam. V Sredozemlju in Črnem morju je prelovljenih kar 93 odstotkov, po eni izmed ocen iz leta 2016 celo 96 odstotkov vrst. Sredozemsko morje je biološko pa tudi problemsko vroča točka. Čeprav predstavlja le 0,8 odstotka površine oceanov, vsebuje približno petino biotske raznovrstnosti, pri čemer je endemičnih od 20 do 30 odstotkov vrst.

Obale Sredozemlja so pod silnim pritiskom človeških aktivnosti. So zelo gosto poseljene (približno tretjina 480-milijonske populacije prebiva v obalnem pasu), dodatno jih intenzivirata poletni turistični naval in gost pomorski promet, ki predstavlja približno tretjino svetovnega trgovinskega pomorskega prometa.



Upravljanje tega območja je porazdeljeno med 22 držav in regionalnih institucij. Tu je pristop ribiške politike (tako regijske kot EU), ki je izrazito »od zgoraj navzdol« oziroma nevključujoč in se osredotoča na posamezne vrste namesto na ekosistemski pristop ter interakcije med vrstami, posebej problematičen.

Slovensko ribištvo je tako rekoč na najnižji možni ravni. Od leta 2007 se je ulov zmanjšal za tretjino; v zadnjih letih predstavlja pičle tri odstotke v primerjavi z letom 1990! Ribištvo pri nas žal komajda ohranja morsko identiteto Slovenije. V ribolovu je aktivnih približno 80 ribiških bark, zaposlenih za polni delovni čas pa približno 84 ribičev.

Prihodnost ni obetavna, če upoštevamo slabo stanje staležev in odvisnost od migratornih vrst rib, temperatur morja in drugih podnebnih razmer ter ribolovnih aktivnosti sosednjih držav. Slovenija je neto uvoznica rib in ribiških proizvodov, večinoma iz Italije, Hrvaške in Španije. Največ sredstev iz operativnega programa do leta 2020 je namenjenih ribogojstvu.
 

Kako trajnostno je upravljanje ribolova?

Upravljanje ribištva je neznansko kompleksno. Zahteva koordinacijo veliko deležnikov z različnimi interesi (države, industrije, ribičev) in družbenih, ekonomskih, okoljskih, kratko- in dolgoročnih dejavnikov, med katerimi je precej neznank. Upravljanje poteka na mednarodni, nacionalni in lokalni ravni. Vključuje tako pravno zavezujoča pravila (nacionalne politike in zakonodaja ter mednarodne pogodbe) kot druge, mehkejše družbene ureditve (dogovori, smernice). Zajema dolgoročno strateško načrtovanje pa tudi kratkoročno operativno upravljanje ribištva in ekosistemov. Ima javne, zasebne in hibridne komponente.
Ribiške politike so verjetno eden izmed najslabših primerov upravljanja. Žal to velja tudi za skupno ribiško politiko (SRP) EU. Tu so primeri napredka, ki je posledica politik, zelo redki. Eden izmed takih pozitivnih primerov je ribištvo v severnem Atlantiku in Severnem morju, kjer so si staleži določenih rib zadnja leta opomogli, medtem ko Sredozemsko morje ostaja sramotna pega evropske ribiške politike.



Trajnost ribištva, torej okoljska vzdržnost, ki je prvi pogoj za gospodarske aktivnosti, dolgo ni bila politični cilj. Šele reforma SRP iz leta 2013 si je zadala cilj okoljske dolgoročne trajnosti v skladu z gospodarskimi in socialnimi koristmi, koristmi za zaposlovanje in zanesljivo preskrbo s hrano. Cilja na to, da bi ribištvo v EU postalo trajnostno do leta 2020.

Streznitev v obliki političnih spoznanj in zavez prihaja tudi na globalni ravni. Sprejetje Agende 2030 in njenih ciljev trajnostnega razvoja na državni ravni prinaša nekaj upanja za morske resurse z ribištvom vred. V pariškem podnebnem sporazumu je poudarjeno, da so podnebne spremembe ena izmed resnejših groženj globalni preskrbi s hrano. Svetovna organizacija za prehrano in kmetijstvo (FAO) skrbi za izvajanje nove globalne agende za trajnostni ribolov in ribogojstvo, preživetje in prehrambne sisteme ter gospodarsko rast, ki temelji na storitvah vodnih ekosistemov in skrbi za prehransko varnost. V FAO med drugim spodbuja večleten boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu (ki še ni izkoreninjen), nadzoru ribolovnih zmogljivosti in izvajanju načrtov za ohranjanje morskih psov in morskih ptic.



Na mednarodni ravni pomembna fronta bitke za trajnost poteka tudi za urejanje režima, ki bo veljal na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije, tj. odprtega morja. Ta del oceanov je manj produktiven od priobalnega pasu, vendar gre za ogromen bazen resursov za ribištvo. Apetiti po ribarjenju v njem so vsaj tako močni kot prizadevanja, da bi tam omejili ribolov in bi to bilo nekakšno območje miru za ribe.
 

Mali priobalni ribolov

Najočitnejši korak do trajnostnega ribolova je opolnomočenje malega priobalnega ribištva (MPR; small-scale artisanal/coastal fisheries, SSF). Pojem malega priobalnega ribolova se nanaša na področje ribiškega sektorja, ki je pravzaprav nasprotje industrijskemu ribištvu. Veliko ljudi se ne zaveda te pomembne ločnice, ki skoraj povsod po svetu poteka znotraj domnevno enotnega ribiškega sektorja in definira, kdo ulovi ribe in kako.

Medtem ko ima MPR posebnosti povsod po svetu, so ključne značilnosti enake. MPR označujejo delovna intenzivnost, od nabiranja prek predelave do distribucije ribolovnih virov, ribarjenje ob obali oziroma omejen odmik od njihovih pristanišč, uporaba manjših čolnov, do 12 metrov, uporaba različnih tehnik ribolova (in ne vlečnih mrež). Sektor je pomemben element obalnih skupnosti, ki jim vsak dan zagotavlja zalogo svežih rib. Ženskam praviloma nameni pomembno vlogo. MPR tradicionalno oblikuje živahne obalne vasi, ki so sestavni del kulturne dediščine in turistične krajine v številnih destinacijah.
Z okoljskega vidika ima MPR majhen vpliv, saj uporablja različne tehnike pasivnega ribolova, je bolj selektiven pri ulovu ciljnih vrst in zmanjšuje škodo pri drugih vrstah rib in pri vodnem okolju. Porabi manj goriva kot velik industrijski ribolov. Temelji na tradicionalnem znanju o ribištvu, ki spoštuje biološke ritme vrst. Poleg tega je razvil različne prilagodljive odzive na nihanje virov in druge pretrese ali negotovosti, kar je še posebno pomembno zaradi negotovosti, ki izhajajo iz podnebnih sprememb ter drugih ekoloških in okoljskih motenj. S stališča potrošnika mali priobalni ribolov zagotavlja kakovostnejši proizvod kot ribolov z vlečnimi mrežami, pri katerem so ribe lahko obtolčene ali poškodovane.

Mali priobalni ribiči globalno pridelajo dve tretjini ulova, namenjenega neposredni prehrani ljudi, in zagotavljajo 90 odstotkov zaposlenosti v tem sektorju. Večinoma so v razvijajočem se svetu, a so prav tako pomembna tradicija v obalnih državah razvitega sveta, z EU vred. Kljub temu so socialnoekonomske okoliščine MPR večinoma povezane z revščino in težkimi razmerami v razvitem svetu ter nizko ekonomsko donosnostjo in omejeno privlačnostjo za mlade v razvitem svetu.
Kljub koristim je bil MPR tradicionalno zapostavljen v politikah. Ustrezna vloga se jim vrača postopoma in z veliko trdoživosti malih priobalnih ribičev. Ključno pri tem je bilo sprejetje prostovoljnih smernic v podporo postopnemu uresničevanju pravice do ustrezne hrane v okviru zagotavljanja nacionalne prehranske varnosti. Ta mednarodni dokument iz leta 2014, ki se počasi preliva v nacionalne predpise, nasprotuje predpostavki, da napredek k trajnostnemu ribolovu pomeni zgolj podpiranje vse večje »modernizacije« velikih industrijskih flot. Prizadeva si tudi za zavedanje o večji kakovosti proizvodov. Trg v zahodnih državah Evrope in Severne Amerike postopoma le prepoznava prednosti, ki jih prinaša malo priobalno ribištvo, v Sloveniji večinoma še ne, razen morda pri prebivalcih obalnih mest.
 

Drugi prijemi za trajnostni ribolov

Pristop k trajnostnemu upravljanju morskih virov, ki je v javnosti pogosto bolj znan od MPR, so eko oznake, pri čemer je globalno najbolj znana in na našem trgu najbolj pogosta Marine Stewardship Council. Kot potrošniku vam ta oznaka pove, da je pridelovalec uspešno prestal postopek ocenjevanja, da je ulov izvedel odgovorno. Pridelovalcem pa ta oznaka predstavlja orodje za boljši dostop do trga.

Shema MSC je naredila revolucijo v oblikovanju trajnostnega trga z morskimi sadeži, a je z njo povezanih nemalo težav. Med njimi je dejstvo, da ta oznaka sledi omejenemu, zgolj ekološko osredotočenemu razumevanju trajnosti in da je postopek certificiranja za ribiče finančno zahteven. MSC je tudi slabo prilagojen specifikam sredozemskega ribištva. V tem kontekstu je dobro vprašanje, ali ste z izbiro mečarice z ameriške vzhodne obale ali osliča iz Pacifika z oznako MSC naredili pametno potezo.

Precej govora v kontekstu trajnostnega ribolova je o potencialu ribogojstva, da nadomesti zmanjšan ulov rib, ki je posledica slabega upravljanja. Ribogojstvo je ena izmed najhitreje rastočih prehrambnih panog s približno 7-odstotno rastjo v zadnjih letih. Večina rasti gre na račun vrst, ki jih je treba hraniti z drugimi vrstami manjših rib. Prispevek rib iz ribogojnega sektorja se je leta 2014 izenačil z ulovljenimi ribami, kar je bil pomemben mejnik za gospodarstvo in naše vrednotenje divje ulovljenih rib.
Takšen obseg ribogojstva nas opomni, da se je to začelo razvijati veliko kasneje kot kmetijstvo, ki je že pred nekaj tisočletji izpodrinilo dejavnost lovcev in nabiralcev. A ta prehod po mnenju številnih znanstvenikov ni tako neizogiben, kot nas prepričuje ribogojna industrija in njena politična podpora, ki se s tem odvezuje dolžnosti bolje poskrbeti za upravljanje naravnih virov.
 

Kaj lahko naredi vsakdo izmed nas?

Med čakanjem na trenutek, ko se bomo lahko zanesli na javno politiko, da bo ta ustrezno skrbela in jamčila za okoljsko, družbeno in ekonomsko trajnost morskih izdelkov, ki bodo prišli na naše trge, je naloga potrošnika precej zahtevna. Paziti moramo na naslednje:

• Prilagoditev povpraševanja po vrstah in potrošnja tudi manj popularnih vrst, s čimer zmanjšamo pritisk na najbolj cenjene vrste, kot so tuni, jastogi, kozice in glavonožci. (Kdaj ste nazadnje jedli mole, ribone ali školjke pedoče?)

• Prehranjevanje z organizmi, ki so čim nižje na prehranjevalni verigi. (Tun je sardele in lignje, losos pa druge manjše ribe, na primer atlantskega sleda in krila.)

• Dajanje prednosti izdelkom, ki prihajajo iz mrež in trnkov, ki povzročajo manj stranskega ulova, manj vplivajo na morsko okolje ter prispevajo k manj odvržkom. (Vlečne mreže so pogosto slaba izbira, vrše pa dobra.)

• Zavedanje posledic potrošnje za lokalno okolje in izbira proizvodov, ki ne škodujejo lokalni preskrbi s hrano ter imajo pozitivne učinke na lokalno ekonomijo. (Nakup s čim krajšo dobavno verigo.)

• Povpraševanje po izvoru rib. (Ribolovna cona Sredozemlja in Črnega morja je označena s FAO 37.)

• Upoštevanje bioloških ciklov in sezon. (Sipe poleti ne, orada ja.)

• Odrekanje uživanju nedoraslih organizmov. (Minimalna velikost sredozemskih sardonov je 9 centimetrov, sardel 11, orad 20 in brancinov 25 centimetrov.)

• Uživanje rib in morske hrane v okviru zdravstvenih priporočil; včasih to pomeni tudi uživanje manj morske hrane. (140 gramov skuše na obrok je dovolj.)

• Izbira proizvodov iz marikulture, ki nimajo negativnih vplivov na okolico. (S čim hranijo vzgojene ribe? Absoluten ne bi moral veljati za rake iz nekaterih azijskih ribogojnic, ki so uničili mangrove.)

• Pritiskanje na politiko, ker je potrošnikov vpliv na trajnostni ribolov v ribarnici omejen. (Sooblikovanje slovenske oziroma evropske smiselne ribiške politike bi lahko uvrstili med zahteve poslancem v slovenskem oziroma evropskem parlamentu.)
Vsi ti nasveti bi potrebovali več vrstic pojasnil in utemeljitev. Odgovoren potrošnik torej potrebuje predvsem precej znanja. V politikah, v katerih legalnega še ne moremo enačiti s trajnostnim, so to za zdaj edine rešitve.

Upoštevajoč dejstvo, da se potreba po kritični presoji politike in javne sfere krepi, morda odločitev za pridobivanje tovrstnega znanja ni tako slaba.