Kam pelje trinajstica? Ne daleč

Dve aktualni zadevi bosta pomembno vplivali na našo prihodnost. Prva je dejstvo, da v Sloveniji poteka tretja faza privatizacije, od katere je odvisno, ali bo naša država sploh še imela vzvode za vodenje nacionalne gospodarske politike na posameznih področjih. Druga zadeva je povezana s prizadevanji ozke skupine ljudi, ki iščejo načine za dosego večjega deleža domačega kapitala v lastništvu podjetij, ki delujejo v Sloveniji.

Medtem pa novoizvoljena politična elita že dvainšestdeset dni brez vidnejšega rezultata preigrava različne scenarije oblikovanja nove vlade. Katere interese pri koalicijskem kupčkanju pravzaprav zasledujejo ljudje, ki so bili izvoljeni na prvo letošnjo junijsko nedeljo? Osebne, strankarske ali morebiti celo interese posameznih interesnih skupin oziroma kapitala? So ob merjenju moči pri nastajanju koalicijske pogodbe, katere prioritete se pomembno spremenijo ob vstopu vsakega novega igralca v igro, sploh sposobni strateško pogledati naprej, ne da bi jih pri tem slepili partikularni interesi? Preobrati v tednih po volitvah ne vzbujajo pretiranega optimizma, da bi imeli izvoljenci, ne glede na to, ali so bili deležni podpore levega ali desnega dela volilnega telesa, pred očmi predvsem dejstvo, da državljani od njih pričakujejo le eno. Da bodo delali v dobro vse Slovenije.

Politiki očitno kalkulirajo, kaj bi se jim trenutno in v sedanjih razmerjih sil najbolj splačalo. Janez Janša jih v svojem predvidljivem slogu, zaradi katerega je v politiki tako osamljen, imenuje »kup malih petelinčkov na svojem gnojišču, ki kikirikajo vsak v svojo smer«. Da bi vlada dihala z levim in desnim pljučnim krilom, se zdi skorajda nemogoče. Ne le zato, ker večina strank zavrača sodelovanje z Janezom Janšo, ampak tudi zato, ker bi volivci levega pola zamerili svojim izvoljencem pajdašenje s SDS. Najvišja stopnja zavračanja sodelovanja s SDS, kar 89-odstotna, je izmerjena pri podpornikih SMC, z 88 odstotki zavračanja sledijo volivci Levice, nato volivci SD in LMŠ ter Stranke Alenke Bratušek in Desusa.

Marjan Šarec je v zadnjih tednih pokazal več političnega talenta, kot je marsikdo pričakoval, in pravzaprav ne glede na neizkušenost v politiki ni bilo opaziti pomembnejšega spodrsljaja. Morda je bil njegov edini večji greh, da je v pogajanjih o koalicijski pogodbi preveč verjel Mateju Toninu, da se bo odlepil od SDS. A je prvak krščanske demokracije svojo stranko dejansko še bolj potisnil v gravitacijsko polje SDS in NSi v opozicijo. Ob tem, da analitiki NSi ob vnovičnih volitvah napovedujejo možnost odliva dela volivcev k SDS, zlepa ne bo zmogla doseči dvomestnega rezultata na prihodnjih volitvah. Pa kadarkoli že bodo.

Prvak SDS Janez Janša je ob zavrnitvi ponujene možnosti za mandatarstvo ocenil, da bo do resnega poskusa oblikovanja stabilne vlade lahko očitno prišlo šele, ko bodo izčrpane vse teoretične možnosti za oblikovanje šibke, nestabilne vlade. Po vseh kolobocijah Šarčeve druščine v zadnjih tednih ugotavlja, da »teče druga polovica kroga obupanih«. Ker bi relativna zmagovalka tokratnih volitev ob najverjetneje nižji volilni udeležbi na ponovljenih volitvah zagotovo ohranila, prejkone pa celo izboljšala rezultat, lahko prvak SDS mirno še naprej uživa poletne dopustniške dni in osvaja slovenske vršace. Vmes pa čivkne še kakšno zajedljivo.



Kakšna bo trinajsta slovenska vlada, trenutno torej še ni jasno. Levica na internem referendumu namreč do srede odloča, ali bo sploh podprla manjšinsko vlado Marjana Šarca. Ta je bil doslej potrpežljiv in odločen, da bo izpeljal svojo mandatarsko zgodbo do uspešnega konca, zato bo privolil tudi v le projektno podporo. Ob neuspehu in morebitni ponovitvi volitev bi namreč v očeh volivcev deloval kot poraženec. Kot nesposobnež, ki mu ne glede na tedne preigravanj in precejšnja popuščanja na desno in levo ni uspelo. A tudi manjšinska vlada je na majavih nogah. Svet SMC bo po pismu prvaka Mira Cerarja, češ da ima pomisleke o oblikovanju takšne vlade in njeni učinkovitosti, v torek odločil, kako naprej. Alenka Bratušek je že napovedala, da v manjšinski vladi ne bo sodelovala s svojimi ministri.

Volivci so politični sredini in levici na junijskih volitvah podelili 52 poslanskih mandatov, njeni predstavniki pa še vedno niso sposobni zagotoviti večine za izvolitev mandatarja. Vendar volivci niso naklonjeni ideji ponovnega odhoda na volitve. Takšna, kar 60-odstotna odločenost javnega mnenja glede zavračanja vnovičnih volitev, je le redko izmerjena in to seveda pomeni, da bodo volivci kaznovali glavne akterje neuspešnih poskusov sestavljanja vlade. Strankama SNS in Desus se lahko zgodi, da parlamentarnega praga tokrat ne bosta prestopili.

Govoričenje politikov, da Slovenija potrebuje stabilno vlado, je odveč. To je jasno. Jasno je tudi, da je njena stabilnost odvisna le od njih samih, od tega, kakšnih kompromisov in krotitve svojih egov so sposobni. Trinajsta slovenska vlada bo štiriletni mandat težko izpeljala do konca. ●