V nadaljevanju preberite:

»Gospod, umaknite se! Ovirate policijski postopek!« S temi besedami, izrečenimi v tonu, ki ne dovoli ugovora, je pred božično-novoletnimi prazniki z menoj občevala pripadnica slovenske policije, parkirana sredi enopasovne ulice. Ostra sogovornica je vodila postopek proti mojemu prijatelju, ki se je s kolesom peljal v napačno smer in je prekršek seveda nemudoma priznal. Ker je postopek kar trajal in trajal, jaz pa sem prijatelja zaman čakal v sto metrov oddaljenem gostinskem vrtu, sem odšel do njega in mu delal družbo na pločniku.

Zgolj zato, ker se je policistki zazdelo, da je pločnik prizorišče policijskega postopka, se z javne površine nisem želel umakniti in sem ji tudi pojasnil, zakaj ne grem nikamor in bom raje delal družbo prijatelju, ki nenavadno dolgo čaka, da mu z njenim mlajšim kolegom napišeta globo. V bližini je na zasluženo kazen, vdan v usodo, čakal še en grešni kolesar. Ker je imel na hrbtu torbo za violino, mu za potrebe te zgodbe recimo kar študent violine.

Vsaj toliko kot kritika policije je to besedilo samokritika človeka, ki ne zmore držati jezika za zobmi.