Kaj boste med epidemijo storili s prezračevanjem?

Na začetku letošnjega julija so časopisi po vsem svetu povzeli izjavo direktorja Inštituta za globalno zdravje iz Ženeve dr. Antoina Flahaulta pod naslovom Zračna vojna za covid je izgubljena, strokovnjaki pozivajo k množičnemu prezračevanju. Profesor javnega zdravja opozarja, da svet še vedno ne uporablja enega od najučinkovitejših orožij proti širjenju koronavirusa – prezračevanja javnih prostorov. »V upanju, da bomo zajezili val pandemije in zmanjšali umrljivost, moramo zmanjšati stopnjo kontaminacije, česar cepivo ne more storiti samo. Potrebujemo novo fazo – izboljšanje kakovosti zraka v zaprtih prostorih.«

Naslovnika tega pisma seveda vesta, da ne gre za prvi, temveč samo za najbolj svež poziv. Zagotovo poznata stotine člankov in raziskav, ki že dve leti trdijo isto. Številni strokovnjaki izražajo razočaranje, da skrb za kakovost zraka v notranjih prostorih v času epidemije ni postavljena na prednostno mesto. Tudi v Sloveniji smo posamezniki med prvimi na svetu poudarjali isto, vendar NIJZ nikoli ni pojasnil svojega pasivnega odnosa do prezračevanja.

Jasno strokovno stališče, kako se virus širi, pomembno vpliva na to, kako se ljudje zaščitijo. Znanost je o načinu okužbe nihala samo v prvih mesecih epidemije, kmalu pa je bilo na razpolago vse več dokazov, da se virus prenaša po zraku z vdihavanjem okuženega aerosola in da do večine okužb pride v slabo prezračenih notranjih prostorih. Naravno prezračevanje ne zadošča, zlasti ne v hladnejšem delu leta, poleg tega imamo pri dovajanju svežega zraka opravka z drugimi onesnaževalci. Pomen prezračevanja so potrdile tudi raziskave: v skupini švicarskih šol je prezračevanje za šestkrat zmanjšalo obolevanje za covidom. Kljub temu so bila stališča Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) ter ameriškega in evropskega centra za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) dolgi dve leti nejasna, celo odklonilna.

Nekatere države so vseeno ukrepale: Nemčija je investicije v mehansko prezračevanje šol začela že jeseni 2020. V ZDA je Bela hiša šele marca letos formalno priznala, da je prenos okužbe po zraku glavno gonilo pandemije, in namenila velika sredstva za investicije v prezračevanje kot ključno metodo za upočasnitev širjenja virusa. V nekaterih drugih državah (Velika Britanija, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija itd.) so sistemski ukrepi v različnih fazah; po ocenah zagovornikov prezračevanja bistveno prepočasi.

Kost v grlu

Zakaj so informacije o pomenu prezračevanja za boj proti covidu-19 premalo poudarjene in so podrobnejša navodila javnosti praktično neznana? Ena od možnih razlag je, da uradna stroka še vedno ne želi priznati aerogenega prenosa okužbe s koronavirusom. Prenos okužb po zraku epidemiologom že celo stoletje predstavlja kost v grlu: da so ga priznali pri tuberkulozi, so potrebovali tri četrt stoletja. Poznamo še starejše primere zanikanja dokazov o prenosu bolezni: medicinska elita se je desetletja posmehovala Semmelweisovim dokazom, da se okužba porodnic prenaša z umazanimi rokami zdravnikov, in Snowu, da je izbruh epidemije kolere povzročila okužena voda v vodnjaku. Problem onesnažene vode so pred stotimi leti rešili z uvedbo sistemskega kloriranja; življenjska doba se je prvič od kamene dobe dramatično podaljšala. Sistemsko bi se morali lotiti tudi problema onesnaženega zraka.

Druga razlaga za oklevanje s sistemskimi ukrepi temelji na mnenju, da je mehansko prezračevanje zelo drago. To vsaj za prenosne čistilnike s HEPA-filtri ne drži, saj je njihova cena dostopna celo za individualno uporabo. Za deset tisoč takih naprav v domovih starejših občanov bi potrebovali dva milijona evrov (brez količinskega popusta), za podobno število učilnic pa zaradi večje kapacitete naprav morda petkrat več; red velikosti je vsekakor pravi. Medtem ko so prenosni čistilniki (ob hkratnem naravnem prezračevanju) za DSO lahko trajna izbira, so pri šolah primerni kot začasna rešitev; kot končna izbira so primernejši prezračevalniki z energetsko rekuperacijo, ker očistijo tudi zunanji zrak, zahtevajo pa več časa in denarja.

Tretja razlaga je, da sodobnemu javnemu zdravstvu manjka razumevanje tega, kaj so aerosoli in kako se obnašajo. Kljub temu tudi v novi svetovalni skupini ni strokovnjaka za prezračevanje, fizika in gradbenega inženirja.

Dr. Dušan keber FOTO: Jože Suhadolnik Suhadolnik/ Delo

Nova paradigma

Člani svetovalne skupine v najnovejših priporočilih poudarjajo predvsem to, da so neobvezna. Med njimi zasledimo (pohvalno) eno samo novost: po dolgotrajnih apelih so končno dali prednost maskam FFP2 namesto kirurškim maskam, za katere je že ves čas znano, da bolj ščitijo druge ljudi kot tiste, ki jih nosijo. Priporočajo tudi naravno prezračevanje. Samo na spletni strani NIJZ je omenjeno mehansko prezračevanje, vendar zgolj kot ena od možnosti, ki naj si jih posameznik ali ustanova izbereta po lastni presoji oziroma možnostih. Državi ne nalagajo nobenega novega ukrepa.

Pri skrbi za čisti zrak je pomembna nova paradigma: ne gre samo za covid, tudi ne samo za okužbe, gre še za alergene, prašne delce, radon in druge snovi, ki skupaj prispevajo, da je danes onesnaženi zrak glavni vzrok smrtnosti. Zunanji onesnaževalci se skoraj v nespremenjenem odstotku prenašajo v notranji zrak, včasih se nakopičijo celo v višji koncentraciji. Naravno prezračevanje torej ne more doseči tega, da bi dihali čisti zrak. Čisti zrak bo podaljšal življenjsko dobo, zmanjšal škodo zaradi absentizma v šolah in na delovnem mestu in razbremenil zdravstvo.

Naslovnikoma zastavljam naslednja vprašanja:

1) Ali se bosta v okviru svetovalne skupine zavzela za priporočilo vladi, naj namesti čistilnike zraka v izobraževalne in socialnovarstvene ustanove kot takojšen ukrep?

2) Ali se bosta zavzela za državno investicijo za vgradnjo lokalnih prezračevalnikov s HEPA-filtri in energetsko rekuperacijo v vzgojno-izobraževalne ustanove kot srednjeročen ukrep?

3) Ali bosta vladi priporočila ukrep, naj javna in zasebna podjetja in ustanove v prostore, kjer se zbira več ljudi, namestijo merilce CO₂ kot kazalnike prezračenosti?

Pričakujem argumentirano utemeljitev.